Za mnoge je spodbudno, ko berejo novice o Jehovovih pričah, ki v Rusiji ostajajo zvesti kljub preganjanju. V Vzhodnem Timorju so samo tri takšne novice prevedene v tamkajšnji jezik tetun dili. Ena od novic je doživetje brata Andreja Suvorkova. Samo nekaj dni za tem, ko je bila objavljena v jeziku tetun dili, je pet krščenih najstnikov doživelo težko preizkušnjo. Pojasnili so, kako je njihovo vero okrepilo premišljevanje o Andrejevem zgledu.

Med šolsko proslavo je bilo tem mladim naročeno, naj pozdravijo zastavo. Ker so to zavrnili, so jih odvedli k ravnatelju. Ta jim je pred drugimi učitelji postavljal vprašanja. Pogumno toda spoštljivo so povedali svetopisemske razloge, zakaj nočejo pozdraviti zastave.

Učitelji so poklicali policijo, ki je Priče odpeljala na policijsko postajo, ne da bi o tem obvestila njihove starše. Policisti so poklicali krajevno vojaško bazo in prosili, da bi s Pričami govoril vojak. Policisti in vojak so jih skušali ustrahovati tako, da so jih za približno pol ure zaprli v celico. Eden od policistov je celo položil pištolo na mizo in jih zasliševal več kot dve uri. Zatem so Pričam dovolili oditi domov.

Ko so starši teh mladih Prič izvedeli, kaj se je zgodilo, so govorili z učitelji in policisti. Nasprotovanje se je nadaljevalo, zato so se pritožili krajevnim vladnim uradnikom. Vsak od teh mladih Prič je moral začeti obiskovati drugo šolo.

Hvaležni so, ker so prebrali doživetje brata Andreja Suvorkova, saj jim je pomagalo, ko so jim nasprotovali sošolci, učitelji in oblasti.

Noviana Jose do Carmo se spominja: »Učitelji so nam nasprotovali in bili smo izključeni iz šole. Toda doživetje brata Andreja Suvorkova mi je pomagalo, da sem ostala pozitivna.« Novianina starejša sestra Cejiana podobno pravi: »Doživetje brata Suvorkova mi je pomagalo, da sem med preizkušnjo ostala mirna.« Ruth Ximenes je povedala, da ji je njegovo doživetje pomagalo, da ni obupala.

Ananda Maria Delavega je rekla, da jo je to, da je brat Andrej Suvorkov zaupal Jehovu, spodbudilo, da se še posebej med nasprotovanjem v molitvi zanaša Nanj.

Roni da Cruz se spominja: »Ker vem, da Jehova podpira brate in sestre po vsem svetu, sem bil prepričan, da je tudi z mano, in nisem imel razloga za strah.«

Starši teh zvestih mladih so prav tako izrazili hvaležnost za novice o Jehovovih pričah.

Sestra Anita Ximenes, Ruthina mama, je samohranilka s tremi hčerkami. Anita je bila zaskrbljena in bilo jo je strah, ko je sosede slišala reči: »Napadimo izdajalce!« Kljub temu pove: »Ker vem, da imajo naši bratje in sestre v Rusiji na sodišču pozitivno stališče, mi to daje pogum. Z njihovimi doživetji si pomagam, ko poučujem svoje hčerke. Jehova vidimo kot očeta, ki je vedno z nami.«

Tako kot naše mlade sočastilce in njihove starše v Vzhodnem Timorju tudi nas krepi premišljevanje o pogumnih bratih in sestrah, ki kljub preganjanju izhajajo »kot popolni zmagovalci«. (Rimljanom 8:37)