Zaradi vojne v Ukrajini je moralo dom zapustiti skoraj 47.000 Jehovovih prič. Veliko jih je pobegnilo na varnejša območja znotraj države, kjer so jim soverniki nudili obleko, hrano, prenočišče in druge potrebščine. Čeprav ti gostoljubni bratje in sestre v gmotnem pogledu nimajo veliko, so veseli, da lahko priskočijo na pomoč sovernikom, ki so v težavah.

Olga in njen mož, ki ni Priča, živita v ukrajinskem mestu Uman. V prvih dveh mesecih vojne sta na svoj dom sprejela kar 300 bratov in sester. Mnogi od njih so pri njima prenočili samo eno noč in nato odšli naprej. Pogosto se je zgodilo, da je Olga sredi noči dobila sporočilo, da pridejo že čez nekaj minut. Ob neki priložnosti je bilo na njenem domu kar 22 bratov in sester hkrati. Njenemu 18-letnemu sinu Stanislavu to pomaga, da se vadi v gostoljubnosti. Pogosto spi na tleh, da lahko odstopi svojo sobo sovernikom, ki so morali zapustiti svoje domove.

»Zelo sem vesela, da lahko v teh težkih časih nekaj naredim za Jehovovo ljudstvo,« je povedala Olga. »To me zelo osrečuje.«

Andrij in Ljudmila sta v petih tednih gostila 200 sovernikov. Neko noč je pri njiju prenočilo kar 18 ljudi. »Kot nam je svetovala podružnica, sva si priskrbela zalogo hrane. Zaloge je bilo toliko, da je nama in sovernikom zadostovalo za en teden in pol,« je povedal Andrij. »Od teh bratov in sester sva dobila vizitke s priloženim denarjem. S tem denarjem sva potem kupila hrano za sovernike, ki so k nama pribežali kot naslednji gostje. Hrano nam je priskrbel tudi odbor za pomoč ob nesrečah, tako da nam ni ničesar manjkalo.«

Vita iz mesta Ivano-Frankivsk se je marca iz svojega stanovanja preselila k sestri. Tako je lahko svoje stanovanje dala na razpolago Pričam, ki so morale zapustiti svoj dom. »Ker imam rada svoje brate in sestre, na to ne gledam kot na žrtev,« pravi Vita. »Vesela sem, če lahko zanje kaj naredim. Vsi smo ena družina.«

Natalja živi s svojim možem in hčerko Gabrijelo v Ternopolu. Ko se je začela vojna, so vsi trije izgubili službo, zato so morali večino svojih prihrankov porabiti za preživetje. Kljub temu so v svoj dom sprejeli eno sestro in njeno invalidno hčerko, ki sta pobegnili z vojnega območja.

Natalja je povedala: »Spomnim se doživetja sestre iz Afrike, ki je imela zelo malo v materialnem pogledu, ampak je vseeno med zborovanjem gostila 14 bratov in sester in ničesar jim ni manjkalo.« Pojasnila je, da ji je zgled te sestre pomagal dati potrebe drugih pred svoje lastne.

Kljub temu da bratje in sestre v Ukrajini živijo v težkih okoliščinah, se zanašajo na Jehova in gostoljubno odpirajo vrata svojim sovernikom. (Rimljanom 12:13)