Prva knjiga kraljev 17:1–24
17 Tišbéjec Elija*,+ ki je živel v Gileádu,+ je Ahábu rekel: »Pri Jehovu, živem Izraelovem Bogu, ki mu služim, prisegam, da nekaj let ne bo ne rose ne dežja, razen na moj ukaz.«+
2 Jehova je Eliju naročil:
3 »Pojdi od tu. Odpravi se proti vzhodu in se skrij v Kerítski dolini*, ki je vzhodno od Jordana.
4 Tam boš pil iz potoka in krokarjem bom zapovedal, da ti bodo prinašali hrano.«+
5 Elija je nemudoma naredil, kot mu je naročil Jehova. Šel je na pot in se nastanil v Kerítski dolini*, ki je vzhodno od Jordana.
6 Krokarji so mu zjutraj in zvečer prinašali kruh in meso, pil pa je iz potoka.+
7 Toda potok je čez nekaj časa presahnil,+ ker nikjer v deželi ni deževalo.
8 Jehova je Eliju nato naročil:
9 »Odpravi se v Sarépto, ki pripada Sidónu, in ostani tam. Neki vdovi iz tega kraja bom zapovedal, da ti bo dajala hrano.«+
10 Odpravil se je torej v Sarépto. Ko je prišel k vhodu v mesto, je tam zagledal neko vdovo, ki je nabirala drva. Zaklical ji je: »Prosim te, prinesi mi malo vode, da bom pil!«+
11 Ko je šla po vodo, je zaklical za njo: »Prinesi mi, prosim, še malo kruha!«
12 Ona pa mu je rekla: »Prisežem pri tvojem Bogu Jehovu, ki je živi Bog, da nimam čisto nič kruha. Imam samo pest moke v velikem vrču in nekaj olja v malem vrču.+ Prišla sem nabrat malo drv, zatem bom doma pripravila nekaj zase in za sina. To bo najin zadnji obrok in potem naju čaka smrt.«
13 Elija ji je rekel: »Ne boj se. Pojdi domov in naredi, kot si rekla. Ampak iz tega, kar še imaš, naredi najprej hlebček kruha zame in mi ga prinesi. Potem naredi nekaj še zase in za svojega sina.
14 Izraelov Bog Jehova namreč pravi: ‚Moka v velikem vrču ne bo pošla in olja v malem vrču ne bo zmanjkalo do tistega dneva, ko bom jaz, Jehova, poslal dež na zemljo.‘«+
15 Šla je torej domov in naredila, kot ji je naročil Elija. Tako so vdova, njena družina in Elija veliko dni imeli kaj jesti.+
16 Moka v velikem vrču ni pošla in olja v malem vrču ni zmanjkalo. Bilo je točno tako, kot je Jehova obljubil po Eliju.
17 Nekega dne je sin te ženske, lastnice hiše, zbolel. Njegova bolezen je tako napredovala, da je na koncu umrl*.+
18 Ženska je Eliju rekla: »Kaj imaš proti meni, o Božji prerok? Si prišel, da bi me spomnil na mojo krivdo in usmrtil mojega sina?«+
19 On pa ji je rekel: »Daj mi svojega sina.« Ko ga je vzel iz njenega naročja, ga je odnesel v strešno sobo, kjer je stanoval, in ga položil na svojo posteljo.+
20 Glasno je molil k Jehovu: »O Jehova, moj Bog,+ ali boš pustil, da vdova, pri kateri stanujem, trpi? Zakaj si dovolil, da njen sin umre?«
21 Nato se je trikrat sklonil nad otroka in glasno prosil Jehova: »O Jehova, moj Bog, prosim te, da bi otrok oživel.«
22 Jehova je Elijevo prošnjo uslišal+ – v otroka se je vrnilo življenje in spet je bil živ.+
23 Elija je otroka dvignil in ga iz strešne sobe odnesel dol v hišo. Dal ga je njegovi mami in rekel: »Poglej, tvoj sin je živ!«+
24 Ženska mu je rekla: »Zdaj vidim, da si res Božji prerok+ in da je vse, kar Jehova govori po tebi, resnica.«
Opombe
^ Pomeni »moj Bog je Jehova«.
^ Ali »vadiju«.
^ Ali »vadiju«.
^ Dobesedno »v njem ni bilo več diha«.
