Rimljanom 8:1–39
8 Za tiste, ki so zedinjeni s Kristusom Jezusom, torej ni obsodbe.+
2 Postava+ tega duha,+ ki daje življenje+ v zedinjenosti s Kristusom Jezusom, vas je namreč osvobodila+ postave greha in smrti.+
3 To, česar Postava ni mogla storiti,+ ker je bila zaradi nepopolnosti ljudi* brez moči,+ je storil Bog, ko je poslal svojega Sina+ v podobi grešnega mesa,+ da bi odpravil greh.+ Tako je obsodil greh, ki je v mesu,
4 da bi se na nas, ki ne živimo po mesu, temveč po duhu,+ izpolnile+ pravične zahteve Postave.
5 Tisti namreč, ki živijo po mesu, mislijo na to, kar je meseno,+ tisti pa, ki živijo po duhu, mislijo na duhovne reči.+
6 Meseno razmišljanje pomeni smrt,+ duhovno razmišljanje+ pa pomeni življenje in mir,
7 saj meseno razmišljanje pomeni sovražnost+ do Boga, ker meso ni podrejeno+ Božji postavi, niti ji ne more biti.
8 Zato tisti, ki živijo po mesu,+ Bogu ne morejo ugajati.
9 Vendar vi ne živite po mesu, temveč po duhu,+ če le prebiva v vas Božji duh.+ Če pa kdo nima Kristusovega duha,+ ta ni Kristusov.
10 In če je Kristus zedinjen z vami,+ je telo zaradi greha sicer res mrtvo, toda duh zaradi pravičnosti prinaša življenje.+
11 Če torej duh njega, ki je Jezusa obudil od mrtvih, prebiva v vas, bo ta, ki je Kristusa Jezusa obudil od mrtvih,+ tudi vaše umrljivo telo oživil+ po svojem duhu, ki prebiva v vas.
12 Tako torej, bratje, nikakor nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu.+
13 Če namreč živite po mesu, boste gotovo umrli,+ če pa z duhom usmrtite dejanja telesa,+ boste živeli.
14 Vsi namreč, ki jih vodi Božji duh, so Božji sinovi.+
15 Saj niste prejeli duha sužnosti, ki bi v vas spet povzročal strah,+ temveč ste prejeli duha+ posinovljenja,+ duha, ki nas spodbuja, da kličemo: »Aba*,+ Oče!«
16 Ta duh+ sam pričuje+ skupaj z našim duhom,+ da smo Božji otroci.+
17 Če pa smo otroci, smo tudi dediči, in sicer dediči Božji, sodediči+ pa s Kristusom, če skupaj z njim trpimo,+ da bi bili skupaj z njim tudi oslavljeni.+
18 Zato menim, da sedanje trpljenje+ ni nič v primerjavi s slavo,+ ki se bo razodela na nas.
19 Stvarstvo+ namreč z željnim pričakovanjem+ čaka na razodetje Božjih sinov,+
20 saj je bilo podrejeno ničevosti,+ pa ne po svoji volji, temveč po volji njega, ki ga je podredil, vendar z upanjem,+
21 da bo tudi sámo stvarstvo+ rešeno+ sužnjevanja trohljivosti in bo dobilo veličastno svobodo Božjih otrok.
22 Vemo namreč, da vse stvarstvo prav do zdaj skupaj ječi in trpi bolečine.
23 Pa ne le to, temveč tudi mi sami, ki imamo prvine,+ namreč duha, da, tudi mi v sebi ječimo,+ medtem ko vneto čakamo posinovljenja,+ osvoboditve iz našega telesa na podlagi odkupnine.
24 V tem upanju smo namreč bili rešeni.+ Toda upanje, ki se vidi, ni upanje, saj če kdo kaj vidi, ali potem še upa v to?
25 Če pa upamo+ v to, česar ne vidimo,+ potem to vztrajno čakamo.+
26 Podobno nam duh+ pride na pomoč tudi pri naši šibkosti.+ Ne vemo namreč, za kaj naj molimo,+ kadar nam je treba moliti, ampak duh+ sam posreduje za nas pri naših neizrečenih vzdihih.
27 Ta pa, ki preiskuje srca,+ ve, na kaj meri duh,+ ker ta prosi za svete v soglasju z Božjo voljo.+
28 Zdaj vemo, da Bog skrbi, da vsa njegova dela+ med seboj sodelujejo v dobro teh, ki ljubijo Boga, teh, ki so poklicani skladno z njegovim namenom.+
29 Te, ki jim je najprej poklonil priznanje,+ je namreč tudi vnaprej določil,+ da bodo oblikovani+ po podobi+ njegovega Sina, da bi ta bil prvorojenec+ med mnogimi brati.+
30 Te pa, ki jih je vnaprej določil,+ je tudi poklical,+ in te, ki jih je poklical, je tudi razglasil za pravične.+ Te, ki jih je razglasil za pravične, pa je tudi oslavil.+
31 Kaj naj torej rečemo na vse to? Če je Bog z nami, kdo je proti nam?+
32 Zakaj nam ne bi ta, ki celo lastnemu Sinu ni prizanesel,+ temveč ga je dal za vse nas,+ z njim prijazno dal tudi vse drugo?+
33 Kdo bo obtožil te, ki jih je Bog izbral?+ Bog je ta, ki jih razglaša za pravične.+
34 Kdo jih bo obsodil? Kristus Jezus je ta, ki je umrl, še več, on je bil obujen od mrtvih, on je na Božji desni+ in on tudi prosi za nas.+
35 Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?+ Mar stiska, ali nadloga, ali preganjanje, ali lakota, ali nagota, ali nevarnost, ali meč?+
36 Tako kakor piše: »Zaradi tebe nas ves čas morijo, zanje smo kakor ovce za zakol.«+
37 Toda iz vsega tega izhajamo kot popolni zmagovalci+ po njem, ki nas je ljubil.
38 Prepričan sem namreč, da nas ne smrt, ne življenje,+ ne angeli,+ ne vlade,+ ne sedanje reči, ne prihodnje reči, ne sile,+
39 ne višina, ne globina, niti kar koli drugega, kar je bilo ustvarjeno, ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.+
