Marko 6:1–56
6 On pa je odpotoval od tam ter prišel v svoj domači kraj, in njegovi učenci so ga spremljali.+
2 Ko je nastopil šabat*, je začel učiti v sinagogi. Večina teh, ki so poslušali, je bila osupla in so se spraševali: »Odkod temu človeku vse to?+ Zakaj mu je bila dana ta modrost in zakaj se po njegovih rokah dogajajo takšna mogočna dela?
3 Ali ni ta tesar,+ Marijin sin+ ter Jakobov,+ Jožefov, Judov in Simonov brat?+ In ali niso njegove sestre* tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim.+
4 Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v svojem domačem kraju,+ med svojimi sorodniki in v svoji lastni hiši.«+
5 Zato ni tam storil nobenega mogočnega dela, razen tega, da je na nekaj bolehnih položil roke in jih ozdravil.
6 Res, čudil se je njihovi neveri. In hodil je naokrog po vaseh tistega področja ter učil.+
7 Potem je k sebi poklical dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva+ ter jim dajati oblast nad nečistimi duhovi.+
8 Naročil jim je tudi, naj na pot vzamejo samo palico in ničesar drugega, ne kruha, ne torbe s hrano,+ ne bakrenega denarja v svojem pasu,+
9 ampak naj si obujejo sandale in naj ne oblačijo dveh spodnjih oblačil.+
10 Rekel jim je še: »V katero koli hišo vstopite,+ ostanite tam, vse dokler ne greste iz tistega kraja.+
11 In v katerem koli kraju vas ne bodo sprejeli ne poslušali, si ob odhodu otresite prah z nog, njim v pričevanje.«+
12 Odšli so torej in oznanjevali, da bi se ljudje lahko pokesali.+
13 Izgnali so mnogo demonov+ ter namazali z oljem mnogo bolnih+ in jih ozdravili.+
14 To pa je prišlo na ušesa kralju Heródu*, saj je postalo Jezusovo ime znano povsod in so ljudje govorili: »Krstitelj Janez je vstal od mrtvih, zato lahko opravlja mogočna dela.«+
15 Drugi pa so govorili: »Elija je.«+ In spet drugi: »Prerok je, tako kot drugi preroki.«+
16 Ko pa je to slišal Heród, je rekel: »Tisti Janez, ki sem ga obglavil, je bil obujen.«+
17 Heród sam je bil namreč poslal po Janeza, ga dal prijeti in zvezanega vreči v ječo zaradi Herodiáde, žene svojega brata Filipa. Z njo se je namreč poročil,+
18 Janez pa mu je govoril: »Ni ti dovoljeno imeti žene svojega brata.«+
19 Herodiáda pa ga je sovražila+ in ga hotela ubiti, toda ni mogla.+
20 Heród se je namreč bal+ Janeza, ker je vedel, da je pravičen in svet mož,+ in ga je varoval. Kadar ga je poslušal,+ je bil v veliki zadregi, kaj storiti, pa vendar ga je še naprej rad poslušal.
21 Toda napočil je prikladen dan,+ ko je Heród na svoj rojstni dan+ priredil večerjo za svoje može na najvišjih položajih, tisočnike in galilejske prvake.
22 Vstopila je Herodiádina hči in zaplesala. Heródu in tem, ki so bili z njim za mizo,+ je bilo dekle všeč, zato ji je kralj rekel: »Prosi me, kar koli želiš, in dal ti bom.«
23 Celo prisegel ji je: »Kar koli me boš prosila, ti bom dal,+ vse do polovice svojega kraljestva.«+
24 Ona pa je šla ven in svojo mater vprašala: »Za kaj naj prosim?« In ona je rekla: »Za glavo krstitelja Janeza.«+
25 Nemudoma je odhitela noter h kralju in ga prosila: »Hočem, da mi pri priči daš na pladnju glavo Janeza Krstnika.«
26 Kralj se je zelo razžalostil, pa vendar ji zaradi prisege in teh, ki so bili z njim za mizo, ni hotel odreči.+
27 Zato je takoj poslal enega od telesnih stražarjev in mu zapovedal, naj prinese njegovo glavo. Ta je odšel, ga v ječi obglavil,+
28 prinesel njegovo glavo na pladnju ter jo dal dekletu, ta pa jo je dala svoji materi.+
29 Ko so o tem slišali njegovi učenci, so prišli, vzeli njegovo truplo in ga položili v grob.+
30 Apostoli pa so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili.+
31 In on jim je rekel: »Pojdite z menoj na samoten kraj+ in se malo spočijte.«+ Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso imeli časa.+
32 Odšli so torej sami s čolnom na samoten kraj.+
33 Toda ljudje so jih videli odhajati in mnogi so izvedeli za to, pa so iz vseh mest skupaj peš prihiteli tja in prišli pred njimi.+
34 Ko je tako stopil ven, je videl veliko množico ljudi. Zasmilili so se mu,+ ker so bili kakor ovce brez pastirja,+ in začel jih je učiti mnoge reči.+
35 Ura pa je bila že pozna, zato so učenci prišli k njemu in mu rekli: »Kraj je samoten in ura je že pozna.+
36 Razpusti jih, naj gredo na deželo in v okoliške vasi in si kupijo kaj hrane.«+
37 On pa jim je rekel: »Vi jim dajte jesti.« Odvrnili so mu: »Ali naj gremo in za dvesto denarijev kupimo kruha ter ga damo jesti ljudstvu?«+
38 Rekel jim je: »Koliko hlebcev imate? Pojdite pogledat!« Ko so preverili, so mu rekli: »Pet in dve ribi.«+
39 Nato je vsem ljudem naročil, naj v skupinah+ posedejo po travi.+
40 Posedli so torej v skupinah po sto in po petdeset.+
41 Tedaj je vzel tistih pet hlebcev in dve ribi, pogledal proti nebu, izrekel blagoslov,+ potem pa hlebce razlomil+ in jih začel dajati učencem, da bi jih ti potem delili med ljudstvom. Tudi tisti dve ribi je razdelil, da je bilo za vse.
42 Tako so vsi jedli in se nasitili.+
43 In nabrali so dvanajst polnih košar koščkov kruha in tudi ostanke rib.
44 Teh, ki so jedli hlebce, pa je bilo pet tisoč mož.+
45 Takoj zatem je Jezus učence primoral, da so šli v čoln in se pred njim odpravili na nasprotni breg proti Betsájdi, sam pa je razpustil množico.+
46 Ko se je od njih poslovil, je šel na goro molit.+
47 Zvečerilo se je že, čoln je bil sredi jezera, on pa sam na kopnem.+
48 Ko je videl, kako se mučijo+ z veslanjem, saj je pihal nasprotni veter, je okoli četrte nočne straže* šel k njim, tako da je hodil po jezeru. Toda hotel je iti mimo njih.
49 Ko so ga videli hoditi po jezeru, so si mislili: »Prikazen je!« In so zavpili.+
50 Vsi so ga namreč videli in se vznemirili. On pa jih je takoj ogovoril in jim rekel: »Bodite pogumni, jaz sem! Ne bojte se!«+
51 Nato je stopil k njim v čoln, in veter je ponehal. Nad vsem tem so bili zelo začudeni,+
52 saj še vedno niso dojeli, kaj je pomenil čudež s hlebci, ampak jim je bilo srce še naprej nedovzetno.+
53 Ko so se prepeljali na kopno, so prišli v Genézaret in v bližini zasidrali čoln.+
54 Toda takoj ko so stopili iz čolna, so ljudje Jezusa prepoznali
55 in so pretekli vso tisto okolico ter mu začeli tja, kjer so slišali, da je, na nosilih prinašati bolnike.
56 In v katero koli vas, mesto ali kraj+ je prišel, so bolne prinašali na trge in ga prosili, da bi se smeli le dotakniti+ resic+ njegovega vrhnjega oblačila. In vsak, ki se jih je dotaknil, je ozdravel.+
