Job 4:1–21
4 Nato je spregovoril Temánec Elifáz+ in dejal:
2 »Ali te bo utrudilo, če bo kdo poskusil govoriti s teboj?Toda kdo lahko zadrži besede?
3 Glej, ti si učil mnoge+in krepil šibke roke.+
4 Če se je kdo spotaknil, so ga tvoje besede dvignile,+in klecajoča kolena si utrdil.+
5 Toda zdaj je to prišlo nadte, in si se utrudil,zadelo je tebe, in si se vznemiril.
6 Ali ni tvoja bogaboječnost temelj tvojega zaupanja?Ali ni značajnost+ tvojih poti tvoje upanje?
7 Spomni se, prosim: Ali je kdaj umrl kdo, ki je bil nedolžen?In ali so bili kje pokončani pošteni?+
8 Kakor sem jaz videl, tisti, ki snujejo húdo,in tisti, ki sejejo težave, to tudi žanjejo.+
9 Od Božjega diha umirajo,zaradi izbruha* njegove jeze jih doleti konec.
10 Sliši se rjovenje leva in glas mladega leva,toda tudi zobje močnih mladih levov se zlomijo.
11 Lev pogine, če nima plena,in levji mladiči se razkropijo.
12 K meni je skrivaj prišla besedain moje uho je zaslišalo njen šepet,+
13 ko sem imel tesnobne misli v nočnih videnjih,ko ljudi objema trdno spanje.
14 Obšla sta me groza in trepet,vse moje kosti so se napolnile s strahom.
15 In neki duh je šel čez moj obraz;dlake po telesu so se mi naježile.
16 Obstal je,toda nisem ga prepoznal.Podoba je bila pred mojimi očmi.Bila je tišina, potem pa sem zaslišal glas:
17 ‚Ali je lahko smrtni človek pravičnejši od Boga?Ali je lahko človek čistejši od svojega Stvarnika?‘
18 Glej, svojim služabnikom ne zaupain svojim slom* očita napake.
19 Kako potem gleda šele na tiste, ki prebivajo v glinenih hišah,katerih temelj je v prahu!+Lažje jih je zdrobiti kakor molje.
20 Od jutra do večera se strejo,in nihče si ne vzame k srcu tega, da izginejo za večno.
21 Ali ni vrv njihovega šotora izvlečena?Umrejo, ker nimajo modrosti.
