Vojna se je končala leta 1945, ampak življenje po vojni je bilo zelo težko. Ker smo bili Nemci, smo bili s Češkoslovaške izgnani v Nemčijo. Mesta so bila popolnoma uničena in mnogi so bili zelo revni. Včasih so moje tete v vrsti stale celo noč, da bi dobile vsaj malo hrane. Hodili smo v gozd in nabirali borovnice in gobe, ki smo jih potem zamenjali za kruh. Pogosto smo šli spat lačni. Hrano je bilo tako zelo težko dobiti, da so ljudje kradli hišne ljubljenčke in jih jedli.

 Moja babica in dedek sta bila katolika, vendar nista imela Svetega pisma. Krajevni duhovnik dedku ni želel prodati Svetega pisma. Govoril je, da je dovolj, da pripadniki cerkve poslušajo maše. Tako moj dedek ni dobil odgovorov na veliko vprašanj o Bogu.

 Stara sem bila sedem let, ko sta k nam prišli dve Jehovovi priči. S pomočjo Svetega pisma sta dedku odgovorili na vprašanja o Trojici, peklu in stanju mrtvih. Odgovori so se mu zdeli jasni in logični. Prepričan je bil, da je našel resnico. Za tem je naša celotna družina začela redno preučevati Sveto pismo z nekim zakonskim parom.

 Že ko sem bila majhna deklica, sem vzljubila Jehova. Rada sem brala članke o misijonarjih, ki so Jehovu služili v oddaljenih krajih. Spraševala sem se: Kakšno je njihovo življenje? Kako je oznanjevati ljudem, ki še nikoli niso slišali za Jehova?

 Ko sem bila stara 12 let, sem se odločila, da želim postati misijonarka. Začela sem se truditi, da bi dosegla ta cilj. Najprej sem postala goreča oznanjevalka dobre novice, 12. decembra 1954 sem se krstila in kmalu postala pionirka. Tako sem bila vse bližje svojemu cilju!

 Vedela sem, da moram znati angleško, če želim v šolo Gilead, zato sem se zelo trudila, da bi se naučila tega jezika. Mislila sem, da bi angleščino lahko vadila z ameriškimi vojaki, ki so takrat bili v Nemčiji. Nekega dne sem pristopila k enemu vojaku in mu rekla: »Jaz sem Kristus.« Pogledal me je in mi prijazno rekel: »Mislim, da si želela reči: ‚Jaz sem kristjanka.‘« Očitno mi angleščina ni šla tako dobro, kot sem mislila.

 Ko sem imela okoli 20 let, sem se preselila v Anglijo, kjer sem pri neki družini Prič delala kot varuška. Dopoldan sem delala pri njih, popoldan pa sem oznanjevala od vrat do vrat. To je bila odlična priložnost, da se izboljšam v govorjenju angleščine. Po enem letu je bila moja angleščina veliko boljša.

 Vrnila sem se v Nemčijo in oktobra 1966 sem prejela vabilo, da kot posebna pionirka služim v mestu Mechernich. Izkazalo se je, da so ljudje na tem področju tako hladni za resnico, kot je bilo hladno vreme. Nikoli nas niso povabili v hišo, tudi takrat ne, ko je bila temperatura pod ničlo. Jehova sem v molitvi pogosto prosila: »Če kdaj postanem misijonarka, me, prosim, pošlji nekam, kjer je toplo.«

 Kot posebna pionirka sem služila samo nekaj mesecev. Potem pa mi je Jehova uresničil mojo največjo željo! Povabljena sem bila v 44. razred šole Gilead. Diplomirala sem 10. septembra 1967. Kam sem bila dodeljena? V čudovito tropsko državo v Srednji Ameriki, v Nikaragvo. Misijonarji, ki so že služili tam, so mene in moje tri sodelavke sprejeli z odprtimi rokami. Počutila sem se kot apostol Pavel, ki se je, takrat ko so mu bratje prišli naproti, »zahvalil Bogu in se opogumil«. (Apostolska dela 28:15)

 Dodeljena sem bila v mirno mesto León. Odločena sem bila, da se čim prej naučim španščine. Čeprav sem se je dva meseca učila po 11 ur na dan, mi je delala veliko problemov.

 Spomnim se, da mi je enkrat neka ženska ponudila sadni sok, ki mu domačini rečejo fresco. Rekla sem ji, da lahko pijem samo »filtrirano vodo«. No, vsaj tako sem mislila. Ženska me je zmedeno gledala. Čez nekaj dni sem ugotovila, da sem ji v svoji polomljeni španščini rekla, da lahko pijem samo »sveto vodo«! Na srečo se je moja španščina čez čas izboljšala.

 Pogosto sem vodila svetopisemske tečaje s celo družino. V mestu León sem se počutila varno, zato sem tečaje rada vodila ob večerih, včasih tudi do desetih zvečer. Skoraj vse ljudi v mestu sem poznala po imenu. Na poti domov sem klepetala s prijaznimi sosedi, ki so pred svojimi hišami uživali v večernem vetriču.

 Ko sem bila v Leónu, sem nekaj ljudem pomagala, da so spoznali resnico. Ena od njih je bila Nubia, ki je imela osem sinov. Preučevali sva, dokler nisem bila leta 1976 premeščena v mesto Managua. Žal sem z Nubio in njenimi otroki izgubila stik in se nismo videli 18 let, dokler se nisem vrnila v León, kjer je bilo organizirano zborovanje. Med pavzo me je obkrožila skupina mladih moških – to so bili Nubijini sinovi! Navdušena sem bila, da je Nubii uspelo svoje sinove vzgojiti v resnici.

 V poznih 70. letih 20. stoletja so se v Nikaragvi začele dogajati socialne in politične spremembe. Še naprej smo oznanjevali po svojih najboljših močeh. Takrat sem služila v mestu Masaya, ki leži južno od glavnega mesta. Pogosto je prihajalo do glasnih protestov in oboroženih nemirov. Ko smo nekega večera bili na shodu, smo morali vsi leči na tla, saj je prišlo do streljanja med sandinisti in državno vojaško gardo. a

 Enkrat drugič, ko sem bila na oznanjevanju, sem se znašla v bližini zamaskiranega sandinista, ki je streljal na vojaka. Poskusila sem pobegniti, ampak pojavilo se je še več zamaskiranih moških. Želela sem se skriti za vogal, toda nikjer ni bilo varno. Vojaška garda je začela streljati iz helikopterja. Naenkrat je neki moški odprl vrata hiše in me potegnil noter. Imela sem občutek, da me je rešil Jehova!

 V Masayi sem služila do 20. marca 1982. Tega dneva ne bom nikoli pozabila. Zjutraj tega dne smo jaz in še pet misijonarjev ravno hoteli imeti zajtrk. Kar naenkrat je oborožena skupina sandinistov vstopila na dvorišče misijonarskega doma. Vdrli so v jedilnico in eden od njih je odločno ukazal: »Imate eno uro časa, da spakirate. Vsak lahko vzame samo en kovček. Potem greste z nami.«

 Vojaki so nas odpeljali na neko farmo, kjer so nas zadrževali več ur. Mene in še tri misijonarje so dali na majhen avtobus in nas odpeljali na mejo s Kostariko. Bili smo izgnani iz države. Vse skupaj je bilo iz Nikaragve izgnanih 21 misijonarjev.

 Soverniki iz Kostarike so nas sprejeli in naslednji dan odpeljali v podružnico v mestu San José. Tam nismo ostali dolgo. Čez približno 10 dni nas je bilo osem misijonarjev že na poti na novo dodelitev – v Honduras.

 V Hondurasu sem bila dodeljena v mesto Tegucigalpa. Tam sem služila 33 let. V tem obdobju je število oznanjevalcev v tem mestu tako naraslo, da je iz ene nastalo osem občin. Žal se je skozi leta v tem mestu zelo razširil kriminal. Veliko ljudi je kradlo in tudi mene so večkrat oropali. Bilo je tudi veliko članov tolp, ki so me prosili za denar oziroma za »vojni davek«, kot so to imenovali. Običajno sem jim rekla: »Imam nekaj dragocenejšega od denarja.« Nato sem jim dala zloženko ali revijo. Vedno so me pustili pri miru.

 Večina ljudi v Tegucigalpi je bilo miroljubnih in prijaznih. Nekaterim sem pomagala, da so spoznali resnico. Še vedno se na primer spomnim Betty. Z njo sem preučevala Sveto pismo in zdelo se mi je, da lepo napreduje. Nekega dne pa mi je povedala, da se bo pridružila evangeličanski cerkvi. Bila sem razočarana. Ampak po dveh letih je zapustila cerkev in spet sva začeli preučevati Sveto pismo. Zakaj je zapustila cerkev? Pogrešala je iskreno ljubezen, ki jo je občutila, ko je bila z Jehovovimi pričami. (Janez 13:34, 35) Rekla mi je: »Na svojih shodih prisrčno sprejmete vse, ne glede na to, ali so bogati ali revni. Vi ste drugačni.« Betty se je čez čas krstila.

 Leta 2014 se je misijonarski dom v mestu Tegucigalpa zaprl. Dobila sem novo dodelitev v Panami. Zdaj živim v misijonarskem domu skupaj z zakonskim parom in dvema sestrama. Vsi smo dolgoletni misijonarji.

 V misijonarski službi sem že 55 let. Zaradi zdravstvenih težav ne morem več narediti toliko, kot sem včasih. Jehova mi pomaga, da še naprej druge poučujem o njem.

 Ali bi se lahko v življenju posvečala čemu drugemu? Seveda. Ampak potem ne bi prejela toliko blagoslovov. Imam več kot 50 duhovnih sinov in hčerk, ki sem jim pomagala spoznati resnico. Imam tudi ogromno prijateljev. Poleg te »velike družine« me z veseljem podpira tudi moja draga teta Steffi, ki živi v Nemčiji.

 Čeprav nisem bila nikoli poročena, nisem nikoli bila osamljena. Jehova je bil vedno z mano. Spletla sem tudi tesna prijateljstva, na primer z Marguerite Foster, ki je bila 17 let moja misijonarska sodelavka. Skupaj sva doživeli veliko lepih trenutkov in še danes sva zelo dobri prijateljici. (Pregovori 18:24)

 V največje zadovoljstvo mi je, da sem svoje življenje uporabila na najboljši možni način – Jehovu sem dajala najboljše. Uresničila sem otroške sanje in na tej poti doživela veliko zanimivega! Res sem srečna in komaj čakam, da bom lahko Jehovu služila vso večnost.