Jairo se je rodil z obliko cerebralne paralize, ki se imenuje spastična tetraplegija. * Zaradi tega nima nadzora nad večino svojega telesa. Njegovi možgani ne morejo pošiljati jasnih signalov mišicam, zato se njegove okončine nenadzorovano zvijajo oziroma trzajo. Jairo včasih naredi nepredvidljive sunkovite gibe, s katerimi poškoduje celo samega sebe. Če ljudje v njegovi bližini niso pazljivi, lahko poškoduje tudi njih. Da bi takšne nesreče preprečili, mora na žalost imeti roke in noge pogosto privezane k invalidskemu vozičku.

Jairova telesna rast je bila zelo boleča. Ko je bil star tri mesece, so se mu pričeli pojavljati epileptični napadi, zaradi katerih je izgubljal zavest. Vse prepogosto se je zgodilo, da ga je mama tesno privila k sebi in odhitela z njim v bolnišnico, prepričana, da je umrl.

Jairove kosti so se zaradi zategovanja in krčenja mišic sčasoma deformirale. Pri 16 letih se mu je izpahnila medenica, in moral je na večjo operacijo stegna, kolka in medenice. Še danes se spomnim, kako je med svojim okrevanjem vsako noč jokal od bolečin.

Jairo je zaradi hude invalidnosti povsem odvisen od drugih. Pomagati mu morajo pri vsakodnevnih opravilih, kot so hranjenje, oblačenje in to, da se odpravi spat. Običajno mu pomagata mama in oče. Čeprav Jairo potrebuje stalno pomoč, ga starša vedno spomnita, da njegovo življenje ni odvisno le od ljudi, ampak tudi od Boga.

Starša sta Jehovovi priči. Jairu sta začela brati svetopisemske zgodbe, ko je bil še dojenček. Že od nekdaj sta prepričana, da ima človek smiselnejše življenje, če splete odnos z Bogom. Čeprav je bil Jairo ujet v šibko telo, ki je nenehno trzalo, je lahko imel svetlo in trdno upanje za prihodnost. Toda starša sta se pogosto spraševala, ali Jairo lahko razume svetopisemske resnice.

Ko je bil Jairo še otrok, ga je oče nekega dne vprašal: »Jairo, prosim, ali lahko sploh govoriš z menoj?« Nato je dodal: »Če me imaš zares rad, boš!« Ko ga je oče rotil, naj izgovori vsaj eno besedo, so se Jairu v očeh začele nabirati solze. Z besedami je  skušal izraziti, kaj čuti, toda vse, kar je lahko spravil iz grla, je bilo le nerazločno momljanje. Očetu je bilo žal, ker je Jairo zaradi njega začel jokati. Toda Jairo je s takšnim odzivom pokazal, da razume, kar mu je rekel oče. Težava je bila v tem, da ni mogel govoriti.

Starša sta kmalu opazila, da Jairo na trenutke hitro premika oči in s tem očitno skuša sporočiti, kaj misli in čuti. Za Jaira je bilo mučno, ker ni mogel vedno doseči, da bi ga drugi lahko razumeli. Ko pa sta se starša naučila razbrati, kaj skuša z očmi sporočiti, in mu dala to, kar je potreboval, se je njegov obraz razlezel v širok nasmeh. Na tak način se jima je zahvalil.

Govorna terapevtka nam je svetovala, kako lahko izboljšamo komunikacijo. Predlagala je, naj dvignemo obe roki, ko mu postavimo vprašanje, na katero lahko odgovori z da ali ne. Desna roka naj pomeni da, leva pa ne. Tako je lahko začel izražati svoje želje s tem, da je usmeril pogled proti ustrezni roki.

Jehovove priče trikrat letno organizirajo zbore in zborovanja. Na teh dogodkih večja množica ljudi prisluhne svetopisemskim govorom. Jairo je bil vedno vznemirjen med govorom, ki je namenjen kandidatom za krst. Nekega dne, ko je bil star 16 let, ga je oče vprašal: »Jairo, ali bi se želel krstiti?« Jairo je nemudoma odločno pogledal proti očetovi desni roki in tako pokazal, da želi storiti ta korak. Oče je nato dodal: »Ali si v molitvi že obljubil Bogu, da mu boš večno služil?« Jairo je zopet pogledal očetovo desno roko. Očitno je bilo, da je svoje življenje že posvetil Jehovu.

Po večkratnih svetopisemskih razpravah je bilo tudi jasno, da Jairo razume pomen krščanskega krsta. Zato je leta 2004 odgovoril na najpomembnejše vprašanje, ki mu je bilo kdaj postavljeno, in sicer: »Ali si se posvetil Bogu, da bi izpolnjeval njegovo voljo?« Na vprašanje je odgovoril s tem, da je pogledal navzgor. Na ta dogovorjeni način je odgovoril z da. Tako se je pri 17 letih krstil in postal Jehovova priča.

Leta 2011 se je Jairu odprla nova pot za komunikacijo. To mu omogoča računalnik, ki ga upravlja z očmi. Ta naprava sledi gibom njegovih šarenic, tako da lahko Jairo s pogledom aktivira ikone na ekranu. Mežikanje ali strmenje v ikono je enako  kliku z miško na računalniku. Da bi lahko komuniciral, so zanj naredili računalniško namizje s piktogrami oziroma slikovnimi simboli za besede ali stavke. Ko pomežikne enemu od teh piktogramov, vgrajena programska oprema spremeni napisano besedilo v elektronski glas.

Bolj ko je Jairo razumel svetopisemske resnice, močnejša je bila njegova želja, da duhovno pomaga drugim. Med tedenskim družinskim preučevanjem Svetega pisma pogosto pogleduje nazaj in naprej. Pogled usmerja k meni in nato k svojemu računalniku. Želi me spomniti, naj zapišem komentarje, da bo lahko na shodu v krščanski občini sodeloval med razpravo z vprašanji in odgovori.

Na shodu se s pogledom potrpežljivo premika po zaslonu, da lahko aktivira ustrezno ikono. Ko to naredi, lahko vsi slišijo njegov elektronski glas. Vsakič ko tako spodbudi člane občine, se mu zariše nasmeh na obrazu. Eden izmed Jairovih mladih prijateljev, Alex, pravi: »Vedno sem prevzet nad Jairovimi komentarji glede kake svetopisemske teme.«

Jairo z očmi tudi seznanja druge o svojem verovanju. Med drugim to dela tako, da »klikne« na piktogram s sliko vrta, v katerem živali in ljudje vseh ras živijo v miru. Ko jo aktivira, računalniški glas reče: »V Svetem pismu je zapisano upanje, da bo Zemlja postala raj, kjer ne bo več bolezni in smrti. Razodetje 21:4.« Če poslušalec pokaže zanimanje, drugi »klik« povzroči, da računalnik reče: »Ali bi želeli z menoj preučevati Sveto pismo?« Na naše presenečenje je dedek sprejel to povabilo. Prav vznemirljivo je videti Jaira, ki s pomočjo sovernika počasi poučuje dedka o Svetem pismu! Veseli smo, da se je dedek avgusta 2014 krstil na regionalnem zborovanju v Madridu.

Jairova predanost Bogu ne ostane neopažena niti njegovim učiteljem v šoli. Rosario, ena izmed njegovih govornih terapevtk, je priznala: »Če bi se kdaj odločila, da se pridružim kaki religiji, bi postala Jehovova priča. Videla sem, kako je Jairo zaradi svoje vere dobil pravi smisel v življenju, in to kljub težkim okoliščinam, ki jih ima.«

Jairu se oči vedno zasvetijo, ko mu preberem svetopisemsko obljubo: »Tedaj bo hromi skakal kakor jelen in jezik nemega bo vzklikal od veselja.« (Izaija 35:6) Čeprav je včasih potrt, pa je na splošno dobre volje. To je mogoče samo zato, ker se njegovo življenje vrti okoli Boga in njegovih krščanskih prijateljev. Njegovo pozitivno stališče in močna vera pričujeta o tem, da je zaradi služenja Jehovu vredno živeti še tako težko življenje.