JEZUS je, tik preden se je vrnil v nebesa, naročil svojim učencem, naj pričujejo o njem »v Jeruzalemu pa tudi po vsej Judeji in Samaríji ter do skrajnega konca zemlje«. (Apostolska dela 1:8) Učenci so se te naloge goreče in pogumno lotili. Vendar pa so jih zaradi njihovega oznanjevanja v Jeruzalemu kmalu začeli močno preganjati, kar je privedlo do Štefanove mučeniške smrti. Mnogi Jezusovi učenci so se pred preganjanjem zatekli v sirsko Antiohijo, eno od največjih mest rimskega imperija, ki je ležalo približno 550 kilometrov severno od Jeruzalema. (Apostolska dela 11:19)

Učenci so v Antiohiji še naprej oznanjevali »dobro novico« o Jezusu in mnogi Nejudje so začeli verovati vanj. (Apostolska dela 11:20, 21) Čeprav so za mestnimi zidovi Antiohije govorili grško, pa je bil zunaj zidov tega mesta in v celotni provinci splošno razširjen jezik sirščina.

V drugem stoletju se je število kristjanov, ki so govorili sirsko, povečalo, zato je bilo treba dobro novico prevesti v njihov jezik. Potemtakem je bil verjetno prvi jezik, v katerega so prevedli dele Krščanskih grških spisov, sirščina, in ne latinščina.

 Okoli leta 170 n. št. je sirski pisec Tacijan (okoli 120–173 n. št.) združil štiri kanonične evangelije v pripoved, ki je izšla v grščini ali sirščini in jo običajno imenujejo Diatessaron, kar v grščini pomeni »skozi štiri [evangelije]«. Kasneje je Efrem Sirski (okoli 310–373 n. št.) izdal knjigo, ki razlaga Diatessaron, in s tem potrdil, da je bil med takratnimi sirskimi kristjani v splošni uporabi.

Diatessaron je za nas zelo zanimiv. Zakaj? V devetnajstem stoletju so nekateri učenjaki zatrjevali, da so bili evangeliji napisani šele v drugem stoletju, med letoma 130 in 170 n.št, in da zato niso verodostojni zapisi o Jezusovem življenju. Vendar pa staroveški rokopisi Diatessarona, ki so jih odkrili za tem, dokazujejo, da so bili Matejev, Markov, Lukov in Janezov evangelij že v sredini drugega stoletja splošno razširjeni. Potemtakem so morali nastati že pred tem. Poleg tega je Tacijanovo delo Diatessaron temeljilo predvsem na štirih že sprejetih evangelijih, kar dokazuje, da v tistem času na apokrifne evangelije niso gledali kot na zanesljive ali kanonične.

Do začetka petega stoletja je bil v severni Mezopotamiji med ljudmi že precej razširjen sirski prevod Svetega pisma. Verjetno je nastal v drugem ali tretjem stoletju n. št., vseboval pa je vse svetopisemske knjige razen 2. Petrovega pisma, 2. in 3. Janezovega pisma, Judovega pisma in Razodetja. Ta prevod je znan kot Pešita, kar pomeni »preprost« oziroma »jasen«. Pešita je eden od najstarejših in najpomembnejših dokazov za to, da so svetopisemsko besedilo začeli prepisovati in prevajati že kmalu po njegovem nastanku.

Zanimivo je, da je na enem od rokopisov Pešite napisana letnica, ki ustreza letu 459/460 n. št., zaradi česar je to najstarejši svetopisemski rokopis z natančno letnico. Okoli leta 508 n. št. je nastal revidiran prevod Pešite, ki je vseboval tudi pet manjkajočih knjig. Znan je kot Filoksenski prevod.

Do devetnajstega stoletja so skoraj vsi znani prevodi Krščanskih grških spisov izvirali iz petega stoletja ali pa še iz dosti kasnejšega obdobja. Zaradi tega so se svetopisemski učenjaki še posebej zanimali za zgodnje prevode, kot sta latinska Vulgata in sirska Pešita. V tistem času so bili nekateri prepričani, da je Pešita le revidirana izdaja kakega starejšega sirskega prevoda. Vendar nobeno takšno besedilo ni bilo znano. Ker korenine sirskega prevoda Svetega pisma segajo vse do drugega stoletja, bi bilo takšno besedilo za svetopisemske učenjake zelo dragoceno, saj bi jim omogočilo vpogled v svetopisemsko besedilo iz zgodnjega obdobja. Ali je takšno sirsko besedilo zares obstajalo? Ali so ga kdaj odkrili?

Res so ga! Pravzaprav so našli kar dva takšna dragocena rokopisa. Prvi rokopis je iz petega stoletja. Našli so ga med številnimi sirskimi rokopisi, ki jih je Britanski muzej leta 1842 dobil od nekega samostana v Nitrijski puščavi v Egiptu. Odkril in objavil ga je William Cureton, ki je bil pomočnik kustosa rokopisov v muzeju. Zato so ga poimenovali Kuretonski sirski rokopis. V tem dragocenem rokopisu so štirje evangeliji razvrščeni v naslednjem vrstnem redu: Matej, Marko, Janez in Luka.

Drugi rokopis, ki se je ohranil vse do današnjih dni, je Sinajski sirski rokopis. Pri njegovem odkritju sta igrali ključno vlogo pustolovski dvojčici, omenjeni na začetku članka. Čeprav Agnes ni imela univerzitetne izobrazbe, se je naučila osmih tujih jezikov, med njimi tudi sirščine. Leta 1892 je v samostanu sv. Katarine v Egiptu prišla do osupljivega odkritja.

 V temačni sobici je našla sirski rokopis. Ta dogodek je opisala z naslednjimi besedami: »Rokopis je bil v obupnem stanju, bil je zelo umazan in skoraj vse liste je imel zlepljene, saj jih [že stoletja] ni nihče obračal.« Šlo je za palimpsest *, rokopis, s katerega so postrgali prvotno besedilo in nanj v sirščini napisali besedilo o svetnicah. Vseeno pa je Agnes lahko razbrala nekaj prvotnega besedila in na vrhu strani besede »Matejev«, »Markov« oziroma »Lukov«. V rokah je držala skoraj celoten kodeks s štirimi evangeliji v sirščini! Učenjaki so prepričani, da je nastal proti koncu četrtega stoletja.

Sinajski sirski rokopis velja za enega od najpomembnejših svetopisemskih rokopisov, ki so jih odkrili, in je primerljiv s tako pomembnimi grškimi rokopisi, kot sta Sinajski kodeks in Vatikanski kodeks. Danes velja splošno prepričanje, da sta Kuretonski in Sinajski rokopis edina obstoječa prepisa starih evangelijev v sirščini, ki so nastali proti koncu drugega stoletja oziroma na začetku tretjega.

Ali ti rokopisi lahko koristijo današnjim preučevalcem Svetega pisma? Seveda! Vzemimo za primer tako imenovani dolgi sklep Markovega evangelija, ki je v nekaterih Svetih pismih zapisan za Markom 16:8. Najdemo ga v grškem Aleksandrijskem kodeksu iz petega stoletja, latinski Vulgati in še marsikje drugje. Vendar pa se dva ugledna grška rokopisa iz četrtega stoletja, Sinajski kodeks in Vatikanski kodeks, končata z Markom 16:8. Dolgega sklepa ne najdemo tudi v Sinajskem sirskem rokopisu, kar še dodatno dokazuje, da so ga dodali kasneje in da prvotno ni bil del Markovega evangelija.

Poglejmo si še en tak primer. V devetnajstem stoletju so skoraj vsi prevodi Svetega pisma imeli v 1. Janezovem 5:7 nepristni dodatek v prid trojici. Vendar ga v najstarejših grških rokopisih ni najti. Niti se ne pojavi v Pešiti, kar dokazuje, da so s tem dodatkom v resnici namerno spremenili svetopisemsko besedilo.

Bog Jehova je obljubil, da bo varoval svojo Sveto besedo in to obljubo je tudi izpolnil. V njej nam je zagotovil: »Trava se posuši in cvet uvene, toda beseda našega Boga ostane na veke.« (Izaija 40:8; 1. Petrovo 1:25) Prevod, poznan kot Pešita, je imel skromno, a pomembno vlogo pri posredovanju nespremenjenega svetopisemskega sporočila vsemu človeštvu.