Mogoče se sprašujete: »Zakaj naj bi molil, saj je Bogu vse znano, tudi moje misli in potrebe?« To vprašanje je logično. Ali ni Jezus rekel, da Bog ve, kaj potrebujemo, še preden ga prosimo? (Matej 6:8) David, kralj starodavnega Izraela, se je tega dejstva zavedal, zato je napisal: »Ni še besede na mojem jeziku, a glej, o Jehova, ti jo že v celoti poznaš.« (Psalm 139:4) Zakaj naj bi torej sploh molili k Bogu? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, si poglejmo, kaj pravi Sveto pismo o molitvah Božjih služabnikov. *

Iz Svetega pisma ne izvemo le, da je Bogu Jehovu * vse znano, ampak tudi, da mu ni do tega, da bi zgolj zbiral informacije o svojih častilcih. (Psalm 139:6; Rimljanom 11:33) Njegov brezmejni spomin ne moremo primerjati z računalnikom, ki mehansko shranjuje podatke o posameznikih. Dejansko se Bog zelo zanima za naše najgloblje misli, saj želi, da bi se z njim zbližali. (Psalm 139:23, 24; Jakob 4:8) Zato je Jezus spodbujal svoje sledilce, naj molijo kljub temu, da njegov Oče dobro ve, kaj nujno potrebujejo za življenje. (Matej 6:6–8) Več ko bomo Stvarniku povedali v molitvi, bolj se bomo z njim zbližali.

Včasih morda ne vemo točno, za kaj naj molimo. Takrat Bog vidi preko naših občutkov, ki jih nismo mogli izraziti, in se lahko, zato ker je popolnoma seznanjen z našimi okoliščinami, odzove na naše potrebe. (Rimljanom 8:26, 27; Efežanom 3:20) Ko vidimo, da nam Bog v življenju pomaga, pa četudi na komaj opazne načine, nas to z njim zbliža.

Sveto pismo nam zagotavlja, da Vsemogočni Bog usliši molitve svojih zvestih služabnikov, pove pa tudi, zakaj nekaterim molitvam ne prisluhne. Ko je bilo na primer v starodavnem Izraelu zelo razširjeno nasilje, je Bog svojemu preroku Izaiju naročil, naj ljudstvu pove: »Čeprav izrekate mnogo molitev, ne poslušam, saj so vaše roke polne krvi.« (Izaija 1:15) Jasno je, da ljudje, ki prezirajo Božji zakon ali pa molijo iz napačnih nagibov, ne morejo pričakovati, da jih bo Bog uslišal. (Pregovori 28:9; Jakob 4:3)

Po drugi strani Sveto pismo o Bogu pravi, »da nas sliši v vsem, kar koli prosimo po njegovi volji«. (1. Janezovo 5:14) Ali to pomeni, da Bog svojim častilcem kar avtomatično izpolni vsako željo? Ni nujno. Razmislimo o apostolu Pavlu. Boga je trikrat prosil, naj mu odstrani trn iz telesa. (2. Korinčanom 12:7, 8) Mogoče je trpel zaradi kronične očesne bolezni. Kako mučno je to moralo biti zanj! Čeprav je dobil od Boga sposobnost, da je zdravil ljudi, in je celo nekoga obudil od mrtvih, se je sam moral spopadati z boleznijo. (Apostolska dela 19:11, 12; 20:9, 10) Četudi odgovor na njegove molitve ni bil tak, kakor je želel, je bil Bogu vseeno hvaležen za to, da mu je prisluhnil. (2. Korinčanom 12:9, 10)

Res je, da so bili nekateri posamezniki, omenjeni v Bibliji, čudežno uslišani. (2. kraljev 20:1–7) Toda takšni primeri so bili celo v svetopisemskem času izjema. Nekateri verni ljudje so bili vznemirjeni, ker se jim je zdelo, da Bog ne usliši njihovih molitev. Kralj David je spraševal Boga: »Kako dolgo, o Jehova, me boš pozabljal? Večno?« (Psalm 13:1) Toda ko je pomislil na to, kolikokrat ga je Jehova že uslišal, je začel znova zaupati vanj. V isti molitvi je dejal: »Jaz pa zaupam v tvojo srčno dobrotljivost.« (Psalm 13:5) Današnji Božji služabniki morajo morda kakor David vztrajati v molitvi, dokler ne doumejo Božjega odgovora na svoje prošnje. (Rimljanom 12:12)

Bog poskrbi za naše resnične potrebe.

Skrbni starši imajo tehtne razloge za to, da svojim otrokom ne dajo vedno vsega, kar jih prosijo,  in da jim tudi vedno ne ugodijo takoj, ko jih prosijo. Podobno tudi Bog morda ne odgovori na naše prošnje tako, kakor mi mislimo, da bi moral, in tudi morda ne takrat, ko pričakujemo, da bo. Lahko pa smo prepričani, da bo naš Stvarnik kakor ljubeč oče poskrbel za naše resnične potrebe, in to ob pravem času in na pravi način. (Luka 11:11–13)

Bog lahko odgovori na našo molitev na način, ki ni tako očiten.

Kaj pa, če Jehova v molitvi prosimo, da bi nam pomagal rešiti dolgotrajen problem? Ali naj bi sklenili, da naše molitve ni uslišal, če nismo dobili čudežnega odgovora? Ravno nasprotno, dobro bi bilo, da bi razmislili o tem, ali nam ni morda odgovoril na način, ki ni tako očiten. Morda nam je na primer skrben prijatelj ravno ob pravem času pomagal po svojih najboljših močeh. (Pregovori 17:17) Kaj, če ga je k temu spodbudil Jehova? Nadalje lahko Božji odgovor na svoje prošnje najdemo tudi na straneh Svetega pisma. V njem lahko najdemo informacije, ki jih potrebujemo, da bi se spoprijeli s težavnimi okoliščinami. (2. Timoteju 3:16, 17)

Bog svojim služabnikom pogosto raje pomaga tako, da jim da moč, ki jo potrebujejo, da se spoprimejo s svojimi težavami, kakor pa, da bi težave kar odstranil. (2. Korinčanom 4:7) Ko je na primer Jezus prosil svojega Očeta, naj odstrani neko hudo preizkušnjo, zato ker ga je skrbelo, da bi osramotil njegovo ime, je Bog poslal angela, da ga je okrepil. (Luka 22:42, 43) Podobno lahko Bog spodbudi našega tesnega prijatelja, da nas z besedami okrepi ravno takrat, ko to najbolj potrebujemo. (Pregovori 12:25) Ker tovrstni Božji odgovori na naše molitve niso tako očitni, moramo biti nanje bolj pozorni.

Na nekatere molitve Bog odgovori ob svojem času.

Iz Svetega pisma izvemo, da Vsemogočni Bog ponižnim posameznikom izkaže naklonjenost »ob svojem času«. (1. Petrovo 5:6) Če se nam torej zdi, da Jehova zavlačuje z odgovorom na naše iskrene prošnje, to še ne pomeni, da mu je vseeno za nas. Nikakor, ker ima naš skrbni Stvarnik daleč širši pogled na stvari, naše prošnje brez dvoma pretehtava v luči tega, kar je za nas najboljše.

Naj ponazorimo: Predstavljajte si, da vas sin prosi za kolo. Ali mu boste željo kar avtomatično izpolnili? Če menite, da se s kolesom še ni sposoben voziti, boste morda z nakupom še malo počakali. Toda če boste čez čas ugotovili, da bi mu bilo kolo v korist, mu boste željo verjetno izpolnili. Tudi Bog lahko ob svojem času izpolni primerne želje našega srca, če le vztrajamo v molitvi. (Psalm 37:4)

Sveto pismo spodbuja prave kristjane, naj nikoli ne izgubijo izpred oči, da je molitev nekaj dragocenega. »To je lažje reči kot storiti,« bodo morda rekli nekateri. Priznati je treba, da je takrat, ko nas tarejo trdovratne težave ali pa doživljamo krivico, verjetno težko čakati na Božji odgovor. Zato bi bilo dobro, da se spomnimo Jezusovih besed glede tega, da je treba v molitvi vztrajati.

Jezus je povedal ponazoritev o revni vdovi, ki je želela doseči pravico, zato je vztrajno hodila k  nepravičnemu sodniku. (Luka 18:1–3) Čeprav ji sodnik sprva ni želel pomagati, si je na koncu rekel: »Vseeno [bom] poskrbel, da bo dosegla pravico, tako da ne bo več hodila in me do konca izmučila.« (Luka 18:4, 5) Glede na besedilo v izvirnem jeziku je sodnik vdovi posvetil pozornost zato, da ga simbolično rečeno ne bi »udarila pod oko« oziroma »škodila [njegovemu] ugledu«. * Če bi celo nepravičen sodnik iz strahu za svoj ugled pomagal revni vdovi, koliko bolj bo naš ljubeči Stvarnik poskrbel za to, da bodo dosegli pravico ti, »ki dan in noč vpijejo k njemu«! Jezus je rekel, da bo Bog »poskrbel, da bodo hitro dosegli pravico«. (Luka 18:6–8)

Včasih se lahko naveličamo prositi za pomoč, vendar ne bi smeli odnehati. Če vztrajamo v molitvi, pokažemo, da si resnično želimo, da bi nas Bog vodil v življenju. Poleg tega se naučimo prepoznati Božje odgovore na svoje molitve, in to nas bo zbližalo z Bogom. Vsekakor lahko verjamemo, da bo Jehova odgovoril na naše primerne molitve, če le prosimo s trdnim prepričanjem, da bomo uslišani. (Luka 11:9)