Vasica Betanija je bila kakšne tri kilometre oddaljena od Jeruzalema. (Janez 11:18) Tam je le nekaj tednov pred Jezusovo smrtjo prišlo do žalostnega dogodka. Lazar, eden Jezusovih tesnih prijateljev, je nenadoma hudo zbolel in umrl.

Ko je Jezus izvedel za to, je svojim učencem povedal, da je Lazar zaspal in da ga namerava zbuditi. (Janez 11:11) Toda učenci niso doumeli, kaj jim želi povedati, zato jim je direktno dejal: »Lazar je umrl.« (Janez 11:14)

Jezus je v Betanijo prispel štiri dni po pogrebu. Marto, sestro pokojnega, je skušal potolažiti. Marta mu je rekla: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« (Janez 11:17, 21) »Jaz sem vstajenje in življenje,« ji je odvrnil Jezus. »Kdor veruje vame, bo, četudi umre, oživel.« (Janez 11:25)

Da bi Jezus pokazal, da te besede niso zgolj prazna obljuba, se je približal grobu in zavpil: »Lazar, pridi ven!« (Janez 11:43) In umrli je na presenečenje vseh tam zbranih res prišel iz groba.

Jezus je pred tem že vsaj dva človeka obudil od mrtvih. Nekoč je obudil deklico, Jairovo hčerko. Tik preden jo je obudil, je tudi zanjo rekel, da spi. (Luka 8:52)

Ali ste opazili, da je Jezus tako smrt Lazarja kot tudi smrt Jairove hčerke primerjal s spanjem? To je ustrezna primerjava. Zakaj? Spanje je stanje nezavedanja, zato je povsem ustrezna primerjava za smrt, saj izraža misel o počitku brez bolečine in trpljenja. (Pridigar 9:5; glej okvir  »Smrt je podobna trdnemu spancu«.) Jezusovi zgodnji učenci so jasno razumeli, v kakšnem stanju so v resnici mrtvi. »Menili so, da je  za ljudi, ki so umrli v veri, smrt podobna spanju, grob pa kraju počitka,« * piše v Encyclopedii of Religion and Ethics.

Tolažilno je vedeti, da mrtvi spijo v grobu in da ne trpijo. Ko to vemo, ni smrt nič več skrivnostna in se nam je ni treba več bati.

Čeprav je res, da uživamo v dobrem nočnem počitku, pa si le redkokdo želi zaspati za vedno. Ali lahko upamo, da bodo mrtvi, ki spijo v grobu, oživeli – tako kakor sta Lazar in Jairova hčerka?

Očak Job je postavil točno to vprašanje, ko je menil, da se mu bliža smrt. »Ko človek umre, ali lahko spet oživi?« je vprašal. (Job 14:14)

Job je sam odgovoril na lastno vprašanje, ko je Vsemogočnemu Bogu rekel: »Ti boš poklical in jaz ti bom odgovoril. Hrepenel boš po delu svojih rok.« (Job 14:15) Job je bil prepričan, da Jehova hrepeni po dnevu, ko bo obudil svojega zvestega služabnika. Ali je bila to zgolj Jobova pobožna želja? Nikakor ne.

To, da je Jezus nekatere ljudi obudil od mrtvih, jasno dokazuje, da mu je Bog dal oblast nad smrtjo. Pravzaprav v Svetem pismu piše, da ima Jezus sedaj v lasti »ključe smrti«. (Razodetje 1:18) Jezus bo torej odklenil vrata groba, prav kakor je ukazal, da so od Lazarjevega groba odvalili kamen.

Sveto pismo to obljubo o vstajenju vedno znova ponavlja. Angel je preroku Danielu zagotovil: »Počival boš, toda potem boš vstal, da prejmeš svoj delež na koncu dni.« (Daniel 12:13) Jezus je saducejem, judovskim voditeljem, ki so trdili, da ni vstajenja, dejal: »Motite se, ker ne poznate ne Svetih spisov ne Božje moči.« (Matej 22:23, 29) Apostol Pavel je rekel: »Svoje upanje opiram na Boga, da bo vstajenje pravičnih in nepravičnih.« (Apostolska dela 24:15)

Kdaj pa bo prišlo do vstajenja pravičnih in nepravičnih? Angel je pravičnemu Danielu povedal, da bo vstal »na koncu dni«. Tudi Marta je verjela, da bo njen brat Lazar »vstal ob vstajenju poslednji dan«. (Janez 11:24)

Sveto pismo povezuje ta »poslednji dan« s časom, ko bo Kristus vladal v svojem kraljestvu. Pavel je napisal: »On [Kristus] namreč mora kraljevati, dokler Bog ne bo vseh sovražnikov položil pod njegove noge. Zadnji sovražnik, ki bo uničen, pa bo smrt.« (1. Korinčanom 15:25, 26) Zaradi tega bi morali moliti, naj pride Božje kraljestvo in naj se tudi na zemlji začne goditi Božja volja. *

Božja volja je, kot je Job prav dobro vedel, da bi mrtvi znova živeli na zemlji. Ko bo ta dan nastopil, bo smrt zares uničena. In takrat se nihče več ne bo spraševal »Ali je s smrtjo vsega konec?«.