Rodil sem se v majhnem mestu Texcoco. V tistem času je bila večina ulic netlakovana in prašna. Na njih si lahko videl ljudi iz bližnjih vasi, ki so imeli s seboj osle, otovorjene z izdelki za prodajo. Naša družina je bila zelo revna; bilo nas je devet otrok, jaz sem bil sedmi po vrsti. Moj oče nas je preživljal tako, da je popravljal huarače, preproste sandale. Toda ko sem bil star sedem let, je umrl. Od takrat naprej si je morala mama močno prizadevati, da je zaslužila za naš vsakdanji kruh.

Moj ded je igral violino in je bil dirigent v orkestru, ki je izvajal predvsem klasično cerkveno glasbo. Skoraj vsi v naši družini smo igrali kakšen inštrument. Mama je pela v cerkvenem zboru, stric pa je bil operni pevec in pianist. Doma smo bili zelo verni – jaz sem bil ministrant in sem želel postati katoliški misijonar. Vendar pa sem bil navdušen tudi nad karate filmi. Bolj ko sem jih gledal, bolj sem bil nasilen.

Nato sem v Puebli obiskoval cerkveno šolo, ki je bila nekakšno semenišče. Moj cilj je bil postati katoliški duhovnik. Toda v zadnjem letniku me je Katoliška cerkev močno razočarala. Neka mlada nuna me je namreč nagovarjala k spolnim odnosom. Skušnjavi sem se uprl, vendar je ta dogodek v meni prebudil željo po tem, da bi se poročil. Poleg tega sem opazil, da veliko duhovnikov živi dvolično življenje. Tako sem svoj cilj, da bi postal duhovnik, opustil.

Nato sem se vpisal na nacionalni konservatorij za glasbo v Ciudadu de Mexicu. Po končanem šolanju sem se poročil  in z ženo sva kmalu imela štiri otroke. Družino sem preživljal tako, da sem pel pri maši.

Z ženo sva v zakonu že od samega začetka imela težave. Drug do drugega sva bila nasilna, večinoma zaradi ljubosumja. Na začetku sva med seboj besedno obračunavala, kasneje pa tudi fizično. Po 13 letih sva se razšla in se kasneje razvezala.

Z Jehovovimi pričami sem prišel prvič v stik, ko sva bila z ženo še skupaj. Na najina vrata sta potrkala dva od Prič in predlagala, da bi se pogovarjali o Svetem pismu. Menil sem, da o veri vem veliko, zato sem jima hotel dokazati, da sta v zmoti. Vsakič sem jima postavljal težka vprašanja, na katera po mojem mnenju ni bilo mogoče odgovoriti. Toda na moje presenečenje sta mi vedno zadovoljivo odgovorila s Svetim pismom. Začenjal sem dojemati, da pravzaprav o teh stvareh vem zelo malo. Vendar je bila moja žena z njima zelo groba, jaz pa sem bil precej zaposlen, zato sta me nehala obiskovati.

Ko sem pet let kasneje živel z drugo žensko, Elviro, sem zopet prišel v stik z Jehovovimi pričami. Elvira Pričam ni nasprotovala, zato mi je bilo lažje redno preučevati Sveto pismo. Vseeno pa je trajalo kar nekaj let, preden sem opravil s svojo preteklostjo.

Spoznal sem, da me čaka nekaj velikih sprememb, če želim Jehova častiti z vsem srcem. Kot prvo sem moral nehati peti v cerkvi in si poiskati nov vir zaslužka. (Razodetje 18:4) Poleg tega sem moral uzakoniti svojo zvezo z Elviro.

Ena od najtežjih sprememb, ki sem jih moral storiti, pa je bila ta, da sem se naučil obvladovati svojo vzkipljivo naravo. Pri tem sta mi še posebej pomagali dve biblijski vrstici: Psalm 11:5, ki pokaže, da Jehova sovraži nasilje, in 1. Petrovo 3:7, kjer piše, da moram z ženo ravnati spoštljivo, če želim, da bo Jehova uslišal moje molitve. Ker sem poglobljeno premišljeval o teh vrsticah in Jehova v molitvi prosil za pomoč, mi je sčasoma uspelo nadzorovati svoj značaj.

Sedaj imam srečno družinsko življenje. Prizadevam si obnoviti odnos s sinovi iz prvega zakona in pomagati svoji sedanji družini, da bi ohranila močno vero.

Ko sem bil še otrok, sem želel postati duhovnik in pomagati ljudem. Menim, da ima moje življenje sedaj pravi smisel. Svojo družino preživljam tako, da poučujem glasbo. Zelo sem hvaležen Jehovu, da je bil z menoj potrpežljiv in da mi je dal priložnost, da sem se spremenil in postal boljši človek!