Ali ste vedeli?
Ali ste vedeli?
Zakaj so se Judje tako zanimali za svoje rodovnike?
▪ Rodovniški seznami so bili bistveni pri ugotavljanju povezav med rodovi in družinami. Potrebovali pa so jih tudi pri razdeljevanju zemlje in določanju dediščine. Še posebej pomemben je bil rod obljubljenega Mesija. Judje so se zelo dobro zavedali, da mora biti Mesija potomec Davida, ki je bil iz Judovega rodu. (Janez 7:42)
Nadaljnji razlog navaja učenjak Joachim Jeremias: »Glede na to, da so se položaji duhovnikov in levitov dedovali, [. . .] je bilo izjemno pomembno, da je rodovna linija ostala čista.« Izraelke, ki so se primožile v duhovniško družino, so morale predložiti svoj rodovnik, zato da bi duhovništvo ostalo »neomadeževano in čisto«. V Nehemijevih dneh so bile izločene celotne družine levitov, saj ob pregledovanju rodovniškega seznama ni bilo najdeno nič, kar bi dokazovalo njihovo poreklo. (Nehemija 7:61–65)
Poleg tega je Mojzesova postava zapovedovala, da ne sme v Jehovovo občino priti »noben nezakonski sin« ne »noben Amonec ali Moabec«. (5. Mojzesova 23:2, 3) Zaradi tega, kot še dodaja Jeremias, je »moški, ki je hotel uveljavljati kakšne državljanske pravice, [. . .] moral dokazati, da je čistega rodu, kar potrjuje naš sklep, da [. . .] je tudi najbolj preprost Izraelec poznal svoje neposredne prednike in je lahko povedal, kateremu od dvanajstih rodov pripada«.
Kako so Judje sestavljali in ohranjali svoje rodovniške sezname?
▪ Evangelijska pisca Matej in Luka sta podrobno zapisala rodovnik Jezusovih prednikov. (Matej 1:1–16; Luka 3:23–38) Ohranili pa so se tudi drugi rodovniški seznami. Na primer, judovski midraš oziroma zbirka judovskih komentarjev glede Hilela, rabija iz Jezusovih dni, pravi: »V Jeruzalemu so našli zvitek z rodovniškim seznamom, na katerem je pisalo, da je bil Hilel Davidov potomec.« Judovski zgodovinar iz prvega stoletja, Jožef Flavij, je v svojem delu Življenje trdil, da so njegovi predniki duhovniki in da je po materini strani »kraljevske krvi«. Dodal je, da je našel te podatke »zapisane v javnih registrih«.
Jožef v svojem delu Proti Apionu piše, da je njegov narod skrb za zapise o duhovniških družinah zaupal »najbolj značajnim moškim«. The Jewish Encyclopedia pravi: »Videti je, da so bili ti zapisi zaupani posebnemu uradniku, omenjeno pa je tudi, da so v Jeruzalemu ustanovili preiskovalno sodišče [ki se je ukvarjalo s poizvedbami o rodovniku].« Judje, ki niso bili duhovniki, so se običajno popisovali v kraju, iz katerega je izhajal njihov rod. (Luka 2:1–5) Takšne javne arhive, ki so ob tem nastali, sta očitno uporabljala evangelijska pisca. Zdi pa se tudi, da so posamezne družine hranile zasebne rodovniške sezname.