Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Spoznajmo barve in blago iz svetopisemskih dni

Spoznajmo barve in blago iz svetopisemskih dni

Spoznajmo barve in blago iz svetopisemskih dni

VSVETEM PISMU je velikokrat omenjeno, v katerem slogu, katere barve in iz česa so bila oblačila, ki so jih imeli ljudje pred stoletji.

Sveto pismo seveda ni knjiga o modi in slogu oblačenja. Vseeno pa navajanje takšnih podrobnosti v biblijskih poročilih lahko prispeva k temu, da opisani dogodki bralcu oživijo pred očmi.

Na primer, beremo o tem, kakšni improvizirani oblačili sta si naredila Adam in Eva, da bi zakrila svojo goloto. Sešila sta si pokrivali iz smokvinega listja in si ju nadela okrog bokov. Kasneje jima je dal Bog trpežnejši, »dolgi oblačili iz kož«. (1. Mojzesova 3:7, 21)

V Drugi Mojzesovi knjigi, v 28. in 39. poglavju, najdemo izčrpno poročilo o oblačilih, ki jih je nosil izraelski veliki duhovnik. Oblečen je bil v platneno spodnje oblačilo, belo haljo, tkan pas, modro brezrokavno tuniko, izvezen efod in naprsnik, na glavi pa je imel turban z lesketajočo se zlato ploščico. Že samo ko beremo, kako so iz mnogih dragocenih materialov izdelali ta oblačila, je dovolj, da si lahko predstavljamo, kako veličastna so bila videti. (2. Mojzesova 39:1–5, 22–29)

Prerok Elija se je oblačil tako značilno, da so ga ljudje po opisu njegovega videza hitro prepoznali: »Nosil je oblačilo iz dlake, ledja pa je imel opasana z usnjenim pasom.« Stoletja kasneje je nekaj ljudi za Janeza Krstnika mislilo, da je Elija. Mogoče je bil razlog delno v tem, da sta imela podobna oblačila. (2. kraljev 1:8; Matej 3:4; Janez 1:21)

Blago in barve. Sveto pismo velikokrat omenja barve oblačil, barvila in materiale, iz katerih so izdelovali oblačila, pa tudi predenje, tkanje in šivanje. * Kot predivo omenja volno domačih živali in lanena vlakna. Abel je bil imenovan »pastir ovc«. (1. Mojzesova 4:2) Sveto pismo ne poroča, ali je Abel redil ovce zaradi volne. Kakovostno platno je v tej knjigi prvič omenjeno v povezavi z oblačili, v katera je v 18. stoletju pr. n. št. faraon oblekel Jožefa. (1. Mojzesova 41:42) V njej praktično ni nobene omembe, da so Judje izdelovali oblačila iz bombaža. Toda ta material so od zgodnjega obdobja uporabljali v bližnjevzhodnih deželah.

Tako lan kot volna imata fina vlakna, iz katerih so spredli niti različnih debelin. Iz teh niti so potem stkali blago. Niti in tkanine so barvali v široko paleto barv. Blago so nato ukrojili glede na postavo tistega, ki mu je bilo oblačilo namenjeno. Oblačila so pogosto okrasili z vezeninami, tako da so vanje vpletli raznobarvne niti, kar jih je zelo olepšalo in jim dvignilo ceno. (Sodniki 5:30)

V Svetem pismu so kot barve za tkanine pogosto omenjene modra, škrlatna in karminska. Izraelcem je bilo zapovedano, naj si nad resicami na robu svojih oblačil »dodajo modro vrvico«, ki jih bo spominjala, da so v posebnem odnosu s svojim Bogom Jehovom. (4. Mojzesova 15:38–40) Hebrejski besedi tekélet, s katero so poimenovali odtenek modre, in argamán, ki je ponavadi prevedena s škrlaten, sta omenjeni v povezavi z barvo oblačil velikega duhovnika in drugih okrasnih predmetov v svetem šotoru in templju.

Oprema svetega šotora in templja. Sveti šotor v pustinji in kasnejši tempelj v Jeruzalemu sta bila za Izraelce središče čaščenja. Zato je povsem razumljivo, da Sveto pismo tako podrobno opisuje pripravljanje in izdelovanje opreme za sveti šotor in Salomonov tempelj. Poleg materialov in barv navaja tudi podrobnosti glede tkanja, barvanja, šivanja in krašenja šotorskih pokrival, pregrinjal, zastorov in zaves.

Bog Jehova je vodil in usmerjal mojstrska rokodelca Bezalela in Oholiaba pa tudi druge moške in ženske, da so dosledno opravili svojo edinstveno nalogo in da je bil postavljeni shodni šotor vreden, da se v njem časti Boga. (2. Mojzesova 35:30–35) V 26. poglavju 2. Mojzesove knjige je do najmanjše podrobnosti opisano, iz česa so morali biti vsi posamezni deli svetega šotora ter kako so jih morali izdelati in sestaviti. Na primer, ogromna in barvita pregrinjala so bila stkana iz »fino spredenega lana, modre preje, rdečkasto vijoličaste volne in karminskega škrlata«. Večino teh materialov so najverjetneje prinesli s seboj takrat, ko so odšli iz Egipta. Posebno pozornost so namenili izdelavi debele barvne zavese, na kateri so bili izvezeni kerubi in ki je v notranjosti svetega šotora ločevala »Sveto od Najsvetejšega«. (2. Mojzesova 26:1, 31–33) Podobne podrobnosti so ponovili tistim, ki so pod vodstvom kralja Salomona pripravljali opremo za tempelj v Jeruzalemu. (2. kroniška 2:1, 7)

Iz podrobnosti, ki so zapisane v Svetem pismu, lahko vidimo, da so bili starodavni Hebrejci precej iznajdljivi in domiselni pri uporabi materialov, ki so jim bili na voljo. Sveto pismo nam ne slika družbe, ki je životarila skozi sivi vsakdan v pustih slogih oblačenja in grdih tkaninah, ampak ljudi, ki so imeli na voljo živopisana oblačila, odvisno pač od priložnosti, letnega časa in finančnih sredstev družine.

Sveto pismo nam pove, da so Izraelci za dom dobili dobro deželo, »deželo, v kateri tečeta mleko in med«. (2. Mojzesova 3:8; 5. Mojzesova 26:9, 15) Vse dokler so pravilno častili Jehova, so bili deležni njegovega blagoslova. Življenje je bilo lepo. Ljudje so bili srečni in zadovoljni. Sveto pismo na primer pravi: »Juda in Izrael sta prebivala na varnem, vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, od Dana do Beeršébe, vse Salomonove dni.« (1. kraljev 4:25)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 7 Za podrobnosti glede teh postopkov glej okvirje.

[Okvir/slika na strani 26]

Volna in lan

V svetopisemskih dneh so ovce redili največkrat zaradi mleka in volne. Samo nekaj ovc je bilo potrebnih, da je družina dobila dovolj volne za svoja oblačila. Če so imeli veliko čredo ovc, so presežek volne lahko prodali krajevnim proizvajalcem tekstila. V nekaterih krajih in vaseh so bili proizvajalci tekstila združeni v svoj ceh. Že od davnine je striženje ovc sodilo k vsakoletnim opravilom. (1. Mojzesova 31:19; 38:13; 1. Samuelova 25:4, 11)

Platno, ki je bilo priljubljeno blago za oblačila, so izdelovali iz lanu. (2. Mojzesova 9:31) To rastlino so poželi, tik preden so semena dozorela. Stebla so posušili na soncu, nato pa so jih namakali v vodi, da so se omehčali oleseneli deli. Potem ko so jih posušili, so jih trli. Tako so iz njih dobili vlakna, ki so jih nato spredli v niti za tkanje. Člani kraljevske družine in visoki dostojanstveniki so se radi oblačili v platnena oblačila.

[Slika]

Posušena lanena stebla pred namakanjem

[Okvir/slika na strani 27]

Predenje

Eno samo vlakno, na primer iz lanu, ovčje ali kozje dlake, je preobčutljivo in prekratko, da bi se lahko uporabilo. Zato skupek vlaken posukajo oziroma spredejo v nit ali prejo želene debeline in dolžine. Sveto pismo pravi o vrli ženi: »Roke izteguje k preslici, v rokah drži vreteno.« (Pregovori 31:10, 19) To je opis predenja, pri katerem se uporabljata preslica in vreteno, ki sta pravzaprav preprosti palici.

Predica je v eni roki držala preslico, okoli katere so bila narahlo ovita vlakna. Z drugo roko je izvlekla nekaj vlaken, jih med prsti posukala v nit in jo pritrdila na kaveljček ali zarezo na vretenu. Nižje na vretenu je bila utež, imenovana vretence, ki je delovala kot vztrajnik. Ko je bilo vreteno postavljeno v navpični položaj in se je vrtelo, je lahko vlakna predla v nit želene debeline. Pri tem se je preja navijala okoli vretena. Postopek je ponavljala tako dolgo, dokler niso bila vlakna na preslici spredena v dolgo nit, pripravljeno za barvanje ali tkanje.

[Okvir/slike na straneh 28, 29]

Barvanje

S predene volnene in lanene niti ali stkano blago so po čiščenju pobarvali v široko paleto barv. Večkratno namakanje v barvilo je dalo intenzivnejšo barvo. Ker so bila barvila zelo draga, so tkanino ali prejo dobro oželi, tako da so lahko preostalo barvilo znova uporabili. Obarvano prejo oziroma blago so nato razgrnili in pustili, da se je posušilo.

Ljudje takrat niso imeli na razpolago sintetičnih barvil, zato so presenetljivo široko paleto obstojnih barvil pridobili iz živalskega in rastlinskega sveta. Na primer, rumeno barvilo so pridobili iz listja mandljevca in mletih lupin granatnega jabolka. Črno barvilo so pridobili iz lubja granatnega jabolka. Rdeče barvilo so izdelali iz korenin pravega brošča ali iz žuželk, imenovanih barvarski kapar. Modro barvilo so dobili iz cvetov indigovca. S kombiniranjem pigmentov morskih polžev iz rodu volekov so lahko dobili barve od kraljevsko škrlatne in modre do karminsko rdeče.

Koliko morskih polžev so potrebovali, da so pobarvali oblačilo? Vsak morski polž tvori tako malo pigmenta, da so jih glede na neko raziskavo potrebovali okoli 10.000, da so kakšno haljo ali ogrinjalo pobarvali v močan odtenek barve, ustrezno imenovane kraljevski škrlat. Po pripovedovanju je bila med vladanjem babilonskega kralja Nabonida škrlatno pobarvana volna 40-krat dražja od volne, pobarvane v katero drugo barvo. Zaradi slovesa, ki ga je imel starodavni Tir kot priznani dobavitelj tega dragega barvila, je škrlatna barva postala znana kot tirski škrlat.

[Slike]

Lupina morskega polža

Kad za škrlatno barvo, ki datira v 2. ali 3. stoletje pr. n. št. in je bila odkrita v tel dorju v Izraelu.

[Vir slike]

The Tel Dor Project

[Okvir/slika na strani 29]

Tkanje

Iz spredenih niti so na statvah stkali blago želene velikosti in nato iz njega izdelali oblačila ali kaj drugega. Osnovne niti so vtkali po dolžini, votkovne niti pa po širini. Votkovne niti so vpletli izmenoma nad osnovne niti in pod njih.

Statve, ki so jih uporabljali v biblijskih dneh, so bile vodoravne oziroma ležeče ali pa navpične oziroma pokončne. Pri nekaterih pokončnih statvah so osnovne niti spodaj obtežili z utežmi. Takšne antične uteži za statve so odkrili marsikje v Izraelu.

Običajno je bilo tkanje gospodinjsko opravilo, toda ponekod so se s to dejavnostjo ukvarjale celotne vasi. Tako Sveto pismo v 1. kroniški 4:21 omenja »izdelovalce kakovostnega platna«. Očitno je šlo za združenje delavcev, ki so opravljali ta poklic.

[Slika na straneh 26, 27]

Modra preja in rdečkasto vijoličasta volna (2. Mojzesova 26:1)