Kjer meja ni ovira

Jehovove priče si prizadevajo premostiti ovire, ki so med ljudmi. K srcu si jemljejo načelo, na katerem temeljijo Jezusove besede učencem: »Vsi vi pa ste bratje.« (Matej 23:8) To je lepo vidno v dveh dvoranah, v katerih se Jehovove priče zbirajo k bogočastju – ena je na Portugalskem, druga pa v Španiji.

NA SEVERU Portugalske stoji obzidano mesto Valença do Minho, ki je bilo zgrajeno v nevarnih časih. Z njegovega obzidja je razgled na Minho, mejno reko med Španijo in Portugalsko. Na drugi strani reke leži špansko mesto Tui s katedralo, ki je nenavadno podobna trdnjavi. Glavno obrambno zidovje teh dveh mest je iz 17. stoletja, ko sta bili Španija in Portugalska v vojni.

Leta 1995 je bila med tema državama Evropske unije odpravljena mejna in carinska kontrola, ki je tako postala samo še stvar preteklosti. Toda da bi ljudje postali združeni, ni dovolj samo odstraniti mejnih objektov. Pomembno vlogo imata tudi um in srce. V Valençi stoji majhna, atraktivna zgradba, ki dokazuje, da je možno premostiti ovire med ljudmi. To je kraljestvena dvorana Jehovovih prič, v kateri se zbirata k bogočastju španska in portugalska občina.

Zgodba se prične leta 2001, ko so Priče iz mesta Tui potrebovali novo kraljestveno dvorano. Najete prostore so morali izprazniti, sredstev za gradnjo nove dvorane pa niso imeli. Celo najem drugih prostorov je bil predrag za njihov žep, saj v tem kraju ni bilo veliko Prič. Zato so španski Priče vprašali svoje portugalske sovernike v Valençi, ali imajo kaj proti temu, da bi z njimi delili kraljestveno dvorano, ki je le nekaj kilometrov stran od centra Tuija.

»Decembra 2001 smo o tem vprašanju razpravljali na sestanku,« se spominja Eduardo Vila, ki pripada občini Tui v Španiji. »Ko sem odhajal s sestanka, sem občutil, da se je Jehova  dotaknil src naših portugalskih bratov. Zelo so se žrtvovali, da so lahko zgradili privlačno kraljestveno dvorano, in prav okrepilo mi je vero, ko sem videl, da so bili pripravljeni z nami deliti to, kar imajo.«

»Španske brate smo v naši kraljestveni dvorani prisrčno sprejeli,« pravi Américo Almeida, portugalski Priča, ki je bil takrat navzoč na sestanku. »Zaupali smo, da bo Jehova blagoslovil ta dogovor, zato smo to odločitev sprejeli soglasno.« Priče z obeh strani meje se dobro razumejo med sabo. »Morda se zdi čudno, toda sploh ne opazimo, da smo iz dveh držav. Vsi smo duhovni bratje,« pravi Paolo iz Valençe.

Ena od prvih stvari, ki jih obiskovalci opazijo v kraljestveni dvorani, sta dve uri, ki sta na zadnji steni in kažeta različen čas, Španija je namreč eno uro pred Portugalsko. Ta časovna razlika je pravzaprav edina stvar, po kateri se občini razlikujeta. Ko je bilo dvorano treba obnoviti, je regionalni gradbeni odbor iz Španije koordiniral navdušene delavce iz obeh občin. »Pomagat nam je prišlo veliko izurjenih delavcev iz Španije. Nekateri od njih so prišli od več kot 160 kilometrov daleč,« se spominja Paolo. »Ta projekt je še utrdil prijateljske vezi med občinama.«

Poglejmo si še en primer, ki dokazuje, da meja ni ovira.

 Enotni v dolini, ki jo deli meja

Puigcerdá je špansko mesto na meji s Francijo. Leži v osrčju rodovitne doline, ki jo obdajajo veličastni vrhovi Pirenejev. Celotna dolina, znana po imenu Cerdaña, je nekoč pripadala Španiji. Toda leta 1659 je Španija na podlagi mirovne pogodbe, znane kot pirenejski mir, prepustila polovico doline Franciji.

Danes Francozi nakupujejo v Puigcerdáju, ki je najpomembnejše mesto v dolini. In leta 1997 so tudi Jehovove priče v tem mestu odprli vrata svoje dvorane sovernikom na drugi strani meje. Tega leta so francoski Priče morali zapustiti svoje najete prostore. Najbližja kraljestvena dvorana v Franciji je bila oddaljena uro vožnje, poleg tega je visokogorski prelaz, čez katerega vodi cesta do nje, v zimskih mesecih pogosto zasnežen.

Ko so francoski Priče pojasnili, da nujno potrebujejo prostor za shode, so španski Priče takoj ponudili svojo kraljestveno dvorano. »Vsi španski bratje smo bili navdušeni nad tem, da si bomo delili dvorano,« se spominja Prem, tamkajšnji Priča. »Seveda je ta pripravljenost pomagati bila plod večletnega svetopisemskega šolanja. Nekaj tednov pozneje smo si pričeli deliti našo kraljestveno dvorano in to počnemo že zadnjih 13 let.«

»Za nas je bila najboljša lokacija za kraljestveno dvorano ravno v Puigcerdáju,« pojasnjuje Eric, ki je starešina v francoski občini. »Še vedno se spomnim, kako prisrčno so nas sprejeli soverniki iz španske občine. Dvorano so okrasili z velikim šopkom rož in napisom ‚Dobrodošli dragi bratje in sestre‘.«

»Ljudje so sklepali, da je zaprtje naše kraljestvene dvorane v Franciji pomenilo, da občina ne obstaja več,« dodaja Eric. »Toda kmalu so ugotovili, da to ne drži, saj smo na področju oznanjevali kot ponavadi, med drugim smo jih z natisnjenimi vabili spodbujali, naj se udeležijo naših shodov v Španiji. Zainteresirani ljudje z veseljem pridejo v dvorano v Španijo. Poleg tega smo se s španskimi brati, s katerimi si delimo dvorano, še bolj zbližali. Prej smo sicer vedeli, da je na drugi strani meje španska občina, toda nismo imeli veliko stikov. Zdaj ko se videvamo redno, se v tej odročni gorski dolini ne počutimo tako osamljene.«

 Ali so kulturne razlike prinesle nelagodne občutke? »Ko sem izvedela, da bomo imeli shode čez mejo, v Španiji, sem bila nekoliko zaskrbljena,« je priznala francoska Pričevalka, ki je v svojih 80. letih. »Toda zaradi prisrčne dobrodošlice in prijaznosti bratov v Puigcerdáju ta sprememba sploh ni bila težavna. Ravno nasprotno, s tem se je potrdilo, da je Jehovovo ljudstvo enotna mednarodna bratovščina.«

Temelj tesnejše zveze

Ustanovitelji Evropske unije so izjavili, da so »odločeni, da položijo temelje vse tesnejši zvezi med narodi Evrope«. Odstranitev mejnih prehodov v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja naj bi pospešila ta proces. Toda pregrade je treba premostiti tudi v glavah.

Jehovove priče si močno prizadevajo izkoreniniti predsodke in nezaupanje. Zavedajo se, da raznolikost bogati njihovo bratovščino in da »Bog ni pristranski«. (Apostolska dela 10:34) Na svojih mednarodnih zborovanjih in v svojih kraljestvenih dvoranah občutijo, »kako dobro in kako prijetno je, ko bratje složno prebivajo skupaj«. (Psalm 133:1) Tesna vez, ki so jo spletli Jehovove priče iz Valençe in Puigcerdája s svojimi brati in sestrami iz sosednjih držav, je živ dokaz tega.

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

»Morda se zdi čudno, toda sploh ne opazimo, da smo iz dveh držav. Vsi smo duhovni bratje.«

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

»Ta projekt je še utrdil prijateljske vezi med občinama.«

[Poudarjeno besedilo na strani 15]

»Kako dobro in kako prijetno je, ko bratje složno prebivajo skupaj!« (PSALM 133:1)

[Slika na straneh 12, 13]

Razgled z obzidanega mesta Valença do Minho na mesto Tui in reko Minho

[Slika na strani 14]

Prenavljanje kraljestvene dvorane

[Slika na strani 15]

Pireneji in dolina Cerdaña

[Slika na strani 15]

Starešina iz španske in francoske občine, ki imata shode v kraljestveni dvorani v mestu Puigcerdá.