Bog dela »velike reči« – kako sem to spoznal
Bog dela »velike reči« – kako sem to spoznal
Pripoveduje Maurice Raj
Moja družina je bila skupaj s tisočimi drugimi priseljenci na begu pred enim najbolj nasilnih vojaških napadov v drugi svetovni vojni. Več dni smo se prebijali skozi gosto burmansko džunglo in prenočevali pod drevesi. Star sem bil devet let. Vse, kar sem imel, je bilo spravljeno v majhni culi, privezani na mojem hrbtu. Toda to je bil šele začetek.
PISALO se je leto 1942. Svet je bil v vojni, naša družina pa je bežala pred prodirajočo japonsko vojsko. V Burmo, danes imenovano Mjanmar, so nedolgo tega vdrli Japonci in prevzeli nadzor nad naftnimi polji v Yenangyaungu. Preden smo dospeli do meje z Indijo, so nas japonski vojaki zajeli in prisilili, da se vrnemo domov.
Ko sem bil še majhen, smo živeli v Yenangyaungu, kjer je moj oče delal za Burmansko naftno družbo. Bogata naftna polja v Yenangyaungu so po pričetku japonske okupacije silovito bombardirala britanska vojaška letala. Naša družina se je nekoč tri dni skrivala v jarku, medtem ko so okrog nas eksplodirale bombe. Nato nam je končno uspelo pobegniti s čolnom do mesteca Sale, ki leži ob reki Iravadi. Hvaležni smo bili, da smo živi. Tam smo ostali do konca vojne.
Tragedija me privede do resnice
Moj mlajši brat se je rodil leta 1945, istega leta, kot se je končala druga svetovna vojna. Oče je bil vesel, da je v poznih letih dobil še enega otroka. Toda njegova sreča je bila kratkotrajna. Tri mesece pozneje je ugasnilo življenje mojega brata. Oče pa je zaradi žalosti kmalu zatem umrl.
Prijatelji, ki so me želeli potolažiti, so rekli, da je Bog vzel mojega očeta in brata k sebi v nebesa. Kako zelo sem hrepenel, da bi bil z njima! Moja družina je hodila v katoliško cerkev, kjer sem obiskoval verouk. Učili so me, da gredo duhovniki in redovnice naravnost v nebesa, medtem ko morajo drugi preživeti nekaj časa v vicah, da se s kratkotrajnim mučenjem očistijo svojih grehov. Ker sem bil odločen pridružiti se očetu in bratu, sem si zastavil za cilj, da bom šel v katoliško semenišče v Maymyoju, danes imenovanem Pyin Oo Lwin, ki je bil oddaljen kakih 200 kilometrov od kraja, v katerem sem živel.
Za šolanje v semenišču je bila potrebna dobra formalna izobrazba. Ker sem bil priseljenec, sem samo dve leti hodil v šolo. Nato pa so bile vse šole zaradi vojne zaprte. Kasneje so se ponovno odprle, vendar je bila moja družina v finančnih škripcih. Mama je morala preživljati ne le mene in moja brata, ampak tudi tri majhne otroke svoje pokojne sestre. Ni si mogla privoščiti, da bi mi fantje hodili v šolo.
Moj starejši brat se je zaposlil, zame, za 13-letnega fanta, pa ni bilo možnosti. Očetov brat, Manuel Nathan, je živel v mestu Chauk, ki je bilo nedaleč od Saleja. Mislil sem si: Če grem od doma, bo mama imela ena lačna usta manj za hraniti. Zato sem šel živet k stricu v Chauk.
Nisem vedel, da je stric nedavno tega prišel v stik z Jehovovimi pričami. O tem, kar se je naučil iz Svetega pisma, se je zelo rad pogovarjal. Malo po malo je o tem govoril tudi meni. Začel je tako, da mi je razložil pomen molitve očenaš, ki se začne z besedami: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime.« (Matej 6:9, 10)
»Torej ima Bog ime,« mi je pojasnil stric. »In ime mu je Jehova.« Nato mi je pokazal Božje ime v Svetem pismu. Hotel sem izvedeti še več. Toda nisem znal dobro brati, niti v mojem maternem jeziku, v tamilščini, stric pa je imel Sveto pismo in svetopisemsko literaturo v angleščini, ki je nisem dobro poznal. Kljub svoji pomanjkljivi izobrazbi sem sčasoma doumel svetopisemske nauke. (Matej 11:25, 26) Spoznal sem, da mnogi nauki, ki so me jih učili, ne temeljijo na Svetem pismu. »Stric,« sem naposled rekel, »pa to je resnica!«
Pri 16. letih sem se pričel z drugimi pogovarjati o tem, kar sem se naučil iz Svetega pisma. Takrat je bilo v Mjanmaru le 77 Jehovovih prič. Nedolgo zatem je mojega strica v Chauku obiskal misijonar Jehovovih prič, Robert Kirk, ki je živel v glavnem mestu Rangunu, danes imenovanem Yangon. Robertu sem povedal, da sem svoje življenje posvetil Jehovu. Tako sem se 24. decembra 1949 v simbol svoje posvetitve Bogu dal krstiti v reki Iravadi.
Premagovanje ovir
Kmalu zatem sem se preselil v Mandalay, da bi si tam poiskal primerno zaposlitev. Za cilj sem si postavil, da postanem pionir, kakor se reče Jehovovim pričam, ki večino svojega časa namenjajo evangeliziranju. Nekega dne sem se med gledanjem nogometne tekme zgrudil v krčih na tla. Ugotovili so, da imam epilepsijo, in moral sem se preseliti nazaj k svoji družini, zato da so lahko skrbeli zame.
V naslednjih osmih letih so se epileptični napadi ponavljali bolj ali manj pogosto. Ko se mi je zdravje izboljšalo, sem se spet lahko zaposlil. Mama me je odvračala od tega, da bi postal pionir, vendar sem ji nekega dne dejal: »Ne morem več čakati. Rad bi postal pionir. Jehova bo skrbel zame!«
Leta 1957 sem se preselil v Yangon in pričel pionirati. Presenetljivo je, da sem naslednji epileptični napad dobil šele čez 50 let, leta 2007. Zdaj svojo bolezen obvladujem s pomočjo zdravil. Leta 1958 sem bil postavljen za posebnega pionirja, kar pomeni, da sem kot prostovoljec namenil evangeliziranju vsak mesec 150 ur.
Najprej sem bil dodeljen v vas Kyonsha, ki je kakih 100 kilometrov severozahodno od Yangona. Nekaj ljudi v tej vasi je že bralo našo biblijsko literaturo in je želelo izvedeti še več. Ko sva z Robertom prišla tja, se je zbrala množica ljudi. Odgovorila sva na njihova številna vprašanja in jim pokazala, kako morajo potekati biblijski shodi. Nekateri od njih so se nama kmalu pridružili pri oznanjevanju. Naročeno mi je bilo, naj ostanem v tem mestu. V nekaj mesecih je iz majhne skupine nastala
cvetoča občina. Danes je na tem področju več kot 150 Jehovovih prič.Kasneje sem dobil nalogo, da po vsem Mjanmaru obiskujem občine in odmaknjene skupine. Ničkoliko kilometrov sem se prevozil po prašnih cestah, sedeč na naloženih tovornjakih, hodil sem skozi džungle, plul po rekah in prečkal hribovja. Čeprav nisem bil fizično močan, mi je Jehova dajal moč, da sem vztrajal. (Filipljanom 4:13)
»Jehova ti bo pomagal«
Nato sem bil leta 1962 premeščen v podružnični urad Jehovovih prič v Yangon. Robert me je tam nekaj časa šolal za delo v uradu. Toda vse prekmalu so oblasti ukazale, da morajo tuji misijonarji zapustiti Mjanmar. V nekaj tednih so vsi odšli. Na moje presenečenje sem dobil nalogo, da vodim delo v podružničnem uradu.
Spraševal sem se, kako bom uspel opravljati to delo. Nisem bil izobražen, pa tudi izkušenj nisem imel. Moja zaskrbljenost je bila opazna, zato mi je nekaj starejših reklo: »Maurice, ne skrbi. Jehova ti bo pomagal. In vsi mi smo s teboj.« Kako zelo so me njihove besede pomirile! Nekaj mesecev kasneje sem moral za Letopis Jehovovih prič 1967 sestaviti letno poročilo o poteku oznanjevanja v Mjanmaru. To letno poročilo sem za Mjanmar pripravljal še v naslednjih 38 letih. Vedno znova sem jasno videl, da Jehova prav zares vodi naše delovanje.
Na primer, ko sem v preteklosti nameraval zaprositi za mjanmarsko državljanstvo, sem se odločil stvar odložiti, ker mi je manjkalo 450 čatov *, s katerimi bi plačal potrdilo o državljanstvu. Nato pa sem nekega dne šel mimo pisarne podjetja, v katerem sem bil pred leti zaposlen. Ko me je nekdanji šef zagledal, je zaklical proti meni: »Hej, Raj, pridi in vzemi svoj denar. Pozabil si vzeti vplačane pokojninske prispevke.« Bilo je natanko 450 čatov.
Ko sem odhajal iz njegove pisarne, sem razmišljal o tem, kaj vse bi lahko naredil s 450 čati. Toda ker sem dobil točno toliko denarja, kot sem ga potreboval za potrdilo o državljanstvu, sem pričel razmišljati, da je gotovo Jehovova volja, da ga uporabim za ta namen. Kasneje se je ta odločitev izkazala za nadvse koristno. Kot mjanmarski državljan sem lahko ostal v državi, svobodno potoval, uvažal literaturo in opravljal druge dolžnosti, ki so bile bistvene za oznanjevalsko delo v Mjanmaru.
Zborovanje na severu
Leta 1969 je naše delo v mestu Myitkyina na severu Mjanmara že zelo napredovalo, zato smo se odločili, da bomo v tem mestu imeli zborovanje. Toda največja težava je bila, kako bomo vsem Pričam z juga priskrbeli prevoz na zborovanje. Molili smo in nato zaprosili Mjanmarske železnice za rezervacijo šestih železniških vagonov. Bili smo zelo presenečeni, da so nam prošnjo odobrili.
Počasi smo pripravili vse potrebno za zborovanje. Tisti dan, ko bi morali priti delegati, smo okoli poldneva šli na železniško postajo pričakat
vlak, ki naj bi prišel ob 14.30. Medtem ko smo čakali, nam je načelnik postaje izročil telegram, v katerem je pisalo: »Odklopili smo šest vagonov, ki jih je najela Watch Tower Society.« Rekel je, da lokomotiva z dodatnimi šestimi vagoni ni mogla peljati navkreber.Le kaj naj naredimo? Naša prva misel je bila, da prestavimo datum zborovanja. Toda to bi pomenilo, da bi morali ponovno zaprositi za kar nekaj dovoljenj, kar bi trajalo tedne! Ravno takrat ko smo goreče molili k Jehovu, je na postajo pripeljal vlak. Nismo mogli verjeti svojem očem – prišlo je vseh šest vagonov, polnih Prič! Nasmejanih obrazov so nam mahali. Ko smo jih vprašali, kaj se je zgodilo, je eden od njih pojasnil: »Res so odklopili šest vagonov, vendar ne naših šest!«
V letih 1967–1971 se je število Jehovovih prič v Mjanmaru podvojilo na skoraj 600. Nato pa je bil leta 1978 podružnični urad preseljen v enonadstropno hišo. Dvajset let pozneje je bilo število Prič že več kot 2500. Podružnične prostore se je še razširilo in 22. januarja 2000 je iz Združenih držav Amerike prišel John E. Barr, član Vodstvenega organa Jehovovih prič, ter imel poseben govor ob posvetitvi sedanje dvonadstropne zgradbe, v kateri so pisarne in sobe za bivanje.
Spomini na številne blagoslove
Danes tukaj v podružnici v Yangonu živi in dela 52 prostovoljcev. Po deželi je približno 3500 Prič, ki služijo v 74 občinah in skupinah. Z veseljem lahko povem, da je moja draga mama leta 1969, malo pred svojo smrtjo, postala Jehovova priča.
Sredi 1960-ih je nekdanja pionirka Doris Ba Aye pričela delati v našem podružničnem uradu kot prevajalka. Predtem se je leta 1959 udeležila 32. razreda Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, v kateri se Jehovove priče usposabljajo za misijonarje. S svojo naravno lepoto, vedro osebnostjo in duhovnostjo je osvojila moje srce. Leta 1970 sva se poročila. Še danes sva vdana Jehovu in drug drugemu.
Zdaj že več kot šest desetletij spremljam, kako Bog vodi oznanjevanje v tej deželi. Jehova je prav zares velik in vreden vse hvale. On dela »velike reči«, čemur sem priča že vse svoje življenje. (Psalm 106:21)
[Podčrtna opomba]
^ odst. 23 Takrat to ni bilo malo denarja, bilo je približno 95 ameriških dolarjev.
[Slika na strani 27]
Na oznanjevanju v Rangunu, Burma, okoli leta 1957
[Slika na strani 28]
Na poti na zborovanje Jehovovih prič v Kalemyu, Burma, proti koncu 1970-ih
[Slika na strani 29]
Naši lepi novi podružnični prostori, ki so bili posvečeni leta 2000.
[Slika na strani 29]
Skupaj z Doris danes
[Slika na strani 29]
Skupaj oznanjujeva po hišah.