Kako zanesljivo je biblijsko besedilo

VSEBINA Biblije oziroma Svetega pisma je nadnaravnega izvora, vendar je zgodovina pisanja in ohranjanja te knjige povezana z ljudmi. Leta 1513 pr. n. št. jo je po navdihnjenju pričel pisati Mojzes, zadnji del pa je več kot 1600 let pozneje napisal apostol Janez. Biblija prvotno ni bila v enem delu. Sčasoma se je pokazala potreba po prepisih njenih različnih knjig. To dejstvo je prišlo še posebej do izraza denimo po babilonskem pregnanstvu, saj se niso vsi osvobojeni Judje vrnili na Judovo. Mnogi so se naselili drugje, in ker so se Judje razkropili, so sinagoge zrasle na vseh koncih in krajih, kamor so šli. Za potrebe sinagog, v katerih so se Judje zbirali, da bi slišali in brali Božjo Besedo, so pisarji naredili prepise Svetih spisov. (Apostolska dela 15:21) Kasneje so nekateri Kristusovi sledilci pridno in vestno prepisovali navdihnjene spise v korist vse številnejših krščanskih občin, tako da bi si te spise potem lahko izmenjavale in bi lahko prišli v splošno rabo. (Kološanom 4:16)

Preden se je uveljavil tisk s premičnimi črkami (od 15. stoletja n. št. dalje), so bili izvirni biblijski spisi in njihovi prepisi napisani z roko. Zato se imenujejo manuskripti (latinska beseda manu scriptus pomeni »pisan z roko«) oziroma rokopisi. Biblijski rokopis je v nasprotju s tistim, ki je natisnjen, ročno prepisan izvod celotnih svetih spisov ali dela teh. Večidel so nastajali kot zvitki in kodeksi.

Zanesljivost Biblije se lahko močno ceni, če za primerjavo omenimo, da danes obstaja le peščica rokopisov del, ki so jih napisali klasični posvetni pisci, in nobeden od teh ni izvirnik. Čeprav so to zgolj prepisi, narejeni stoletja po smrti njihovih piscev, jih današnji učenjaki ne glede na to, da so nastali toliko pozneje, sprejemajo kot dokaz o verodostojnosti prvotnega besedila.

Obstoječi hebrejski rokopisi Svetih spisov so bili prepisani z izjemno natančnostjo. Glede besedila Hebrejskih spisov je učenjak W. H. Green opazil: »Nič ni narobe, če rečemo, da se nobeno drugo staroveško delo ni iz roda v rod prenašalo s tolikšno točnostjo.« (The Bible and Archaeology) Sir Frederic Kenyon, pokojni strokovnjak za biblijsko besedilo, je v uvodu svojega dela z naslovom The Chester Beatty Biblical Papyri, objavljenega v sedmih zvezkih, zapisal naslednjo pomirjujočo izjavo: »Prvi in najpomembnejši sklep, ki izhaja iz raziskovanja teh [papirusov], je pomirjujoč, ker pokaže, da potrjujejo nujno potrebno verodostojnost danes obstoječih besedil. Nobene očitne ali bistvene spremembe ni opaziti niti v Stari niti v Novi zavezi. Nič pomembnega ni izpuščeno ali dodano in nobenih sprememb ni, ki bi vplivale na osnovna dejstva ali osnovne nauke. Spremembe besedila, ki pa že so, vplivajo na manj pomembne stvari, na primer na vrstni red besed ali točnost uporabljenih besed. [. . .] Toda najpomembnejše je, da te spremembe, kakor se to vidi iz zgodnejših dokazov, kot so bili doslej na voljo, potrjujejo verodostojnost besedil, ki jih imamo danes. In v tem pogledu so nekaj, kar je za človeštvo zgodovinskega pomena.«

Glede Krščanskih grških spisov je Sir Frederic Kenyon dejal: »Časovna razdalja med nastankom izvirnikov in najzgodnejših obstoječih prepisov je tako majhna, da je skoraj zanemarljiva. Poslednji razlog za kakršen  koli dvom o tem, da so Sveti spisi prišli do nas praktično takšni, kot so bili napisani, je sedaj odstranjen. Za pristnost in za splošno verodostojnost Nove zaveze se lahko reče, da sta dokončno potrjeni.« (The Bible and Archaeology)

Pred stoletji je Jezus Kristus, »zvesta in resnična priča«, velikokrat in jasno potrdil pristnost Hebrejskih spisov, in podobno so storili njegovi apostoli. (Razodetje 3:14; Luka 24:27, 44; Rimljanom 15:4) Na točnost Hebrejskih spisov, kakršne imamo danes, kažejo tudi obstoječi starejši prevodi. Rokopisi in prevodi Krščanskih grških spisov so neizpodbiten dokaz tega, kako dobro se je ohranil ta del Božje Besede in kako natančno se je prenašal iz roda v rod. Tako imamo sedaj prednost brati pristno in povsem zanesljivo besedilo v Bibliji. Poglobljena raziskava ohranjenih rokopisov Svetega pisma prepričljivo dokaže, da so se točno ohranili in da imajo trajno vrednost, kar daje še večjo težo naslednji navdihnjeni izjavi: »Trava se posuši in cvet uvene, toda beseda našega Boga ostane na veke.« (Izaija 40:8; 1. Petrovo 1:24, 25)