Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Koraki do srečne družine

Reševanje sporov

Reševanje sporov

On: »Po poroki sva s Saro * živela pri mojih starših v hiši. Nekega dne me je bratovo dekle prosilo, da jo peljem domov. Želel sem ji ustreči, zato sem privolil in s seboj vzel svojega sinčka. Toda ko sem se vrnil, je bila Sara besna. Pričela sva se prepirati, in potem mi je vpričo družine rekla, da sem ženskar. Izgubil sem potrpljenje in ji tudi sam rekel nekaj stvari, ki so jo še bolj razdražile.«

Ona: »Najin sin ima resne težave z zdravjem in takrat, ko se je to zgodilo, smo bili v finančnih škripcih. Ni mi bilo prav, da je Fernando peljal bratovo dekle in vzel s sabo najinega sina. Ko je prišel domov, sem mu povedala, kaj si mislim o tem. Hudo sva se sporekla in ozmerjala drug drugega. Po tem prepiru sem se počutila grozno.«

ALI to, da se mož in žena prepirata, pomeni, da se ne ljubita več? Ne! Fernando in Sara, ki smo ju citirali zgoraj, drug drugega zelo ljubita. Toda tudi v najboljših zakonih včasih pride do sporov.

Zakaj nastanejo spori in kaj lahko storite, da ti ne bi uničili vašega zakona? Ker je zakonsko zvezo zasnoval Bog, bi bilo smiselno, da preiščemo, kaj o tej temi pravi njegova Beseda, Biblija. (1. Mojzesova 2:21, 22; 2. Timoteju 3:16, 17)

Razumeti, zakaj pride do sporov

Večina zakoncev želi biti do svojega partnerja ljubeča in prijazna. Toda Biblija nas postavi na realna tla, saj v njej piše, da »vsi grešijo in ne dosegajo Božje slave«. (Rimljanom 3:23) Zato morda težko obvladamo svoja čustva, kadar nastopijo nesoglasja. In če se vname prepir, se nekateri morda s težavo upirajo slabim navadam, kot sta na primer vpitje in žaljivo govorjenje. (Rimljanom 7:21; Efežanom 4:31) Kateri so še drugi dejavniki, ki utegnejo povzročati napetosti v zakonu?

Pogosto eden od zakoncev komunicira drugače kot drugi. »Kmalu po poroki,« pravi Mičiko, »sem ugotovila, da se najina pogleda, kako razpravljati o neki zadevi, zelo razlikujeta. Jaz se ne pogovarjam rada le o tem, kaj se je zgodilo, temveč tudi o tem, zakaj in kako se je zgodilo. Mojega moža pa, kot se zdi, zanima samo končni rezultat.«

Mičiko ni edina, ki se je znašla v tej zagati. Veliko je zakonov, v katerih en zakonec morda želi na dolgo razpredati o problemu, medtem ko drugi ne mara razpravljanja in se želi ogniti pogovoru. Včasih se zgodi, da bolj ko en zakonec sili k pogovoru, bolj se želi drugi temu ogniti. Se kaj podobnega dogaja tudi v vašem zakonu? Ali se vam zdi, da je eden od vaju vedno tisti, ki se želi o zadevi pogovoriti, drugi pa je tisti, ki se pogovoru vedno izmika?

Še en dejavnik, o katerem velja razmisliti, pa je, da utegne to, iz kakšne družine posameznik izhaja, vplivati na to, kako bi po njegovem poročeni morali komunicirati. Justin, ki je poročen pet let, pravi: »Jaz prihajam iz zadržane družine in težko govorim o tem, kaj čutim. Mojo ženo to jezi. V njeni družini radi izražajo svoja čustva, zato njej ni težko povedati, kaj čuti.«

Zakaj se ne bi potrudila, da bi probleme rešila?

Raziskovalci so ugotovili, da najboljši pokazatelj, kako srečen bo zakon, ni ta, kako pogosto si zakonca povesta, da se imata rada. Najpomembnejša dejavnika tudi nista ujemanje v spolnosti in finančna varnost. Dejavnik, ki najbolj zanesljivo pokaže, ali bo zakon uspešen, je ta, kako dobro mož in žena rešujeta kakršne koli spore, ki se pojavljajo.

Poleg tega je Jezus dejal, da para, ko se poroči, ne združi človek, ampak Bog. (Matej 19:4–6) Zato mož in žena z dobrim zakonom dajeta čast Bogu. Če mož ženi ne izkazuje ljubezni in pozornosti, utegne Bog Jehova preslišati moževe molitve. (1. Petrovo 3:7) Če žena ne spoštuje svojega moža, v resnici ne spoštuje Jehova, ki je moža postavil za glavo družini. (1. Korinčanom 11:3)

Koraki do uspeha – pazimo se škodljivih komunikacijskih vzorcev

Ne glede na to, kako smo navajeni komunicirati oziroma iz kakšne družine prihajamo, obstajajo nekateri škodljivi komunikacijski vzorci, ki se jih moramo ogibati, če želimo udejanjati biblijska načela in uspešno reševati spore. Zastavite si vprašanja, omenjena v nadaljevanju.

Ali se upiram težnji, da bi vrnil(a) milo za drago?

»Če metemo smetano, dobimo maslo, če udarimo na nos, priteče kri, in če dražimo k jezi, nastane prepir,« se glasi modri pregovor. (Pregovori 30:33, Ekumenska izdaja) Kaj to pomeni? Razmislite o tem primeru. Razhajanje o tem, kako uravnovesiti družinske prihodke in stroške (»pomembno je, da nadzorujeva plačevanje s kreditnimi karticami«), se utegne hitro sprevreči v napad na značaj drugega (»tako neodgovoren/-na si«). Če zakonec napade vaš značaj in vas s tem tako rekoč »udari na nos«, ga boste morda želeli »udariti« nazaj. Vendar če vračamo milo za drago, to vodi samo v jezo in še bolj razvname prepir.

Biblijski pisec Jakob je svaril: »Glejte, kako majhen ogenj je potreben, da zažge tako velik gozd! Jezik je tak ogenj.« (Jakob 3:5, 6) Kadar zakonca ne nadzirata svojega jezika, se lahko mala nesoglasja hitro razplamtijo v divji prepir. In zakoni, v katerih pogosto pustošijo takšni čustveni požari, ne ustvarjajo okolja, v katerem bi lahko uspevala ljubezen.

Ali lahko, namesto da vračate milo za drago, posnemate Jezusa, ki »ni vračal z zmerjanjem«, ko so ga zmerjali? (1. Petrovo 2:23) Med prepirom jezo najhitreje pogasite tako, da priznate, da ima zakonec morda prav, in da se opravičite za tisto, s čimer ste vi prilili olje na ogenj.

POSKUSITE TO: Ko bo naslednjič prišlo do spora, se vprašajte: Kaj bi me stalo, če bi zakoncu priznal(a), da ga nekaj upravičeno skrbi? Kaj sem jaz storil(a), da se je razhajanje sprevrglo v prepir? Kaj mi preprečuje, da bi se opravičil(a) za svoje napake?

Ali zakončeve občutke jemljem na lahko oziroma jih omalovažujem?

»Bodite vsi enakih misli, čutite z bližnjim,« zapoveduje Božja Beseda. (1. Petrovo 3:8) Razmislite o dveh razlogih, ki pojasnita, zakaj vam morda ne uspe upoštevati tega nasveta. Eden je ta, da morda nimate vpogleda v to, kar vaš zakonec razmišlja oziroma čuti. Denimo, če je zakonec glede neke zadeve bolj zaskrbljen kot vi, bi morda najraje rekli »Pretiravaš«. Vaš namen je morda pomagati zakoncu, da bo gledal na problem objektivno. Toda takšne pripombe pomirijo le malokoga. Tako možje kot žene imajo potrebo po tem, da vedo, da jih ljudje, katere ljubijo, razumejo in sočustvujejo z njimi.

Da posameznik omalovažuje zakončeve občutke, pa utegne biti kriv tudi pretiran ponos. Ponosen posameznik si prizadeva povišati sebe tako, da druge nenehno ponižuje. To morda stori z zmerjanjem ali s krivičnim primerjanjem. Razmislite o tem, kako so ravnali farizeji in pismouki v Jezusovih dneh. Kadar je kdo – četudi je bil farizej – izrazil drugačno mnenje od njihovega, so ga ti ponosneži okrcali in ponižali. (Janez 7:45–52) Jezus ni bil takšen. Z ljudmi, ki so se obrnili nanj, je sočustvoval. (Matej 20:29–34; Marko 5:25–34)

Premislite o tem, kako se odzovete, ko vam mož oziroma žena zaupa svoje občutke. Ali se iz vaših besed, tona glasu in izraza na obrazu opazi, da ste se vživeli v zakončeve občutke? Ali pa ste nagnjeni k temu, da zakončeve občutke hitro zanemarite?

POSKUSITE TO: V naslednjih tednih spremljajte, kako govorite s svojim zakoncem. Če boste opazili, da ste do svojega zakonca omalovažujoči oziroma mu rečete kaj poniževalnega, se mu nemudoma opravičite.

Ali pogosto predpostavljam, da so zakončevi motivi sebični?

»Mar je brez plačila, da se Job boji Boga? Nisi li kroginkrog varno ogradil njega in hiše njegove in karkoli ima?« (Job 1:9, 10) S temi besedami je Satan podvomil o motivih zvestega moža Joba.

Če zakonca nista previdna, jima to utegne priti v navado. Denimo, ko zakonec za vas stori kaj lepega, ali se takrat sprašujete, le kaj hoče oziroma kaj prikriva? Če naredi napako, ali na to gledate kot na dokaz, da je sebičen ali brezčuten? Ali se takoj spomnite podobnih napak, ki jih je storil že v preteklosti, in na seznam dodate še to?

POSKUSITE TO: Naredite si seznam in nanj napišite, kaj lepega je vaš zakonec storil za vas in kateri dobri motivi so ga morda navedli k temu.

Apostol Pavel je napisal, da si ljubezen »ne zapisuje [. . .] hudega«. (1. Korinčanom 13:4, 5) Prava ljubezen ni slepa. Vendar tudi ne vodi evidence o storjenih napakah. Pavel je zapisal tudi, da ljubezen »vse veruje«. (1. Korinčanom 13:7) To ne pomeni, da je lahkoverna, ampak da je pripravljena zaupati. Ni nezaupljiva niti sumničava. Ljubezen, h kateri nas spodbuja Biblija, je pripravljena odpuščati in raje v drugih vidi dobro. (Psalm 86:5SSP; Efežanom 4:32) Če zakonca drug do drugega kažeta takšno ljubezen, bosta imela srečen zakon.

VPRAŠAJTE SE . . .

  • Katere napake sta storila zakonca, ki smo ju navedli na začetku članka?

  • Kako se lahko ognem podobnim napakam v svojem zakonu?

  • V katerih točkah, omenjenih v tem članku, se moram še posebej izboljšati?

^ odst. 3 Imena so spremenjena.