BEZALELU in Oholiabu izdelovanje izdelkov ni bilo nekaj tujega. Ko sta bila sužnja v Egiptu, sta verjetno naredila toliko opek, da se njihovega števila nista hotela niti spominjati. Toda ta leta so bila za njima. Sedaj naj bi postala vrhunska rokodelca, saj naj bi vodila izdelavo svetega šotora. (2. Mojz. 31:1–11) Toda njuno sijajno delo naj bi videla le peščica ljudi. Ali bi morala biti zaradi tega, ker ju drugi ne bodo hvalili, razočarana? Ali je bilo res pomembno, kdo bo opazil njuno delo? Ali je pomembno, kdo opazi tvoje delo?

Nekateri kosi opreme v svetem šotoru so bili prave mojstrovine. Vzemimo za primer zlata keruba na pokrovu Skrinje zaveze. Apostol Pavel ju je opisal z besedo »veličastna«. (Heb. 9:5) Lahko si predstavljaš, kako osupljivo lepi sta morali biti ti figuri iz kovanega zlata! (2. Mojz. 37:7–9)

Če bi ta Bezalelov in Oholiabov izdelek danes našli, bi si zaslužil svoje mesto v katerem od najprestižnejših muzejev, kjer bi ga občudovale množice ljudi. Toda koliko ljudi ga je pravzaprav videlo, ko je bil narejen? Zlata keruba sta bila v Najsvetejšem, zato ju je videl le veliki duhovnik, ki je v ta prostor vstopil samo enkrat na leto, na dan poravnave. (Heb. 9:6, 7) Torej so ju v vsej njuni zgodovini videli le redki.

Kako bi se počutil, če bi bil na Bezalelovem ali Oholiabovem mestu in bi s krvavimi žulji izdelal tako prečudovito umetnino, hkrati pa bi vedel, da jo bodo videli le redki? Danes je ljudem v zadoščenje, ko jih drugi hvalijo in občudujejo. S tem merijo vrednost svojega dela. Toda Jehovovi služabniki smo drugačni. Tako kakor Bezalel in Oholiab občutimo zadovoljstvo, če ugajamo Jehovu in izpolnjujemo njegovo voljo.

 V Jezusovih dneh so hoteli verski voditelji s svojimi molitvami narediti vtis na druge. Toda Jezus je priporočal nekaj drugega: Moli iskreno in brez vsake želje, da bi te drugi za to hvalili. Kakšen bo rezultat? »Tvoj Oče, ki gleda na skrivnem, [ti bo] poplačal.« (Mat. 6:5, 6) Očitno ni pomembno, kaj si o naših molitvah mislijo drugi, temveč kaj si misli Jehova. Naše molitve so zares dragocene, če nekaj pomenijo njemu. Isto velja za vse, kar storimo v sveti službi. Vrednost našega dela ni odvisna od tega, ali nas drugi hvalijo, temveč od tega, ali to, kar naredimo, ugaja Jehovu, »ki gleda na skrivnem«.

Ko je bil sveti šotor dokončan, ga je »prekril oblak, in šotor je napolnila Jehovova slava«. (2. Mojz. 40:34) To je bil jasen znak Jehovovega odobravanja! Kaj meniš, kako sta se takrat počutila Bezalel in Oholiab? Čeprav na njunih izdelkih ni bilo vgravirano njuno ime, sta bila gotovo zadovoljna, saj je Bog blagoslovil njun trud. (Preg. 10:22) V nadaljnjih letih jima je bilo nedvomno toplo pri srcu, ko sta videla, da njune izdelke še vedno uporabljajo pri čaščenju Jehova. Ko bosta spet živela v novem svetu, bosta brez dvoma nadvse vesela, ko bosta izvedela, da se je sveti šotor uporabljal za pravo čaščenje skoraj 500 let!

Danes v Jehovovi organizaciji delajo animatorji, umetniki, glasbeniki, fotografi, prevajalci in pisci, in vsi so anonimni. Glede na to nihče ne »vidi«, kaj delajo. Isto velja za večino dela, ki se opravi v več kot 110.000 občinah po svetu. Kdo vidi služabnika za računovodstvo, ko ob koncu meseca sestavlja računovodsko poročilo? Kdo vidi tajnika, ko pripravlja občinsko poročilo o službi oznanjevanja? Kdo opazi brata ali sestro, ki kaj nujnega popravi v kraljestveni dvorani?

Bezalel in Oholiab ob koncu svojega življenja za svoje briljantne zamisli in vrhunske izdelke nista mogla pokazati nobenega pokala, medalje ali plakete. Toda imela sta nekaj veliko dragocenejšega – dobro ime pri Jehovu. Lahko smo prepričani, da je Jehova opazil njuno delo. Posnemajmo ju ter tudi mi ponižno in rade volje služimo Jehovu.