DVE leti pred tem dogodkom sva z misijonarsko partnerico Evelyn Trabert diplomirali v četrtem razredu Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, ki je bila takrat blizu Ithace v ameriški zvezni državi New York. Dodeljeni sva bili v Santa Ano. Preden pa nadaljujem kratko pripoved o svoji skoraj 29-letni misijonarski službi, naj povem, zakaj sem se odločila za to delo.

Leta 1923, ko sem se rodila, sta moja starša John in Eva Olson živela v mestu Spokane v zvezni državi Washington. Bila sta evangeličana, vendar nista sprejemala cerkvenega nauka o peklenskem ognju, saj ga nista mogla uskladiti z njunim verovanjem, da je Bog ljubezen. (1. Jan. 4:8) Oče je delal v pekarni in neke noči mu je sodelavec povedal, da po Bibliji pekel ni kraj mučenja. Kmalu so z mojima staršema začeli preučevati Jehovove priče in tako sta spoznala, kaj Biblija v resnici uči o življenju po smrti.

Stara sem bila le devet let, toda spomnim se, kako navdušeno sta moja starša govorila o biblijskih resnicah, ki sta jih odkrila. Še bolj sta bila navdušena, ko sta spoznala, da je pravemu Bogu ime Jehova, in bila osvobojena težko doumljivega nauka o Trojici. Te čudovite svetopisemske nauke  sem začela vpijati kot goba. Spoznala sem resnico, ki človeka osvobodi. (Jan. 8:32) Zato mi preučevanje Biblije nikoli ni bilo dolgočasno, vedno sem uživala v raziskovanju Božje Besede. Bila sem sramežljiva, vendar sem vseeno spremljala starša na oznanjevanju. Krstila sta se leta 1934. Leta 1939 sem se pri 16 letih krstila tudi jaz in tako postala krščena služabnica Boga Jehova.

Poleti 1940 sta starša prodala svojo hišo in vsi trije smo začeli polnočasno služiti kot pionirji v kraju Coeur d’Alene v zvezni državi Idaho. Živeli smo v najetem stanovanju nad avtomehanično delavnico. Pri nas doma so bili tudi teokratični shodi. Takrat je le malo občin imelo svojo kraljestveno dvorano, zato so se bratje in sestre zbirali po zasebnih domovih oziroma v najetih prostorih.

Leta 1941 sem skupaj s starši obiskala zbor v St. Louisu v zvezni državi Misuri. Nedelja je bila »dan otrok« in vsi, ki smo bili stari od 5 do 18 let, smo sedeli čisto spredaj pred odrom. Brat Joseph Rutherford je v sklepnih besedah svojega govora nas otroke nagovoril z naslednjimi besedami: »Vsi [. . .] otroci [. . .], ki hočete ubogati Boga in njegovega Kralja, prosim, vstanite!« Vsi smo vstali. Nato je brat Rutherford vzkliknil: »Glejte, več kot 15.000 novih prič za Kraljestvo!« Takrat sem se zatrdno odločila, da bo pioniranje moja življenjska pot.

Nekaj mesecev po zboru v St. Louisu se je naša družina preselila v južno Kalifornijo. Naša naloga je bila, da v mestu Oxnard ustanovimo novo občino. Živeli smo v majhni bivalni prikolici, ki je imela le eno posteljo. Jaz sem si morala svojo »posteljo« vsak večer pripraviti kar na naši jedilni mizi – to je bila velika sprememba, saj sem prej imela svojo sobo!

Sedmega decembra leta 1941, malo preden smo se preselili v Kalifornijo, je Japonska napadla Pearl Harbor na Havajih. Naslednji dan so ZDA vstopile v drugo svetovno vojno. Oblasti so uvedle obvezno zatemnitev, zato ponoči nismo smeli imeti prižganih luči. Ob kalifornijski obali so patruljirale japonske podmornice, in popolna tema naj bi jim preprečevala, da bi zadeli tarče na kopnem.

Nekaj mesecev kasneje, septembra leta 1942, smo obiskali »Teokratični zbor novega sveta« v Clevelandu v zvezni državi Ohio. Tam smo poslušali govor »Mir – ali je lahko trajen?«, ki ga je imel brat Nathan Knorr. Obravnaval je 17. poglavje Razodetja, kjer je opisana »zver«, ki »je bila, a je ni, vendar se bo v kratkem dvignila iz brezna«. (Raz. 17:8, 11) Brat Knorr je pojasnil, da ta »zver« predstavlja Društvo narodov, ki je nehalo delovati leta 1939. Sveto pismo je napovedalo, da bo ta organizacija dobila zamenjavo, kar bo vodilo v obdobje relativnega miru. In tako se je leta 1945 končala druga svetovna vojna. Zatem se je »zver« ponovno pojavila, in sicer v obliki Združenih narodov. Po tistem so Jehovove priče začeli oznanjevati še v mnogo več deželah po svetu. In od takrat smo priča res velikemu porastu!

Ta prerokba mi je pomagala uvideti, kaj je še pred nami. Ko je bilo objavljeno, da se naslednje leto začne šola Gilead, se je v meni prebudila želja po misijonarjenju. Leta 1943 sem bila  kot pionirka dodeljena v Portland v zvezni državi Oregon. V tistem obdobju smo uporabljali gramofon in smo stanovalcem predvajali pridige kar pred njihovim domačim pragom, nato pa smo jim ponudili še biblijsko literaturo o Božjem kraljestvu. Tisto leto sem ves čas razmišljala o misijonarski službi.

Leta 1944 sem bila skupaj z mojo drago prijateljico Evelyn Trabert povabljena v Gilead in bila sem presrečna. V petih mesecih so nam naši učitelji pokazali, kako najti veselje v preučevanju Svetega pisma. Na nas je naredila velik vtis njihova ponižnost. Pri naših skupnih obedih so na primer občasno delali kot natakarji. Diplomirali smo 22. januarja 1945.

Junija 1946 smo Evelyn in jaz ter Leo in Esther Mahan prispeli na našo dodelitev v Salvador. Videli smo, da je tam polje zrelo za žetev. (Jan. 4:35) Dogodek, omenjen na začetku zgodbe, pokaže, kako besna je bila duhovščina. Le teden dni prej smo imeli v Santa Ani svoj prvi okrajni zbor. Ljudi smo na veliko vabili na javni govor in bili smo presrečni, da smo imeli skoraj 500 navzočih. Nič nas ni moglo odgnati iz mesta, ampak smo bili še bolj odločeni ostati in pomagati iskrenim posameznikom. Kljub temu da je duhovščina svarila ljudi pred branjem Svetega pisma in si je le malokdo lahko kupil svoj izvod, so bili mnogi lačni resnice. Hvaležni so nam bili, da smo si prizadevali učiti špansko, da bi jih lahko poučevali o pravem Bogu Jehovu in njegovi dragoceni obljubi o ponovni vzpostavitvi raja na zemlji.

Ena mojih prvih učenk je bila Rosa Ascencio. Ko je začela preučevati Biblijo, se je odselila od moškega, s katerim je do takrat skupaj živela. Nato je tudi on začel preučevati Biblijo. Poročila sta se in se krstila ter postala goreči Jehovovi priči. Rosa je bila prva domača pionirka v Santa Ani. *

Bila je lastnica trgovinice z živili. Kadar je šla na oznanjevanje, je trgovino zaprla in zaupala Jehovu, da bo poskrbel za njene potrebe. Ko jo je čez nekaj ur ponovno odprla, je bila takoj polna kupcev. Tako je na sebi izkusila resničnost besed iz Mateja 6:33. Bila je zvesta vse do svoje smrti.

Ob neki priložnosti je krajevni duhovnik obiskal moškega, ki je nam šestim misijonarjem dajal v najem hišo, in ga posvaril, da bosta z ženo izobčena iz cerkve, če nam bo še naprej dajal hišo v najem. Najemodajalec, ki je bil pomemben poslovnež, je bil tako ali tako že zgrožen nad ravnanjem duhovščine in ni popustil pritisku. Duhovniku je celo rekel, da ga prav nič ne bi motilo, če bi ga izobčili iz cerkve. Zagotovil nam je, da lahko ostanemo, kolikor dolgo želimo.

V glavnem mestu San Salvador je neka druga misijonarka preučevala Biblijo z ženo nekega  inženirja po imenu Baltasar Perla. Ta dobrosrčni moški je videl hinavščino verskih voditeljev in zaradi tega izgubil vero v Boga. Ko je prišel čas za gradnjo podružničnih prostorov, se je Baltasar, čeprav še ni bil v resnici, ponudil, da bi brezplačno naredil načrt za zgradbo in pomagal pri gradnji.

Ob tem, ko je z Jehovovim ljudstvom sodeloval pri gradbenem projektu, se je prepričal, da je našel pravo vero. Krstil se je 22. julija 1955, kmalu zatem pa je to storila še njegova žena Paulina. Tudi oba njuna otroka zvesto služita Jehovu. Njegov sin, Baltasar mlajši, že 49 let služi v Betelu v New Yorku. Tam podpira vsesvetovno oznanjevanje in je zdaj član podružničnega odbora v Združenih državah. *

Ko smo začeli organizirati zborovanja v San Salvadorju, je brat Perla uredil, da smo lahko v ta namen uporabljali športno dvorano. Najprej smo uporabljali le nekaj tribun, toda ker nas je bilo z Jehovovim blagoslovom iz leta v leto več, smo dvorano sčasoma napolnili do zadnjega kotička in je nazadnje celo postala premajhna! Na teh radostnih dogodkih sem lahko videla tiste, s katerimi sem nekoč preučevala Biblijo. Predstavljajte si, kako vesela sem bila, ko so me moji nekdanji učenci predstavili mojim »vnukom« – novokrščenim posameznikom, s katerimi so Biblijo preučevali oni!

Na nekem zboru je do mene prišel en brat in rekel, da bi mi rad nekaj priznal. Nisem vedela, kaj misli in kdo sploh je. Rekel je: »Bil sem eden od tistih fantov, ki so vas v Santa Ani obmetavali s kamni.« Sedaj pa je bil Jehovov služabnik tako kot jaz. Srce mi je kar prekipevalo od veselja! Ta pogovor je potrdil moje prepričanje, da je polnočasna služba življenjska pot, ki se najbolj izplača.

V Salvadorju sem kot misijonarka služila skoraj 29 let, najprej v mestu Santa Ana, nato v Sonsonateju, zatem v Santa Tecli ter na koncu še  v San Salvadorju. Po dolgem premišljevanju in molitvah sem se leta 1975 odločila, da zapustim svojo misijonarsko dodelitev in se vrnem v Spokane. Moja zvesta ostarela starša sta potrebovala mojo pomoč.

Oče je umrl leta 1979. Mama, za katero sem skrbela, je postajala vedno bolj krhka in nemočna. Osem let za njim je v starosti 94 let umrla tudi ona. To težko obdobje me je fizično in čustveno izčrpalo. Od stresa sem zbolela za pasovcem, zaradi katerega sem imela precejšnje bolečine. Toda pokonci so me držale molitve in Jehovove ljubeče roke, zato sem ta test zdržljivosti lahko prestala. Okusila sem resničnost Jehovovih besed: »Ko boste posiveli, vas bom [. . .] nosil [. . .], podpiral in reševal.« (Iza. 46:4)

Leta 1990 sem se preselila v Omak v zvezni državi Washington. Tam sem delovala na špansko govorečem področju in se ponovno počutila koristno. Več mojih biblijskih učencev se je krstilo. Od novembra 2007 nisem mogla več skrbeti za svojo hišo v Omaku, zato sem se preselila v stanovanje v bližnje mesto Chelan. Tu za mene dobro skrbijo bratje in sestre iz španske občine, za kar sem jim nadvse hvaležna. Bratje in sestre so me prijazno »posvojili« za svojo »babico«, saj sem edina ostarela Priča v tej občini.

Čeprav sem se, da bi lahko oznanjevala bolj »nemoteno« in več, odločila, da se ne bom poročila in imela svoje družine, imam veliko duhovnih otrok. (1. Kor. 7:34, 35) Prišla sem do sklepa, da v sedanjem življenju pač ne morem imeti vsega. Zato sem dala prednost tistemu, kar je pomembnejše – svoji obljubi, da bom služila Jehovu z vsem srcem. V novem svetu bo veliko časa za uživanje v drugih raznovrstnih dejavnostih, ki človeka izpolnjujejo. Moja najljubša svetopisemska vrstica je Psalm 145:16, ki zagotavlja, da bo Jehova zadovoljil »želje vseh živih bitij«.

Pri 91 letih sem dokaj dobrega zdravja, zato še vedno pioniram. Pioniranje me ohranja mlado po srcu in daje mojemu življenju smisel. Ko sem prispela v Salvador, se je tam šele začelo oznanjevati. Kljub Satanovemu nepopustljivemu nasprotovanju je v tej deželi zdaj več kot 39.000 oznanjevalcev. To mi resnično krepi vero. Povsem očitno je, da Jehova s svetim duhom podpira prizadevanja svojega ljudstva!