ZGODILO se je avgusta 1936. Prizorišče dogajanja je bilo v Svaziju, v kraljevem kraalu oziroma naselbini, obdani z ogrado. Z avtomobila, ki je imel ozvočenje, sta Robert in George Nisbet predvajala glasbo, zatem pa še posnetke govorov brata J. F. Rutherforda. Kralj Sobhuza II. je bil navdušen. »Spravil naju je v precejšnjo zadrego,« je pojasnil George, »hotel je namreč kupiti gramofon s ploščami vred, pa še zvočnik, po katerem smo razglašali kraljestveno sporočilo!«

Robert mu je v opravičujočem tonu rekel, da te stvari niso na prodaj. In zakaj ne? Ker je oprema last nekoga drugega. Kralj je želel izvedeti, čigava last je.

Robert je odgovoril: »Je last drugega kralja.« Sobhuza je nato vprašal, kdo je ta kralj. »To je Jezus Kristus, kralj Božjega kraljestva,« je odvrnil Robert.

»O, to je pa velik kralj,« je z velikim spoštovanjem priznal Sobhuza. »Ne želim vzeti ničesar, kar je njegova last.«

Robert je napisal: »Vrhovni poglavar kralj Sobhuza me je s svojim značajem naravnost osupnil. Govoril je brezhibno angleško in pri njem ni bilo zaznati niti trohice napuha ali ošabnosti. Bil je popolnoma odkrit in zelo dostopen. Pri njem v njegovi pisarni sem bil okoli 45 minut, medtem pa je George zunaj predvajal glasbo.

Pozneje tistega dne,« nadaljuje Robert, »sva obiskala svazijsko državno šolo in tu sva doživela nekaj nadvse zanimivega. Oznanjevala sva ravnatelju in ta nama je z veseljem prisluhnil. Ko sva omenila gramofon in mu predlagala, da bi vsej šoli predvajala posnetke, je bil navdušen. Sklical je skoraj sto dijakov in ti so posedli po travi ter poslušali. Povedali so nama, da v tej srednji šoli fante poučujejo kmetijstvo, vrtnarstvo, tesarstvo, gradbeništvo, angleščino in aritmetiko; dekleta pa se učijo zdravstvene nege, gospodinjstva in drugih uporabnih spretnosti. Šolo je ustanovila babica vrhovnega poglavarja.« *

Kralj Sobhuza je že leta 1933 rad prisluhnil pionirjem, ki so obiskali kraljevi kraal. Ob neki priložnosti je zbral svojo telesno stražo, 100 vojščakov, da bi poslušali posnetke s  kraljestvenim sporočilom. Naročil se je na naše revije in vzel literaturo. Kralj je kmalu imel skoraj popolno teokratično knjižnico! Celo med drugo svetovno vojno, ko je britanska kolonialna oblast našo literaturo prepovedala, mu jo je uspelo ohraniti.

Kralj Sobhuza II. je Priče še naprej sprejemal v kraljevi kraal v mestu Lobamba in povabil celo duhovnike, naj pridejo poslušat biblijske govore. Ko je eden od tamkajšnjih Prič, Helvie Mashazi, razpravljal o 23. poglavju Matejevega evangelija, je skupina duhovnikov jezno skočila pokonci in skušala brata prisiliti, naj se usede. Toda vmes je posegel kralj in brata Mashazija prosil, naj nadaljuje. Kralj je navzočim celo naročil, naj zapišejo vse svetopisemske vrstice, omenjene v govoru!

Ob neki drugi priložnosti pa so štirje duhovniki, potem ko so poslušali govor nekega pionirja, zasukali svoj duhovniški ovratnik in rekli: »Zdaj nismo več duhovniki, ampak Jehovove priče.« Nato so pionirja vprašali, ali ima še kaj takšnih knjig, kakršne ima vrhovni poglavar.

Vrhovni poglavar je vse od tridesetih let prejšnjega stoletja do svoje smrti leta 1982 spoštoval Jehovove priče in ni dovolil, da bi bili preganjani, ker niso ravnali po svazijskih običajih. Zato so mu bili Priče lahko upravičeno hvaležni, in so ob njegovi smrti iskreno žalovali za njim.

Na začetku leta 2013 je bilo v Svaziju več kot 3000 kraljestvenih oznanjevalcev. Država ima le malo več kot milijon prebivalcev, tako da je razmerje 1 oznanjevalec na 384 prebivalcev. Več kot 260 pionirjev goreče deluje v 90 občinah, in leta 2012 je bilo na spominski slovesnosti navzočih 7496 ljudi. Očitno je v tej deželi še veliko možnosti za nadaljnjo rast. In trden temelj je bil gotovo položen s temi prvimi obiski Svazija v tridesetih letih prejšnjega stoletja. (Iz našega arhiva v Južni Afriki)