»Saj boste nagrajeni za svoja dela«

KRALJ Asa se na čelu svoje vojske spušča z Judovega gorovja in po globoki dolini hiti proti obalnim ravnicam. Tam, kjer se dolina razširi, se Asa ves zadihan ustavi. V dolini pred seboj vidi sovražnikov tabor – velikansko etiopsko vojsko! Ta zagotovo šteje kak milijon vojakov, in to brez pretiravanja. Asova vojska pa šteje skoraj polovico manj.

Spopad je neogiben. O čem Asa v tem trenutku najbolj razmišlja? O tem, kaj bo ukazal generalom? Kako bo spodbudil svoje čete? Kaj bo sporočil svoji družini? Niti najmanj! Asa v tej hudi stiski moli.

Preden pa proučimo njegovo molitev in pregledamo, kaj se je takrat dogajalo, premislimo malo o tem, kakšen človek je bil Asa. Kaj ga je navedlo, da je ravnal tako, kot je? Ali je lahko upravičeno verjel, da mu bo Bog pomagal? Kaj nam pripoved o Asu pove o tem, kako Jehova blagoslavlja delo svojih služabnikov?

KAKŠEN ČLOVEK JE BIL ASA

V dvajsetletnem obdobju za tem, ko je Izrael razpadel na dve kraljestvi, so Juda poganski običaji povsem izpridili. Leta 977 pr. n. št., ko je Asa zakraljeval, je bil celo kraljevi dvor onečaščen s čaščenjem kanaanskih bogov plodnosti. Toda za Asa v navdihnjeni kroniki o njegovem vladanju beremo, da je »delal to, kar je dobro in prav v očeh Jehova, njegovega Boga. Odstranil je tuje oltarje in višave, razbil svete stebre in posekal svete kole.« (2. krn. 14:2, 3) Prav tako je iz Judovega kraljestva odpravil »tempeljske prostituirance«, ki so se v imenu vere vdajali homoseksualnosti. Toda Asa se ni zadovoljil samo s tem. Judovce je tudi spodbujal, naj »iščejo Jehova, Boga svojih praočetov, in se ravnajo po [Božji] postavi in zapovedih.« (1. kra. 15:12, 13; 2. krn. 14:4)

Jehovu je bilo všeč, da je bil Asa goreč za pravo čaščenje, zato ga je nagradil, tako da mu je naklonil več let miru. Kralj je povsem upravičeno lahko rekel: »Iskali [smo] svojega Boga Jehova. Iskali smo ga, in on nam je naklonil mir vsenaokrog.« Ljudstvo je te razmere izkoristilo tako, da je utrjevalo mesta v Judovem kraljestvu. V Bibliji beremo: »Začeli so graditi in bili so uspešni.« (2. krn. 14:1, 6, 7)

NA BOJNEM POLJU

Zdaj ko smo videli, kakšen je bil Asa, ne bi smeli biti presenečeni nad tem, da je molil, ko se je proti njemu zbrala največja človeška vojska, kar jih je omenjenih v Svetem pismu. Asa je vedel, da Bog nagrajuje dela, ki so storjena iz vere. V molitvi je prosil Jehova za pomoč. Zavedal se je, da sploh ni pomembno, kako številna ali močna je sovražnikova vojska, če se bo le zanašal na Boga in njegovo podporo. Ker je v tem sporu šlo tudi za Jehovovo ime, se je Asa s tem v mislih takole obrnil k Bogu v molitvi: »Pomagaj nam, o Jehova, naš Bog, kajti nate se opiramo in v tvojem imenu smo prišli nad to množico. Jehova, ti si naš Bog. Ne dovoli, da se smrtni človek izkaže močnejšega od tebe!« (2. krn. 14:11) To je podobno, kot bi rekel: »Jehova,  invazija Etiopijcev je napad nate. Ne pusti nemočnim ljudem, da premagajo tiste, ki nosijo tvoje ime, saj bi s tem dovolil, da bi se tvoje ime osramotilo.« In tako »je Jehova porazil Etiopijce pred Asom in pred Judom, in Etiopijci so začeli bežati«. (2. krn. 14:12)

Jehovovo ljudstvo ima danes veliko močnih nasprotnikov. Proti njim se ne bojujemo s fizičnim orožjem na dobesednem bojišču, ampak bijemo duhovni boj. In lahko smo prepričani, da bo Jehova vse zveste, ki v njegovem imenu bijejo ta boj, nagradil z zmago. Naš osebni boj morda zajema to, da se moramo z vsemi silami upirati vse bolj razširjeni popustljivi morali, da moramo premagovati lastne slabosti ali pa ščititi svojo družino pred slabimi vplivi. Toda ne glede na to, v kako hudi stiski smo, nam je lahko v spodbudo Asova molitev. Njegova zmaga je bila Jehovova zmaga. Pokazala je, kaj lahko pričakujejo vsi, ki se zanašajo na Boga. Jehovu se ne more postaviti po robu nobena človeška sila.

SPODBUDA IN SVARILO

Asa je ob vrnitvi iz boja srečal preroka Azarija. In ta mu je povedal spodbudo in svarilo: »Poslušajte me, o Asa, ves Juda in Benjamin! Jehova bo z vami, dokler boste vi z njim. Če ga boste iskali, se vam bo dal najti, če pa ga boste zapustili, bo tudi on zapustil vas. Bodite torej pogumni! Vaše roke naj ne omahnejo, saj boste nagrajeni za svoja dela.« (2. krn. 15:1, 2, 7)

Te besede nam lahko okrepijo vero. Pokažejo nam, da bo Jehova z nami, vse dokler mu bomo zvesto služili. Če ga rotimo za pomoč, smo lahko prepričani, da nas sliši. »Bodite [. . .] pogumni!« je dejal Azarija. Pogosto potrebujemo veliko poguma, da bi delali to, kar je prav, toda vemo, da z Jehovovo pomočjo to zmoremo.

Asova babica Maaha je naredila »grozljiv malik za čaščenje svetega kola«. Zato jo je Asa moral odstaviti z njenega položaja »kraljice matere«, kar je bila zanj gotovo težka naloga. Sežgal pa je tudi njen malik. (1. kra. 15:13) Asa je bil za svojo odločitev in pogum blagoslovljen. Tudi mi se moramo čvrsto držati Jehova in njegovih pravičnih meril, pa naj so naši sorodniki zvesti Bogu ali ne. Če bomo tako ravnali, nas bo Jehova za zvesto vedenje nagradil.

Asa je bil med drugim nagrajen s tem, da je videl, kako so mnogi Izraelci iz odpadniškega severnega kraljestva prišli na Judovo, ko so videli, da je z njim Jehova. Čisto čaščenje so tako zelo cenili, da so se odločili zapustiti svoje domove, da bi lahko živeli med Jehovovimi služabniki. Asa in ves Juda so nato veselo sklenili »zavezo, da bodo iskali Jehova, [. . .] z vsem svojim srcem in vso dušo«. In kakšen je bil izid? Bog »se jim je dal najti. Jehova [. . .] jim je naklanjal mir na vseh njihovih mejah.« (2. krn. 15:9–15) Kako veseli smo, kadar se tisti, ki ljubijo pravičnost, oklenejo čistega čaščenja Jehova!

Vendar pa so besede preroka Azarija imele tudi drug vidik, ki ni obetal nič dobrega. Prerok je posvaril: »Če [. . .] boste [Jehova] zapustili, bo  tudi on zapustil vas.« Da se nam to le ne bi nikoli zgodilo, saj so posledice lahko pogubne! (2. Pet. 2:20–22) Sveto pismo nič ne pove, zakaj je Jehova Asu namenil to svarilo, vemo pa, da ga ta kralj ni upošteval.

»V TEM SI RAVNAL NESPAMETNO«

V 36. letu Asovega vladanja je izraelski kralj Baša začel kazati sovraštvo do Juda. Baša je začel utrjevati mejno mesto Rama, ki je ležalo osem kilometrov severno od Jeruzalema. Morda je to storil zato, ker je hotel preprečiti svojim podložnikom, da bi izrazili svojo lojalnost Asu in čistemu čaščenju. Asa se takrat ni zatekel po pomoč k Jehovu, tako kakor je to storil, ko mu je nasproti stala etiopska vojska, ampak je iskal pomoč pri ljudeh. Sirskemu kralju je poslal darilo in ga prosil, naj napade severno, Izraelovo kraljestvo. Po nekaj sirskih napadih se je Baša umaknil iz Rame. (2. krn. 16:1–5)

Jehova z Asom ni bil zadovoljen, zato je k njemu poslal preroka Hananija, da mu to pove. Asa je videl, kako je Bog ravnal z Etiopijci, zato bi moral vedeti, da Jehova »s svojimi očmi preletava vso zemljo, da bi pokazal svojo moč v dobro tistih, katerih srce je nerazdeljeno do njega«. Morda je Asa dobil slab nasvet ali pa je mislil, da Baša in njegova vojska ne predstavljata tako velike nevarnosti in da bo zato lahko sam opravil z njimi. Kakor koli že, Asa je razmišljal po človeško, in se ni zanašal na Jehova. »V tem si ravnal nespametno,« je dejal Hanani, »saj boš od zdaj naprej imel vojne.« (2. krn. 16:7–9)

Asa se je slabo odzval. Ves besen je dal preroka vkleniti v klado. (2. krn. 16:10) Morda je razmišljal: Zdaj po mnogih letih zvestega služenja Bogu me pa že ne bo nihče opominjal! Ali je morda na stara leta izgubil nekaj zdrave presoje? Biblija nam tega ne pove.

V 39. letu svojega vladanja je hudo zbolel na nogah. »Vendar še v svoji bolezni ni iskal pomoči pri Jehovu, ampak pri zdravnikih,« se glasi pripoved. Videti je, da Asa z Jehovom ni imel več tako tesnega odnosa kakor prej, in verjetno se v tem ni popravil vse do smrti v 41. letu svojega vladanja. (2. krn. 16:12–14)

Vseeno pa se zdi, da so njegove dobre lastnosti in gorečnost za čisto čaščenje odtehtale njegove napake. Nikoli ni nehal služiti Jehovu. (1. kra. 15:14) Kaj se lahko s tem v mislih naučimo iz njegove življenjske zgodbe? Ugotovimo lahko, da bi se morali spominjati tega, kako nam je Jehova pomagal v preteklosti, saj nas lahko takšni dragoceni spomini navedejo, da ga v molitvi prosimo za pomoč, kadar smo pred novimi preizkušnjami. Vendar ne bi smeli sklepati, da ne potrebujemo nobenega svetopisemskega nasveta, ker pač že leta zvesto služimo Bogu. Jehova nas bo, ne glede na to, koliko časa mu že služimo, pokaral, če bomo ravnali narobe. Takšno karanje bi morali mirno sprejeti, saj nam bo le tako v korist. Najpomembnejše pa je, da bo naš nebeški Oče Jehova z nami, če bomo le mi z njim. Njegove oči po vsej zemlji iščejo tiste, ki mu zvesto služijo. Za nagrado jim daje svojo moč. Tako je ravnal pri Asu in enako lahko tudi pri nas.

[Poudarjeno besedilo na strani 9]

Jehova nagrajuje zveste, ki bijejo duhovni boj.

[Poudarjeno besedilo na strani 10]

Da bi delali, kar je prav v Jehovovih očeh, potrebujemo pogum.