Ali bi pri spoprijemanju z izzivi lahko posnemal Pinehasa?

SLUŽITI v občini kot starešina je dragocena naloga. Vendar Božja Beseda priznava, da se starešine spoprijemajo tudi z izzivi. Včasih morajo obravnavati primere napačnega ravnanja, v katerih sodijo za Jehova. (2. krn. 19:6) Včasih pa kak nadzornik morda prejme nalogo, za katero se ne čuti pripravljenega, podobno kakor Mojzes, ki je glede neke naloge ponižno rekel: »Kdo sem jaz, da naj bi šel k faraonu?« (2. Mojz. 3:11)

V Svetem pismu, ki je bilo napisano pod vodstvom iste dejavne sile, ki vpliva tudi na postavljanje starešin, najdemo žive zglede nadzornikov, ki so se uspešno spoprijemali s preizkušnjami. Eden od teh je bil Pinehas. Bil je Eleazarjev sin in Aronov vnuk, zato je imel pravico do tega, da postane veliki duhovnik. Trije dogodki iz njegovega življenja pokažejo, da današnji starešine pri spoprijemanju z izzivi potrebujejo pogum in uvid ter da se morajo zanašati na Jehova.

Pinehas »je pri priči vstal«

Pinehas je bil še mlad, ko so Izraelci taborili na moabskih ravnicah. V Bibliji piše, da se je »ljudstvo zapletlo v nemoralne odnose z moábskimi hčerami« ter »jedlo in se klanjalo njihovim bogovom«. (4. Mojz. 25:1, 2) Jehova je prestopnike kaznoval s smrtonosno šibo. Ali si lahko zamisliš, kako je novica o napačnem ravnanju in šibi, ki je zato zadela Izraelce, vplivala na Pinehasa?

»In glej,« se nadaljuje poročilo, »prišel je eden od Izraelovih sinov ter pred očmi Mojzesa in vsega zbora Izraelovih sinov, medtem ko so jokali pri vhodu v shodni šotor, k svojim bratom pripeljal Madijánko.« (4. Mojz. 25:6) Kaj bo storil duhovnik Pinehas? Bil je sorazmerno mlad, Izraelec pa, ki je zakrivil to sramotno dejanje, je bil knez, eden od tistih, ki so med ljudstvom vodili v čaščenju. (4. Mojz. 25:14)

Toda Pinehas se ni bal človeka, ampak Jehova. Ko je zagledal tega moškega z žensko, je brž vzel v roke sulico, šel za njima v šotor in oba prebodel. Kako je Jehova gledal na Pinehasov pogum in odločnost? Takoj je končal šibo in Pinehasa nagradil tako, da je z njim sklenil zavezo, ki je določala, da bo duhovništvo trajno ostalo v njegovem rodu. (4. Mojz. 25:7–13)

Današnji krščanski starešine se seveda ne zatekajo k nasilju. Vseeno pa morajo biti podobno kakor Pinehas pripravljeni pokazati odločnost in pogum. Guilherme, na primer, je bil starešina komaj nekaj mesecev, ko je bil naprošen, da bi služil v sodnem odboru. V primeru, ki ga je moral obravnavati, je bil prestopnik starešina, ki je pomagal Guilhermu, ko je bil ta še mlajši. »V tej vlogi sem se počutil neprijetno,« pravi. »Ponoči nisem mogel spati. Kar naprej sem premleval, kako naj obravnavam ta primer, ne da  bi mi pri tem čustva zameglila duhovni pogled. Več dni sem molil in raziskoval po svetopisemskih publikacijah.« Tako je dobil pogum, ki ga je potreboval, da je lahko prav ravnal v teh posebnih okoliščinah in duhovno pomagal bratu, ki je grešil. (1. Tim. 4:11, 12)

Če starešine ravnajo pogumno in odločno, ko to zahtevajo okoliščine v občini, postanejo zgledi vere in zvestovdanosti. Seveda pa morajo tudi drugi kristjani pokazati pogum in starešinam povedati, če izvejo, da je kdo resno grešil. Podobno je treba pokazati zvestovdanost, da bi se nehali družiti s prijateljem ali sorodnikom, ki je bil izobčen. (1. Kor. 5:11–13)

Uvid preprečuje hude težave

Pinehas pa ni bil pogumen le zaradi svoje mladostniške zagnanosti. Razmislimo, kako je pokazal uvid oziroma kako preudarno in razsodno je ravnal, ko mu je na ušesa prišla še ena novica. Rubenov in Gadov rod ter polovica Manasejevega rodu so blizu Jordana zgradili oltar. Drugi Izraelci so sklepali, da je oltar namenjen krivemu čaščenju, in so se že začeli pripravljati, da bodo šli v boj proti njim. (Joz. 22:11, 12)

Kako pa se je odzval Pinehas? Skupaj z izraelskimi knezi je pristopil k tistim, ki so naredili oltar, in se z njimi o težavi razumno pogovoril. Obtoženi rodovi so razjasnili zadevo – povedali so, da je oltar pravzaprav namenjen temu, da bi z njim »služili Jehovu«. Tako so se preprečile hude težave. (Joz. 22:13–34)

Kako modro bi bilo za kristjana, da bi posnemal Pinehasa, kadar glede sovernika sliši kakšno obtožbo ali slabe novice! Uvid nam pomaga, da ne gojimo zamere oziroma da o bratih in sestrah ne govorimo negativno. (Preg. 19:11)

Kako lahko uvid pomaga starešinam, da ravnajo kakor Pinehas? »Ko mi kak oznanjevalec začne pripovedovati o nesoglasju med njim in kom drugim,« pove Jaime, ki je starešina že več kot deset let, »hitro prosim Jehova, naj mi pomaga, da ne bom pristranski, ampak da bom svetoval na podlagi Svetega pisma. Nekoč je k meni pristopila sestra in mi potožila, kako je z njo ravnal neki postavljeni brat iz druge občine. Ker je bil ta brat moj osebni prijatelj, mi z njim ne bi bilo težko govoriti. Vendar sem se raje s sestro pogovoril o nekaterih svetopisemskih načelih. Strinjala se je, da se bo z bratom najprej sama pogovorila. (Mat. 5:23, 24) Do miru med njima ni prišlo takoj. Zato sem jo spodbudil, naj razmisli še o drugih svetopisemskih načelih. Odločila se je, da bo o vsem skupaj še enkrat molila in skušala odpustiti.«

Kako se je zadeva končala? »Več mesecev pozneje,« se spominja Jaime, »je sestra  prišla do mene in mi povedala, da je brat čez čas obžaloval to, kar ji je rekel. Z njo se je dogovoril za oznanjevanje in ji povedal, da jo ceni. Zadeva je bila rešena. Če bi se po nepotrebnem vmešal, bi morda ravnal pristransko, in stvar se gotovo ne bi tako dobro razpletla.« Biblija svetuje: »Ne spuščaj se prehitro v pravdo.« (Preg. 25:8) Preudarni starešine ravnajo modro, če kristjane, ki so s kom v sporu, spodbujajo, naj upoštevajo svetopisemska načela, da bi delali za mir in ga tudi dosegli.

Vprašal je Jehova

Pinehas je imel čast služiti kot duhovnik Božjega izvoljenega ljudstva. Kot smo omenili, je že sorazmerno mlad pokazal izjemen pogum in uvid. Vendar se je z izzivi uspešno spoprijemal zato, ker je zaupal Jehovu.

Po tragičnem dogodku, ko so meščani Gibee, ki so bili iz Benjaminovega rodu, posilili in umorili stransko ženo nekega levita, so se drugi rodovi pripravili za boj proti njim. (Sodn. 20:1–11) Preden so šli v boj, so Jehova v molitvi prosili za pomoč, vseeno pa so bili dvakrat poraženi in so utrpeli hude izgube. (Sodn. 20:14–25) Ali naj bi zato sklenili, da njihove molitve nič ne pomagajo? Ali je res Jehova hotel, da glede storjenega greha nekaj ukrenejo?

Spet je imel vidno vlogo Pinehas. Zdaj je bil veliki duhovnik v Izraelu in njegovo zaupanje se ni omajalo. V molitvi je vprašal Jehova: »Ali naj zopet gremo v boj proti sinovom našega brata Benjamina ali naj odnehamo?« Jehova je odgovoril tako, da jim je dal Benjaminovce v roke, Gibea pa je bila požgana do tal. (Sodn. 20:27–48)

Kaj se iz tega lahko naučimo mi? Nekaterih problemov v občini nikakor noče biti konec, pa čeprav se jih starešine zelo trudijo rešiti in molijo k Bogu za pomoč. Če se to dogaja, je dobro, da starešine ohranijo v mislih Jezusove besede: »Prosite, in vam bo dano; iščite, in boste našli; trkajte, in se vam bo odprlo.« (Luk. 11:9) Tudi če je videti, da odgovora na molitev ni in ni, bi morali biti nadzorniki prepričani, da bo Jehova ob svojem času gotovo odgovoril.

Neka občina na Irskem, na primer, je nujno potrebovala kraljestveno dvorano, vendar jim krajevni urbanist ni bil naklonjen. Vse prošnje, ki so jih bratje vlagali, da bi prišli do parcele, na kateri bi gradili, je zavrnil. Edini, na katerega bi se lahko še obrnili za odobritev prošenj, je bil glavni urbanist, ki je bil odgovoren za vso državo. Ali bo pomagala molitev, kot je to bilo v dneh Pinehasa?

Krajevni starešina pripoveduje: »Po mnogih molitvah in ponižnih prošnjah smo odšli na glavni urad za urbanizem. Rekli so mi, da bodo verjetno minili tedni, preden se bomo lahko sestali z direktorjem urada. Kljub temu se nam je uspelo z njim srečati in govoriti pet minut. Ko je videl na novo narejene načrte, nam je takoj dal dovoljenje, da nadaljujemo s projektom, in od takrat naprej je bil tudi krajevni urbanist pripravljen storiti vse, da bi nam pomagal. Iz te izkušnje smo se naučili, kolikšno moč ima molitev.« Jehova bo vsekakor odgovoril na iskrene molitve starešin, ki se zanašajo nanj.

Pinehas je v starem Izraelu nosil veliko odgovornost, toda s pogumom, uvidom in zanašanjem na Boga se je z izzivi lahko uspešno spoprijel. In Jehovu je bilo to, da je Pinehas marljivo skrbel za Božjo občino, všeč. Kakih 1000 let pozneje je Ezra po navdihnjenju napisal: »Nekdaj je bil njihov predstojnik Eleázarjev sin Pinehas. Jehova je bil z njim.« (1. krn. 9:20) Naj enako velja za vse, ki so danes na čelu Božjega ljudstva, pravzaprav za vse kristjane, ki zvestovdano služijo Jehovu.