Bodimo zvestovdani kakor Itaj

»VELIKA in čudovita so tvoja dela, Bog Jehova, Vsemogočni. Pravične in zanesljive so tvoje poti, Kralj večnosti. Kdo se te ne bi bal, Jehova, in slavil tvojega imena? Ker ti edini si zvestovdan!« Ta pesem, ki se v nebesih razlega iz ust tistih, »ki so premagali zver« in »njeno podobo«, poveličuje Božjo zvestovdanost. (Raz. 15:2–4) Jehova želi, da bi tudi njegovi častilci imeli to zaželeno lastnost. (Efež. 4:24)

Satan Hudič pa po drugi strani dela vse, kar je v njegovi moči, da bi Božje zemeljske častilce ločil od Božje ljubezni. Vendar jih kljub temu veliko ostane zvestovdanih Bogu, celo v skrajno težkih razmerah. Kako veseli smo lahko, da je takšna vdanost Jehovu zelo dragocena! V Bibliji najdemo zagotovilo: »GOSPOD ljubi pravico in ne zapusti svetih svojih [tistih, ki so mu zvestovdani, NW].« (Ps. 37:28) Da bi nam pomagal ohraniti zvestovdanost, je dal v svojo Besedo zapisati pripovedi o mnogih zvestovdanih posameznikih. Eden takšnih je bil Itaj Gatovec.

 Tujec in ubežnik

Itaj je bil po rodu najverjetneje iz slovečega filistejskega mesta Gat, od koder so bili tudi velikan Goliat in drugi močni izraelski sovražniki. Izkušeni vojščak Itaj se v biblijski pripovedi brez vnaprejšnjega uvoda pojavi v času, ko se je Absalom uprl kralju Davidu. Itaj je s svojimi 600 filistejskimi možmi živel kot ubežnik v bližini Jeruzalema.

Davida so okoliščine Itaja in njegovih mož morda spomnile na dni, ko je sam kot ubežnik s svojimi 600 možmi bival na filistejskem ozemlju, ki mu je vladal gatski kralj Ahis. (1. Sam. 27:2, 3) Kako se bodo Itaj in njegovi možje odzvali na upor Davidovega sina Absaloma? Ali se bodo postavili na Absalomovo stran, bodo ostali nevtralni ali pa se bodo pridružili Davidu in njegovim možem?

V mislih si naslikaj Davida, ki beži iz Jeruzalema proti Oljski gori. Preden prečka dolino Kidrona, se ustavi pri »Skrajni hiši«, verjetno zadnji hiši v Jeruzalemu. (2. Sam. 15:17) Tukaj David pregleda čete, ki gredo mimo njega, da bi prečkale dolino. In glej! Z njim niso le zvestovdani Izraelci, temveč tudi vsi Keretejci in Peletejci. In ne samo oni! Tu so tudi vsi Gatovci – Itaj in njegovih 600 vojščakov. (2. Sam. 15:18)

David se povsem zaveda Itajevih razmer, zato mu ljubeče reče: »Čemu greš tudi ti z nami? Vrni se in ostani pri kralju [očitno Absalomu]! Zakaj tujec si, pa tudi prognanec [ubežnik, NW]; vrni se v svoj kraj! Šele včeraj si prišel, in danes že naj bi te pustil hoditi semtertja z nami, ker moram iti kamorkoli. Vrni se in pelji nazaj brate svoje; milost in resnica bodi s teboj!« (2. Sam. 15:19, 20)

Iz tega, kar mu Itaj odgovori, veje neomajna zvestovdanost: »Kakor res GOSPOD živi in kakor živi gospod moj, kralj, gotovo, kjerkoli bode gospod moj, kralj, najsi gre za smrt ali za življenje, tam bode tudi hlapec tvoj!« (2. Sam. 15:21) Morda se David ob teh besedah spomni na svojo prababico Ruto, ki je izrekla nekaj podobnega. (Ruta 1:16, 17) V dno srca ganjen reče Itaju: »Pridi in pojdi naprej [prek doline Kidrona]! Šel je torej Itaj Gatovec naprej in vsi možje njegovi in vsi otročiči, ki so bili ž njim.« (2. Sam. 15:22)

»Nam v pouk«

»Vse namreč, kar je bilo prej napisano, je bilo napisano nam v pouk,« piše v Rimljanom 15:4. Zato je dobro, da se vprašamo: Kaj se lahko naučimo od Itaja? Razmislimo o tem, kaj ga je navedlo, da je bil zvestovdan Davidu. Resda je bil tujec in ubežnik iz Filisteje, vendar je očitno vedel, da je Jehova živi Bog, David pa njegov maziljenec. Bil je zmožen gledati preko sovraštva, ki je vladalo med Izraelci in Filistejci. V Davidu ni videl le človeka, ki je ubil filistejskega bojevnika Goliata in še mnogo drugih njegovih rojakov. (1. Sam. 18:6, 7) V njem je prepoznal človeka, ki je ljubil Jehova, in je nedvomno opazil njegove izredne lastnosti. Zaradi tega ga je David pričel močno ceniti. Itaja je celo postavil nad tretjino svojih vojaških sil v odločilni bitki z Absalomovo vojsko! (2. Sam. 18:2)

Podobno bi si morali tudi mi prizadevati, da nas ne bi ovirale kulturne, rasne ali narodnostne razlike – da ne bi do nikogar gojili predsodkov in sovražnosti – in da bi v drugih znali videti dobre lastnosti. Vez, ki se je spletla med Davidom in Itajem, nazorno priča o tem, da takšne ovire lažje premagamo, če poznamo Jehova in ga ljubimo.

Ko premišljujemo o Itajevem zgledu, se lahko vprašamo: »Ali sem tudi jaz tako zvestovdan Večjemu Davidu, Kristusu Jezusu? Ali kažem to tako, da goreče sodelujem pri oznanjevanju Kraljestva in pridobivanju učencev?« (Mat. 24:14; 28:19, 20) »Koliko  sem pripravljen žrtvovati, da bi dokazal svojo zvestovdanost?«

Poglobljeno premišljevanje o Itajevi zvestovdanosti pa koristi tudi družinskim poglavarjem. S svojo zvestobo kot tudi z odločitvijo, da gre za kraljem, ki ga je pomazilil Bog, je vplival na svoje može. Podobno tudi odločitve, ki jih družinski poglavarji sprejmejo v prid pravega čaščenja, vplivajo na celotno družino in ji morda začasno celo nakopljejo nevšečnosti. Vendar nam Biblija glede Jehova zagotavlja: »Z zvestovdanim ravnaš zvestovdano.« (Ps. 18:25, NW)

Sveto pismo po spopadu med Davidom in Absalomom o Itaju ne spregovori več. Čeprav se pri njem pomudi samo za hip, nam daje presenetljiv vpogled v to, kakšne lastnosti je pokazal v tem težavnem obdobju Davidovega življenja. To, da o Itaju beremo v navdihnjenem poročilu, je dokaz, da Jehova opazi zvestovdanost in jo tudi nagrajuje. (Heb. 6:10)