Staroveški klinopisi in Biblija

POTEM, ko je Bog v Babelu ljudem zmešal jezik, so se razvile različne oblike pisave. Ljudstva, ki so živela v Mezopotamiji, kot denimo Sumerci in Babilonci, so uporabljala klinopis. Beseda izhaja iz latinske besede za »klinast« in se nanaša na trikotno oblikovane znake, ki so jih v vlažno glino zapisovali s klinasto ošiljenim lesenim pisalom.

Arheologi so izkopali klinopisna besedila, v katerih se razpravlja o ljudeh in dogodkih, ki so omenjeni tudi v Svetem pismu. Kaj vemo o tej staroveški pisavi? In kako takšna besedila potrjujejo verodostojnost Biblije?

Trajni zapisi

Poznavalci verjamejo, da so v Mezopotamiji na začetku uporabljali slikovno pisavo, torej znake oziroma slike, ki so predstavljale besedo ali zamisel. Na primer, znak za govedo je bil na začetku videti kot glava te živali. Toda ko se je potreba po zapisovanju dogodkov povečala, so razvili klinopisno pisavo. »Znaki sedaj niso predstavljali le besed, temveč tudi zloge, z več zlogovnimi znamenji pa so lahko zapisali posamezne besede,« je pojasnjeno v NIV Archaeological Study Bible. Nazadnje je klinopisna pisava vsebovala kakih 200 različnih znakov, tako da so z njo »lahko zapisovali govorjeno besedo z vsemi zapletenimi značilnostmi besed in slovnice«.

Do približno 2000 pr. n. št., ko je živel Abraham, je bila klinopisna pisava že dodobra razvita. V naslednjih 20 stoletjih je to pisavo privzelo kakih 15 jezikov. Več kot 99 odstotkov najdenih klinopisnih besedil je bilo napisanih na glinene ploščice. V preteklih 150 letih so izredno veliko takšnih ploščic našli v Uru, Uruku, Babilonu, Nimrudu, Nipurju, Ašurju, Ninivah, Mari, Ebli, Ugaritu in Amarni. V reviji Archaeology Odyssey piše: »Izvedenci ocenjujejo, da je bilo do sedaj izkopanih dober milijon klinopisnih ploščic, vsako leto pa jih na novo izkopljejo še približno 25.000.«

Učenjaki po vsem svetu, ki raziskujejo klinopisno pisavo in prevajajo besedilo na teh ploščicah, imajo torej obsežno in zahtevno delo. Neki strokovnjak je ocenil, da so »do sedaj vsaj enkrat prebrali le 10 odstotkov obstoječih klinopisnih besedil«.

Odkritje dvojezičnih in trojezičnih klinopisnih besedil je bistveno prispevalo k dešifriranju klinopisnih znakov. Učenjaki so namreč ugotovili, da je na teh dokumentih isto besedilo zapisano v različnih jezikih. Pri postopku dešifriranja jim je pomagalo spoznanje, da se imena, nazivi, rodovniki vladarjev in celo zapisi o hvalisanju pogosto ponavljajo.

Učenjaki so tako do leta 1850 že lahko brali s klinopisno pisavo zapisano akadščino in asirsko-babilonščino, sporazumevalna jezika, ki so ju nekdaj govorili na Bližnjem vzhodu. Encyclopædia Britannica pojasnjuje: »Z dešifriranjem akadščine se je lahko razumelo najbolj pogoste znake, ki so postali vzorec za tolmačenje klinopisnih besedil v drugih jezikih.« Kako pa so ta besedila povezana s Svetim pismom?

 Dokazi, ki se skladajo z Biblijo

Biblija navaja, da so v Jeruzalemu vladali kanaanski kralji, vse dokler ni mesta okoli leta 1070 pr. n. št. zavzel David. (Joz. 10:1; 2. Sam. 5:4–9) Vendar so nekateri učenjaki temu oporekali. Zatem pa je neka kmetica leta 1887 pri Amarni v Egiptu našla glineno ploščico. Tam so potem našli še kakih 380 drugih besedil. Ko so jih prevedli, so ugotovili, da gre za diplomatsko dopisovanje med vladarjema Egipta (Amenhotep III. in Ehnaton) in kanaanskimi kraljestvi. Šest pisem je napisal Abdi-Heba, vladar v Jeruzalemu.

V reviji Biblical Archaeology Review piše: »Ploščice iz Amarne potrjujejo, da se ime Jeruzalem nanaša na mesto in ne na področje, položaj Abdi-Heba kot [. . .] voditelja, ki je v Jeruzalemu imel svojo rezidenco in 50 egiptovskih vojakov, pa kaže, da je Jeruzalem bilo majhno mestno kraljestvo.« V isti reviji še piše: »Na temelju pisem, ki smo jih odkrili v Amarni, smo lahko prepričani, da je mesto takrat že obstajalo in bilo zelo vplivno.«

Imena v asirskih in babilonskih zapisih

Asirci in kasneje tudi Babilonci so zgodovino svojega naroda zapisovali na glinene ploščice, pa tudi na cilindre, prizme in spomenike. Ko so torej učenjaki dešifrirali klinopise v akadščini, so ugotovili, da omenjajo posameznike, o katerih govori tudi Biblija.

V knjigi The Bible in the British Museum piše: »Doktor Samuel Birch je v svojem uvodnem govoru ob ustanovitvi Bibličnega arheološkega društva lahko [v klinopisih] prepoznal [imena] hebrejskih kraljev Omrija, Ahaba, Jehuja, Azarija [. . .] Menahema, Pekaha, Hosea, Ezekija in Manaseja, asirskih kraljev Tiglat-pilesarja [. . .] [III.], Sargona, Senaheriba, Esarhadona in Asurbanipala [. . .] ter sirskih kraljev Benhadada, Hazaela in Rezina.«

Knjiga The Bible and Radiocarbon Dating primerja zgodovino Izraela in Juda, ki je zapisana v Bibliji, s staroveškimi klinopisnimi besedili. Kaj nam takšna primerjava odkriva? »Vsega skupaj je v teh virih omenjenih 15 oziroma 16 Judovih in Izraelovih kraljev, njihova imena in čas, ko so živeli, pa se povsem skladajo s poročilom [v Prvi in Drugi biblijski knjigi] kraljev. Vsi kralji so navedeni v pravilnem zaporedju in niti enega ni, ki v Prvi in Drugi knjigi kraljev ne bi bil omenjen.«

Na Cirovem valju, enem najbolj znanih klinopisnih besedil, ki so ga našli leta 1879, piše, da je Cir po zavzetju Babilona leta 539 pr. n. št. ujetnikom v tem mestu dovolil, da so se lahko vrnili v svojo deželo. V domovino so se tako lahko vrnili tudi Judje. (Ezra 1:1–4) Mnogi učenjaki so v 19. stoletju dvomili v verodostojnost biblijskega poročila, v katerem je zapisan ta odlok. Vendar so klinopisna besedila iz perzijskega obdobja, tudi Cirov valj, prepričljiv dokaz, da je to poročilo točno.

Leta 1883 so v Nipurju blizu Babilona našli zbirko več kot 700 klinopisnih besedil. Med 2500 imeni v teh besedilih je tudi 70 takih, za katera lahko rečemo, da so judovska. Kot pravi zgodovinar Edvin Jamauči se pojavljajo »kot pogodbene stranke, posredniki, priče, davkarji in kraljevi uradniki«. Dokaz, da so Judje v tem obdobju še vedno opravljali takšna dela na področju Babilona, je pomemben. Potrjuje namreč biblijsko prerokovanje, da se v Judejo iz pregnanstva v Asiriji in Babilonu niso vrnili vsi Izraelci, temveč le »preostanek« (NW). (Iza. 10:21, 22)

V prvem tisočletju pr.n.št je klinopisna pisava obstajala hkrati s črkovno pisavo. Vendar so Asirci in Babilonci nazadnje opustili klinopis in raje pričeli uporabljati črkovno pisavo.

V muzejih je shranjenih na stotisoče ploščic, ki jih je še treba preučiti. Tiste, ki so jih učenjaki že dešifrirali, neovrgljivo potrjujejo verodostojnost Biblije. Kdo ve, kaj bodo glede tega še odkrili, ko bodo dešifrirali tudi preostale ploščice.

[Navedba vira slike na strani 21]

Photograph taken by courtesy of the British Museum