Ali je Jezus govoril o peklenskem ognju?

NEKATERI, ki verjamejo v nauk o peklenskem ognju, se sklicujejo na Jezusove besede, zapisane v Marku 9:48 (oziroma v vrsticah 44 in 46). Tam je Jezus omenil črve, ki ne umrejo, in ogenj, ki ne ugasne. Kaj bi odgovorili nekomu, ki bi povprašal glede tega?

Takšen človek bo morda prebral 44., 46. ali 48. vrstico, odvisno pač od tega, kateri biblijski prevod ima v rokah. V marsikaterem prevodu so si te vrstice zelo podobne. * V Prevodu novi svet piše: »Če te navaja na greh tvoje oko, ga vrzi stran. Bolje je namreč, da prideš v Božje kraljestvo z enim očesom, kakor pa da bi imel obe očesi in bi te vrgli v geheno, kjer njihov črv ne umre in ogenj ne ugasne.« (Mar. 9:47, 48)

Kakor koli že, nekateri pravijo, da te Jezusove besede podpirajo mišljenje, da duše hudobnih ljudi po smrti večno trpijo. V španskem prevodu Sagrada Biblia navarske univerze denimo najdemo naslednjo opombo: »S [temi besedami] je naš Gospod mislil na peklenske muke. Pogosta razlaga je, da črv, ki ne umre, pomeni večne očitke vesti, ki mučijo tiste v peklu, ogenj, ki ne ugasne, pa fizično bolečino, ki jo morajo prenašati.«

Toda primerjajmo sedaj Jezusove besede s sklepnimi besedami, ki jih je v svoji knjigi napisal Izaija. * Ali ni jasno, da je Jezus navajal iz te vrstice, ki jo najdemo v Izaiju, 66. poglavju? Vse kaže, da je prerok Izaija govoril o tem, da bodo ljudje šli iz »Jeruzalema v bližnjo dolino Hinom (Geheno), v kateri so nekdaj darovali človeške žrtve (Jer 7:31), pozneje pa je postala mestno odlagališče odpadkov«. (The Jerome Biblical Commentary) Simbolika v Izaiju 66:24 je jasna. Vrstica nikakor ne opisuje mučenja ljudi, saj omenja trupla. V njej tudi ne piše, da ne umrejo ljudje ali nesmrtne duše, temveč črvi. Na kaj je torej Jezus mislil s temi besedami?

Bodimo pozorni na opombo v Marku 9:48 v katoliškem delu El evangelio de Marcos – Análisis lingüístico y comentario exegético, II. zvezek: »[Ta] vrstica je vzeta iz Izaija (66,24). Tam je prerok omenil dva procesa, katerima so običajno izpostavili trupla, da so jih uničili: trohnenje in upepelitev. [. . .] To, da je pisec v vrstici omenil tudi črve in ogenj, še poudari zamisel o uničenju. [. . .] Omenjeni uničevalni sredstvi sta prikazani kot takšni, ki vedno obstajata (‚ne umre‘, ‚ne ugasne‘): torej jima ni mogoče ubežati. Edina, ki nista uničena, sta črv in ogenj – ne človek – oba tudi uničita vse, kar jima je izpostavljeno. Zato ta vrstica ne opisuje večnega mučenja, temveč popolno uničenje brez možnosti vstajenja, torej dokončno smrt. [Ogenj] je potemtakem simbol popolnega uničenja.«

Vsak, ki ima v mislih, da je pravi Bog ljubeč in pravičen, bo najverjetneje lahko uvidel, kako logično je takšno razumevanje Jezusovih besed. On ni govoril o tem, da se bodo hudobni na vse večne čase mučili, temveč da so v nevarnosti, da bodo uničeni, brez upanja na to, da bodo kdaj obujeni.

[Podčrtni opombi]