Vedno imejmo pred seboj Jehova
Vedno imejmo pred seboj Jehova
»Vedno imam pred seboj Gospoda [Jehova, NW].« (PS. 16:8, Ekumenska izdaja)
1. Kako lahko na nas vplivajo biblijske pripovedi?
BOŽJA napisana Beseda vsebuje izjemen zapis o tem, kako je Bog Jehova ravnal s človeštvom. V njej so omenjeni mnogi, ki so imeli svojo vlogo pri izvrševanju Božjega namena. Biblijske pripovedi, ki razkrivajo njihova dejanja in besede, seveda niso zgolj zgodbe, ki bi nas kratkočasile, temveč nam lahko pomagajo, da se zbližamo z Bogom. (Jak. 4:8)
2., 3. Kaj pomenijo besede iz Psalma 16:8?
2 Vsak izmed nas se lahko veliko nauči iz izkušenj dobro znanih biblijskih oseb, kot so bili Abraham, Sara, Mojzes, Ruta, David, Estera in apostol Pavel. Vendar nam lahko koristijo tudi pripovedi o manj znanih posameznikih. Če bomo o vseh teh pripovedih poglobljeno premišljevali, bomo lažje ravnali skladno s psalmistovimi besedami: »Vedno imam pred seboj Gospoda [Jehova, NW], ker je na moji desni, ne omahnem.« (Ps. 16:8, EI) Kaj pomenijo te besede?
3 Običajno je vojak držal svoj meč v desnici, v levici pa ščit, zato je imel desno stran nezaščiteno. Toda če se je ob njem na njegovi desni bojeval prijatelj, ga je s tem ščitil. Če imamo Jehova neprestano v svojih mislih in izpolnjujemo njegovo voljo, nas bo ščitil. Zato si sedaj poglejmo, kako nam lahko pregledovanje biblijskih pripovedi tako okrepi vero, da bomo ‚imeli Jehova vedno pred seboj‘.
Jehova odgovarja na naše molitve
4. Navedi svetopisemski zgled, iz katerega se vidi, da Bog odgovarja na molitve.
4 Če imamo Jehova vedno pred seboj, nam bo odgovarjal na molitve. (Ps. 65:2; 66:19) To nam dokazuje pripoved o Abrahamovem najstarejšem služabniku, po vsej verjetnosti Eliezerju. Abraham ga je poslal v Mezopotamijo, da bi poiskal Izaku bogaboječo ženo. Eliezer je molil k Bogu za vodstvo in je prepoznal Božjo roko v tem, da je Rebeka napojila njegove kamele. Ker je goreče molil, je našel žensko, ki je pozneje postala Izakova ljubljena žena. (1. Mojz. 24:12–14, 67) Res je, da je Abrahamov služabnik moral opraviti izredno pomembno nalogo. Toda ali ne bi morali biti tudi mi prepričani, da Jehova sliši naše molitve?
5. Zakaj lahko rečemo, da je lahko učinkovita tudi kratka, tiha molitev k Jehovu?
5 Včasih moramo moliti k Bogu za pomoč na hitro. Nekoč je perzijski kralj Artakserks opazil, da je njegov točaj Nehemija žalosten. »Kaj torej prosiš?« ga je vprašal. Nehemija je »v tem [. . .] molil k Bogu nebes«. Ta molitev, ki je bila očitno izrečena potiho, ni mogla biti ravno dolga. Vendar je Bog nanjo odgovoril, saj je kralj podprl Nehemija v njegovi nameri, da obnovi jeruzalemsko obzidje. (Beri Nehemija 2:1–8.) Prav zares, že kratka, tiha molitev je lahko učinkovita.
6., 7. a) Kakšen zgled glede molitve nam je Epafra? b) Zakaj naj bi molili za druge?
6 Biblija nas spodbuja, naj ‚molimo drug za drugega‘, pa čeprav ne dobimo vedno takoj očitnega dokaza za to, da je Jehova takšne molitve uslišal. (Jak. 5:16) Epafra, ‚zvesti Kristusov služabnik‘, je goreče molil za tiste, s katerimi je bil povezan v veri. Pavel je iz Rima pisal Kološanom: »Pozdravlja vas Epafra, ki prihaja iz vaše sredine, suženj Kristusa Jezusa. On si v svojih molitvah vedno močno prizadeva za vas, da bi na koncu še vedno bili dovršeni in trdno prepričani o vsej Božji volji. Resnično lahko pričam zanj, da se zelo trudi za vas ter za tiste v Laodikeji in Hierapoli.« (Kol. 1:7; 4:12, 13)
7 Kolose, Laodikeja in Hierapola so bila mesta, ki so ležala na istem predelu Male Azije. Kristjani v Hierapoli so živeli med častilci boginje Kibele, občino v Laodikeji je ogrožalo pridobitništvo, Kološani pa so bili v nevarnosti zaradi razširjenosti človeških filozofij. (Kol. 2:8) Nič čudnega, da si je Epafra, ki je bil sam iz Kolos, ‚v molitvah močno prizadeval‘ za sovernike v tem mestu! Biblija ne razkriva, kako je Jehova uslišal molitve tega kristjana, vendar ta ni nehal moliti za sovernike. Tudi mi bi morali tako ravnati. Čeprav se ne ‚vtikamo v tuje zadeve‘, pa morda vseeno vemo, da kak naš bližnji sorodnik ali prijatelj prestaja hudo preizkušnjo vere. (1. Pet. 4:15) Povsem primerno je, da v zasebnosti molimo zanj! Pavlu so pomagale prošnje drugih in tudi naše molitve lahko dosežejo mnogo dobrega. (2. Kor. 1:10, 11)
8. a) Kako vemo, da so se starešine v Efezu zavedali, kako pomembna je molitev? b) Kako naj bi gledali na molitev k Bogu?
8 Ali nas drugi poznajo kot takšne, ki se zavedajo vrednosti molitve? Zatem ko se je Pavel sestal s starešinami iz Efeza, je »skupaj z vsemi pokleknil in zmolil. Tedaj so vsi planili v velik jok, se vrgli Pavlu okrog vratu in ga prisrčno poljubljali. Še posebej jih je namreč zabolelo, ko jim je povedal, da ne bodo več videli njegovega obličja.« (Apd. 20:36–38) Ne vemo, kako so se imenovali vsi ti starešine, očitno pa je, da so se zavedali, kako pomembna je molitev. Vsekakor bi morali biti hvaležni za prednost, da lahko molimo k Bogu, in ‚zvestovdano dvigovati roke‘ v veri, da nam bo naš nebeški Oče odgovoril. (1. Tim. 2:8)
Bodimo povsem poslušni Bogu
9., 10. a) Kakšen zgled so nam Zelofadove hčere? b) Kako utegne to, da so bile Zelofadove hčere poslušne Bogu, vplivati na stališče samskih kristjanov in kristjank do zakonske zveze?
9 Če imamo Jehova vedno pred seboj, ga bomo lažje ubogali in bomo za to blagoslovljeni. (5. Mojz. 28:13; 1. Sam. 15:22) Morali bi torej biti pripravljeni ubogati Boga. Premislimo o tem, kakšno stališče je imelo pet sester, Zelofadovih hčera, ki so živele v Mojzesovih dneh. Pri Izraelcih je bil običaj, da so dediščino dobili sinovi. Zelofad pa ni imel sinov in po njegovi smrti je Jehova odredil, naj celotno dediščino dobi teh pet žensk – toda pod enim pogojem. Morale so se poročiti s potomci Manaseja, zato da se dedna posest ne bi porazgubila med druge rodove. (4. Mojz. 27:1–8; 36:6–8)
10 Zelofadove hčere so bile prepričane, da se bo, če bodo ubogale Boga, vse dobro izteklo. »Kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu, prav tako so storile,« piše v Bibliji. »Mahla, Tirza, Hogla, Milka in Noa, Zelofadove hčere, so se omožile s sinovi stricev svojih. Prišle so za žene v rodovine sinov Manaseja, sinu Jožefovega, in njih dediščina je ostala pri rodu, pri rodovini njih očeta.« (4. Mojz. 36:10–12) Te poslušne ženske so storile to, kar jim je zapovedal Jehova. (Joz. 17:3, 4) Enako vero kažejo duhovno zreli samski kristjani in kristjanke, ki poslušajo Božjo zapoved, naj se poročijo »samo v Gospodu«. (1. Kor. 7:39)
11., 12. Kako je Kaleb pokazal, da zaupa Bogu?
11 Jehovu moramo biti povsem poslušni, tako kakor je bil Izraelec Kaleb. (5. Mojz. 1:36) Zatem ko so Izraelci v 16. stoletju pr. n. št. odšli iz Egipta, je Mojzes poslal dvanajst mož, da bi si ogledali Kanaan, toda samo dva od njih – Kaleb in Jozue – sta ljudi spodbujala, naj povsem zaupajo Bogu in vstopijo v deželo. (4. Mojz. 14:6–9) Kakšna štiri desetletja kasneje sta bila Jozue in Kaleb še vedno živa in sta v vsem ravnala tako, kakor je hotel Jehova. Jozue je pod Božjim vodstvom vodil Izraelce v Obljubljeno deželo. Deset oglednikov, ki niso imeli dovolj vere, pa je očitno umrlo med 40-letnim popotovanjem Izraelcev po pustinji. (4. Mojz. 14:31–34)
12 Kaleb je vse to preživel in je na svoja stara leta lahko stopil pred Jozueta ter mu rekel: »Zvesto [sem] hodil za GOSPODOM, Bogom svojim.« (Beri Jozue 14:6–9.) Petinosemdesetletni Kaleb je Jozueta prosil, naj mu da v last gorato pokrajino, ki mu jo je obljubil Bog, pa čeprav je bila poseljena s sovražniki, ki so prebivali v dobro utrjenih mestih. (Joz. 14:10–15)
13. Kaj moramo delati, da bi bili lahko kljub preizkušnjam blagoslovljeni?
13 Jehova nas bo blagoslovil, prav kakor je zvestega in poslušnega Kaleba, če bomo le ‚zvesto hodili za njim‘. Če se na naši življenjski poti srečujemo z velikanskimi ovirami, nam bo pomagal, saj ‚zvesto hodimo za njim‘. Resda vztrajati pri tem vse svoje življenje, tako kakor je Kaleb, morda ni najbolj enostavno. Kralj Salomon je denimo pričel zelo obetavno, toda pozneje so mu njegove žene odvrnile srce od Jehova, tako da je na stara leta pričel služiti krivim bogovom in ni »hodil popolnoma za GOSPODOM kakor njegov oče David«. (1. kra. 11:4–6) Da bi le bili vedno povsem poslušni Bogu in ga imeli ves čas pred seboj, ne glede na to, kakšne preizkušnje moramo prestajati!
Vedno zaupajmo Jehovu
14., 15. Kaj si se iz tega, kar je doživela Naomi, naučil o tem, da je treba zaupati Bogu?
14 Bogu moramo zaupati še zlasti takrat, ko smo potrti zaradi tega, ker se nam zdi naša prihodnost mračna. Pomislimo na ostarelo Naomi, ki ji je smrt iztrgala moža in sinova. Ko se je iz Moaba vrnila na Judovo, je potožila: »Ne imenujte me Naome [»radost«, pdč. op.], ampak kličite me Maro [»bridkost«, pdč. op.], ker me je Vsegamogočni prenapolnil z bridkostjo! Polna sem šla odtod, a prazno me je pripeljal domov GOSPOD. Zakaj mi pravite Naomi, ker me je ponižal GOSPOD in Vsegamogočni mi hudo storil?« (Ruta 1:20, 21)
15 Naomi je bila sicer žalostna, toda če skrbno preberemo Rutino knjigo, lahko vidimo, da je ves čas trdno zaupala Jehovu. In kakšno veliko spremembo je doživela! Njena ovdovela snaha Ruta se je poročila z Boazom in rodila sina. Naomi je postala otrokova pestunja in poročilo pravi: »Njene sosedinje so mu dale ime, rekoč: Rodil se je sin Naomi; in so ga imenovale Obeda. On je oče Jeseja, očeta Davidovega.« (Ruta 4:14–17) Ko bo Naomi vstala od mrtvih, bo izvedela, da je Ruta – ki bo prav tako obujena – postala prednica Jezusa, Mesija. (Mat. 1:5, 6, 16) Kakor Naomi tudi mi ne moremo vedeti, kako se bodo kakšne neugodne okoliščine iztekle. Zato le vselej zaupajmo Bogu, tako kot nas spodbujajo Pregovori 3:5, 6: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.«
Zanašajmo se na svetega duha
16. Kako je sveti duh pomagal nekaterim starešinam v starodavnem Izraelu?
16 Če imamo Jehova vedno pred seboj, nas bo vodil po svojem svetem duhu. (Gal. 5:16–18) Božji duh je bil nad 70 starešinami, ki so bili izbrani, da pomagajo Mojzesu ‚nositi težo [izraelskega] ljudstva‘. Čeprav sta po imenu omenjena samo Eldad in Medad, je sveti duh vsem sedemdesetim pomagal, da so lahko opravljali svoje dolžnosti. (4. Mojz. 11:13–29) Nedvomno so bili to sposobni, bogaboječi, zaupanja vredni in pošteni ljudje, tako kakor možje, ki so bili izbrani nekoliko prej. (2. Mojz. 18:21) Takšne lastnosti imajo tudi krščanski starešine danes.
17. Kakšno vlogo je imel Jehovov sveti duh pri gradnji shodnega šotora?
17 Jehovov sveti duh je imel pomembno vlogo tudi pri gradnji shodnega šotora v pustinji. Jehova je postavil Bezalela za glavnega mojstra in nadzornika gradnje ter obljubil, da ga bo »napolnil z duhom Božjim, ki se kaže v modrosti in razumnosti in znanosti in v vsakršni spretnosti«. (2. Mojz. 31:3–5) Bezalelu in njegovemu pomočniku Oholiabu so pri tej veličastni nalogi pomagali možje »modrega srca«. Poleg tega je Jehovov duh spodbudil ljudi »radovoljnega srca«, da so velikodušno prispevali. (2. Mojz. 31:6; 35:5, 30–34) Isti duh spodbuja tudi današnje Božje služabnike, da karseda podpirajo delo v prid Kraljestva. (Mat. 6:33) Morda imamo določene sposobnosti, toda če želimo opraviti delo, ki ga je Jehova naložil svojemu ljudstvu v današnjih dneh, moramo moliti za svetega duha in mu dovoliti, da nas vodi. (Luk. 11:13)
Vedno bodimo bogaboječi
18., 19. a) K čemu nas navaja Božji sveti duh? b) Kaj si se naučil iz zgleda Simeona in Ane?
18 Sveti duh nam pomaga biti bogaboječi, zaradi česar imamo lahko Jehova vedno pred seboj. O Božjem starodavnem ljudstvu je bilo rečeno:»Posvečevali [bodo] ime moje, da, posvečevali bodo Svetnika Jakobovega in se bali Boga Izraelovega.« (Iza. 29:23) Dva bogaboječa ostarela človeka, ki sta živela v prvem stoletju v Jeruzalemu, sta bila Simeon in Ana. (Beri Luka 2:25–38.) Simeon je veroval mesijanskim prerokbam in je »čakal na Izraelovo tolažbo«. Bog je nanj izlil svetega duha in mu zagotovil, da bo živel tako dolgo, da bo lahko videl Mesija. In to se je tudi zgodilo. Nekega dne leta 2 pr. n. št. sta Marija in Jožef, Jezusova mama in očim, prinesla v tempelj Jezusa. Simeona je sveti duh spodbudil, da je izrekel preroške besede o Mesiju in napovedal bolečino, ki jo je Marija kasneje izkusila, ko so Jezusa pribili na mučilni kol. Toda samo predstavljajte si, kako srečen je moral biti, ko je v svoje naročje vzel »Jehovovega Kristusa«! In kakšen dober zgled bogaboječnosti je Simeon za vse današnje Božje služabnike!
19 Bogaboječa 84-letna vdova Ana »ni nikoli manjkala v templju«. Jehovu »je noč in dan opravljala sveto službo s posti in ponižnimi prošnjami«. Tudi Ana je bila v templju, ko sta starša tja prinesla dojenčka Jezusa. Kako hvaležna je bila, da je lahko videla bodočega Mesija! Zato se je »začela zahvaljevati Bogu in govoriti o otroku vsem, ki so čakali odrešitve Jeruzalema«. To dobro novico je enostavno morala povedati še drugim! Današnji ostareli kristjani so tako kakor Simeon in Ana nadvse veseli, da človek ni nikoli prestar za to, da služi Jehovu kot njegova Priča.
20. Kaj moramo delati ne glede na to, koliko smo stari, in zakaj?
20 Ne glede na to, koliko smo stari, moramo imeti Jehova vedno pred seboj. Potem bo blagoslovil naše ponižno prizadevanje, da bi drugim govorili o njegovem kraljevanju in čudovitih delih. (Ps. 71:17, 18; 145:10–13) Toda da bi lahko izkazovali čast Jehovu, moramo v življenju kazati lastnosti, ki so mu všeč. Kaj se lahko glede tega naučimo, če nadalje preiskujemo biblijske pripovedi?
Kako bi odgovoril?
• Kako vemo, da Jehova sliši molitve?
• Zakaj bi morali biti povsem poslušni Bogu?
• Zakaj naj bi zaupali Jehovu tudi takrat, ko smo potrti?
• Kako Bog svojemu ljudstvu pomaga po svetem duhu?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 4]
Jehova je odgovoril na Nehemijevo molitev
[Slika na strani 5]
Če premišljujemo o tem, kakšno spremembo je doživela Naomi, bomo lahko tudi sami zaupali Jehovu