»Beseda o pravem času, o kako dobra!«

KIM si je na celodnevnem zboru Jehovovih prič po najboljših močeh prizadevala, da je poslušala program in si zapisovala pomembne točke. Obenem je skrbela, da je njena dve leti in pol stara hči tiho sedela na svojem mestu. Na koncu zbora se je neka krščanska sestra, ki je sedela v isti vrsti, obrnila h Kim in jo iskreno pohvalila, ker sta z možem med programom tako skrbno pazila na hčerkico. Ta pohvala je Kim toliko pomenila, da še danes, leta kasneje, pravi: »Kadar sem na shodu izredno utrujena, se spomnim, kaj je dejala ta sestra. Njene prijazne besede me še vedno spodbujajo, da ne neham vzgajati najine hčerke.« Res, besede, izgovorjene ob pravem trenutku, lahko človeku dvignejo duha. V Bibliji piše: »Beseda o pravem času, o kako dobra!« (Pregovori 15:23)

Nekaterim med nami je morda težko druge pohvaliti. Včasih nam je mogoče težko zaradi tega, ker se zavedamo lastnih pomanjkljivosti. Neki kristjan pravi: »Zame je to, kakor da bi stal na mehkih tleh. Bolj ko druge hvalim, bolj se sam pogrezam.« Pohvala nam morda gre težko iz ust tudi zato, ker smo sramežljivi, premalo samozavestni ali pa se bojimo, da bi nas napačno razumeli. In če so nas v otroštvu komaj kdaj ali pa sploh nikoli pohvalili, nam je mogoče še toliko težje.

Toda če bomo imeli v mislih, da pohvala lahko dobro vpliva tako na nas kot na tistega, ki ga pohvalimo, nas bo to spodbudilo, da bomo skušali ob pravem trenutku izreči besede pohvale. (Pregovori 3:27) Kaj dobrega torej lahko s tem storimo? Na kratko preglejmo nekaj točk.

Pozitiven vpliv

Z ustrezno pohvalo lahko človeku vlijemo samozaupanje. »Ko me ljudje pohvalijo, dobim občutek, da mi zaupajo in verjamejo vame,« pravi krščanska žena Elaine. Da, če pohvalimo koga, ki sebi premalo zaupa, ga lahko s tem opogumimo, da premosti ovire, in navsezadnje najde veselje. Ustrezna pohvala še posebej koristi mladim. Neka najstnica, ki priznava, da ji jemljejo pogum lastne negativne misli, pravi: »Vedno skušam po najboljših močeh ugajati Jehovu, toda včasih mislim, da ni prav nič, kar naredim, dovolj dobro. Ko me kdo pohvali, v meni kar zakipi veselje.« Kako resničen je torej naslednji biblijski pregovor: »Kakor zlata jabolka v srebrnih pletenicah je beseda ob pravem času.« (Pregovori 25:11)

S pohvalo lahko človeka spodbudimo in mu damo zagon. Neki polnočasni oznanjevalec pravi: »Pohvala mi da zagon, da se trudim biti še bolj priden in učinkovit na oznanjevanju.« Neka mati opaža, da otroka želita še več komentirati, kadar ju kdo od članov občine pohvali za odgovore na shodih. Da, s pohvalo lahko mlade spodbudimo, da napredujejo v krščanskem življenju. Pravzaprav vsi mi potrebujemo zagotovilo, da nas drugi cenijo in smo jim pomembni. Ta  stresa polni svet nas lahko izčrpa in potre. Neki krščanski starešina pravi: »Ko se me tu in tam poloti malodušje, je pohvala kakor odgovor na moje molitve.« Podobno meni tudi Elaine: »Včasih imam občutek, da se Jehovovo odobravanje zrcali ravno v besedah drugih.«

S pohvalo lahko posameznika navdamo z občutkom, da ni sam. Z iskreno pohvalo človeku pokažemo, da smo mislili nanj, ter ustvarjamo okolje, v katerem se počuti prijetno, varno in cenjeno. S tem dokazujemo, da sokristjane resnično ljubimo in so nam dragoceni. Josie, ki je mati, pove: »Pred leti sem se morala v versko razdeljenem domu trdno postaviti za resnico. Takrat me je priznanje duhovno zrelih posameznikov okrepilo, da se nisem vdala.« Res »smo telesni deli, ki pripadamo drug drugemu«. (Efežanom 4:25)

To, da druge želimo pohvaliti, nam bo pomagalo v njih videti dobro. Pri drugih iščemo vrline, ne pa slabosti. Krščanski starešina David pravi: »Če znamo ceniti to, kar drugi storijo, jih bomo večkrat pohvalili.« To, da imamo v mislih, kako velikokrat Jehova in njegov Sin dobro govorita o nepopolnih ljudeh, nas bo spodbudilo, da tudi mi ne skoparimo s pohvalami. (Matej 25:21–23; 1. Korinčanom 4:5)

Kdo si zasluži pohvalo

Prvi, ki si zasluži, da ga hvalimo, je Bog Jehova, saj je Stvarnik vsega. (Razodetje  4:11) Jehova nas sicer ne potrebuje, da bi mu vlivali samozaupanje ali ga motivirali, toda ko ga hvalimo zaradi njegove veličine in srčne dobrotljivost, se nam približa in z njim lahko spletemo tesno vez. To, da hvalimo Jehova, nam tudi pomaga, da imamo zdrav in skromen pogled na svoje dosežke in uspeh pripišemo Jehovu. (Jeremija 9:23, 24) Jehova vsem ljudem, ki so vredni, obljublja večno življenje, in to je še dodaten razlog, da ga hvalimo. (Razodetje 21:3, 4) Starodavni kralj David je z vso vnemo želel ‚hvaliti Božje ime‘ in ga ‚poveličevati z zahvaljevanjem‘. (Psalm 69:30) Naj bo to tudi naša želja.

Ustrezno pohvalo pa si zaslužijo tudi sočastilci. Ko koga pohvalimo, ravnamo skladno z Božjo zapovedjo, naj ‚premišljujemo drug o drugem, da bi se spodbujali k ljubezni in dobrim delom‘. (Hebrejcem 10:24) Pri tem nam je zgled apostol Pavel. Občini v Rimu je napisal: »Najprej se svojemu Bogu po Jezusu Kristusu zahvaljujem glede vseh vas, ker se o vaši veri govori po vsem svetu.« (Rimljanom 1:8) Podobno je tudi apostol Janez pohvalil sokristjana Gaja za izvrsten zgled, ker je ‚živel v resnici‘. (3. Janezovo 1–4)

Danes imamo lepe priložnosti, da sokristjanom izrazimo svojo hvaležnost. Kak posameznik denimo odlično izkazuje kakšno krščansko lastnost, na shodu poda dobro pripravljeno točko ali pa iz vsega srca komentira. Pohvalimo lahko tudi otroka, ker se med občinskim shodom trudi poiskati svetopisemske stavke. Elaine, ki je omenjena že prej, pravi: »Imamo različne darove. Če opazimo, kaj stori kdo drug, pokažemo, da smo hvaležni za raznovrstne darove med Božjim ljudstvom.«

 V družinskem krogu

Kako pa je z izražanjem hvaležnosti članom naše družine? To, da mož in žena poskrbita za svojo družino v duhovnem, čustvenem in gmotnem pogledu, od njiju terja veliko časa, truda in ljubeče pozornosti. Vsekakor si zaslužita pohvalo drug od drugega in od otrok. (Efežanom 5:33) V Božji Besedi denimo o vrli ženi piše: »Sinovi njeni vstajajo ter jo blagrujejo, mož njen jo hvali enako.« (Pregovori 31:10, 28)

Pohvalo si zaslužijo tudi otroci. Žal nekateri starši znajo otrokom hitro povedati, kaj od njih pričakujejo, le redkokdaj pa jih pohvalijo za to, ker se trudijo biti spoštljivi in poslušni. (Luka 3:22) Če otrok že v zgodnjih letih sliši besede pohvale, ga bo to lahko navdalo z občutkom zaželjenosti in varnosti.

Res je, da se moramo potruditi, če želimo druge pohvaliti, vendar obenem storimo s tem veliko dobrega. Pravzaprav bolj ko se trudimo, da bi pohvalili posameznike, ki si to zaslužijo, bolj bomo srečni. (Apostolska dela 20:35)

S pravim duhom pohvaliti in sprejeti pohvalo

Za nekatere pa je lahko to, da so pohvaljeni, preizkušnja. (Pregovori 27:21, Ekumenska izdaja) Pohvala lahko na primer v posameznikih, ki so nagnjeni k ponosu, budi občutek večvrednosti. (Pregovori 16:18) Zato je potrebna previdnost. Apostol Pavel je zelo praktično opomnil: »Govorim vsakemu od vas, naj o sebi ne misli več, kot je treba misliti, temveč naj misli tako, da bo zdravih misli, vsak pač po deležu vere, ki mu jo je podelil Bog.« (Rimljanom 12:3) Nekateri se lahko ujamejo v past, da imajo o sebi pretirano dobro mnenje. Da se jim to ne bi zgodilo, jim lahko pomagamo tako, da se ne osredotočamo na značilnosti, kot sta izredna inteligentnost ali lepota. Bolje je, da jih pohvalimo za njihova dobra dela.

Besede pohvale, ki so izrečene in sprejete v pravem duhu, lahko pozitivno vplivajo na nas. Spodbudijo nas lahko, da za vse dobro, kar smo storili, pripišemo zasluge Jehovu. Poleg tega nas lahko pohvala tudi opogumi, da se še naprej lepo vedemo.

Iskrena in zaslužena pohvala je darilo, ki ga zmore podariti vsakdo med nami. Človeku, ki smo mu namenili pozorne besede pohvale, lahko to pomeni več, kot si bomo sploh kdaj predstavljali.

[Okvir/slika na strani 18]

Pismo, ki ji je seglo v srce

Neki potujoči nadzornik se dobro spominja zelo mrzlega zimskega dneva, ko sta se z ženo po oznanjevanju vrnila na prenočišče. Pripoveduje: »Žena mi je vsa premražena in malodušna dejala, da ne more več živeti tako naprej. ‚Koliko bolje bi bilo,‘ mi je rekla, ‚če bi lahko kot pionirja služila v kaki občini, živela v istem kraju in vodila svoje biblijske pouke.‘ V tistem trenutku nisem želel sprejeti nobene odločitve, zato sem ji rekel, naj vztrajava do konca tedna, potem pa bova videla, kako se bo počutila. Če bi še zmeraj želela nehati, bi upošteval njene občutke. Tega istega dne sva se ustavila na pošti. Tam je čakalo pismo, ki je bilo od podružničnega urada namenjeno osebno ženi. V pismu so jo prisrčno pohvalili za trud pri oznanjevanju in za vzdržljivost, ter rekli, da je verjetno res težko vsak teden spati v drugi postelji. Ženi je ta pohvala toliko segla v srce, da ni nikoli več govorila o tem, da bi zapustila potujoče delo. Pravzaprav je celo mene večkrat opogumljala, naj nadaljujeva, ko sem razmišljal o tem, da bi nehala.« Ta par je v potujočem delu ostal skoraj 40 let.

[Slika na strani 17]

Kdo si v vaši občini zasluži pohvalo?

[Slika na strani 19]

Otroci kar zacvetijo ob ljubeči pozornosti in pohvali