Življenjska zgodba

Majhne žrtve, a veliki blagoslovi

PRIPOVEDUJETA GEORGE IN ANN ALJIAN

Z ženo si niti v najbolj drznih sanjah nisva predstavljala, da bova nekega dne besedo »učitelj« zamenjala z besedo »miš«. Nikoli si tudi nisva mislila, da si bova v svojih 60-ih belila glavo s pismenkami čudnega videza in se tako trudila komunicirati z ljudmi z Daljnega vzhoda. Vendar sva z Ann proti koncu 1980-ih počela ravno to. Naj vam poveva, kako zaradi majhnih žrtev, ki sva jih storila v vseh teh letih, žanjeva velike blagoslove.

ODRAŠČAL sem v družini armenskega porekla in pripadal Armenski cerkvi. Ann pa je bila pripadnica Rimskokatoliške cerkve. Ko sva se leta 1950 poročila, sva se oba po malem odrekla svojemu verskemu prepričanju. Star sem bil 27 let, Ann pa 24. Vselila sva se v stanovanje nad mojo kemično čistilnico v Jersey Cityju, v ameriški zvezni državi New Jersey. Takrat sem to podjetje imel v lasti že približno štiri leta.

Leta 1955 sva v Middletownu v New Jerseyju kupila prekrasno hišo s tremi spalnicami. Oddaljena je bila kakih 60 kilometrov od mojega podjetja, v katerem sem delal šest dni na teden. Vsak večer sem pozno prihajal domov. Z Jehovovimi pričami sem imel stike samo takrat, ko so me na vsake toliko obiskali v moji čistilnici in mi pustili biblijsko literaturo. Bral sem jo z velikim zanimanjem. Čeprav sem večino časa in pozornosti namenjal svoji službi, sem Biblijo začel globoko spoštovati.

Kmalu sem odkril, da je watchtowerjeva radijska postaja, WBBR, predvajala biblijska  predavanja ravno takrat, ko sem se vozil na delo in nazaj domov. Skrbno sem jim prisluhnil in tako zelo so pritegnila moje zanimanje, da sem Priče prosil, naj me obiščejo. Novembra 1957 me je na domu obiskal George Blanton in začel z menoj preučevati Biblijo.

Vsa družina sprejme čisto čaščenje

Kaj si je o vsem tem mislila Ann? Naj vam sama pove.

»Na začetku sem zelo nasprotovala. Med biblijskim poukom sem povzročala takšen hrup, da se je George odločil preučevati nekje druge. To je trajalo osem mesecev. Medtem je začel obiskovati nedeljske shode v kraljestveni dvorani. Vedela sem, da s preučevanjem Biblije misli resno, saj je bila nedelja edini dan, ko je bil prost. Toda še vedno je bil dober mož in oče – še celo boljši kakor prej – in svoje mnenje sem začela spreminjati. Pravzaprav sem včasih, kadar sem brisala prah in ni bilo nikogar v bližini, s klubske mizice vzela Prebudite se! in ga prebrala. George ga je vedno odlagal tja, tu in tam pa mi je iz njega tudi prebral kak članek, ki sicer ni imel neposredne zveze z biblijskimi nauki, vendar je vedno poveličeval Stvarnika.

Nekega večera, ko je bil George na biblijskem pouku z bratom Blantonom, sem v roke vzela publikacijo, ki jo je najin dveletni sin George položil na mojo nočno omarico. V njej je pisalo nekaj o upanju za mrtve. Čeprav sem bila utrujena, sem se jo lotila brati, saj mi je ravno takrat umrla babica in sem bila zelo potrta. Takoj sem prepoznala in tudi razumela biblijsko resnico, da mrtvi nikjer ne trpijo in da bodo v prihodnosti vstali od mrtvih. Kmalu sem povsem budna sedela v postelji ter željno brala in podčrtavala misli, ki sem jih hotela pokazati Georgeu, ko se bo vrnil z biblijskega pouka.

Moj mož ni mogel verjeti, da sem to še vedno jaz. Ob njegovem odhodu iz hiše sem mu nasprotovala, sedaj pa so iz mene kar vrele čudovite biblijske resnice, ki sem jih spoznala! Bedela sva vse do zgodnjih jutranjih ur in se pogovarjala o Bibliji. George mi je pojasnil, kakšen namen ima Bog z zemljo. Še isto noč sem ga vprašala, ali bi želel preučevati doma, da bi se pouku lahko pridružila.

Brat Blanton nama je svetoval, naj bosta pri pouku navzoča tudi najina otroka. Menila sva, da sta premajhna, saj sta bila stara šele dve in štiri leta. On pa nama je pokazal stavek iz 5. Mojzesove knjige 31:12: ‚Zberi ljudstvo, može in žene in otročiče [. . .], da bi čuli in da bi se učili.‘ (Poudarili mi.) Upoštevala sva ta nasvet in celo poskrbela, da sta otroka med poukom komentirala. Odgovore smo  pripravili skupaj, vendar jima nikoli nisva povedala, kaj morata reči. Po najinem mnenju je to otrokoma pomagalo, da je resnica postala njuna last. Bratu Blantonu bova vedno hvaležna za smernice, s katerimi je naši družini pomagal duhovno napredovati.«

Izzivi terjajo žrtve

Sedaj, ko smo vsi preučevali Biblijo, smo se morali spoprijeti z novimi izzivi. Ker je bila moja čistilnica tako daleč od doma, me pred deveto uro zvečer ponavadi ni bilo domov. Zato shodov nisem mogel obiskovati med tednom, ampak samo v nedeljo. Takrat je Ann že hodila na vse shode in hitro napredovala. Tudi sam sem želel biti na vseh shodih in voditi družinski pouk, ki bi nam koristil. Vedel sem, da bom moral nekatere reči žrtvovati. Zato sem se odločil, da bom skrajšal svoj delovni čas, pa čeprav bi s tem tvegal izgubo nekaterih strank.

Ta poteza se je izkazala za zelo dobro. Na družinski pouk smo gledali enako resno, kot na drugih pet tedenskih shodov v kraljestveni dvorani. Imeli smo ga za naš šesti shod. To je pomenilo, da smo imeli zanj določen dan in uro – vsako sredo ob osmih zvečer. Ko smo po večerji pomili vso posodo, je eden od naju včasih dejal: »Kmalu bo čas za ‚shod‘!« Če sem bil pozen, je Ann začela z otrokoma kar sama preučevati. Jaz pa sem pouk nadaljeval, takoj ko sem prišel domov.

Naša družina je bila močna in povezana tudi zato, ker smo vsako jutro skupaj pregledovali dnevni stavek. Vseeno pa smo nekaj časa pri tem imeli težave. Vsakdo je namreč vstajal ob svoji uri. O tem smo se pogovorili in odločili, da bomo vsi vstajali hkrati, zajtrkovali ob 6.30 in nato skupaj pregledali dnevni stavek. To se je izkazalo za zelo koristno. Ko sta najina sinova odrasla, sta se odločila, da bosta delala v Betelu. Meniva, da so k njuni duhovnosti prispevale tudi te jutranje razprave.

Prednosti po krstu terjajo še večje žrtve

Krstil sem se leta 1962. Svoje podjetje sem po 21 letih poslovanja prodal in se zaposlil v domačem kraju, da bi bil bliže svoji družini in bi lahko skupaj služili Jehovu. Tako smo bili še bolj blagoslovljeni. Vsi štirje smo si za cilj postavili polnočasno službo. V zgodnjih 1970-ih smo ta cilj začeli uresničevati, ko je starejši sin Edward takoj po srednji šoli postal polnočasni oznanjevalec oziroma redni pionir. Kmalu zatem je začel pionirati tudi sin George, nato pa še Ann. Njihova doživetja z oznanjevanja, so bila zame zelo spodbudna. Kot družina smo se pogovorili, kako bi poenostavili življenje, da bi bili lahko vsi v polnočasni službi. Odločili smo se, da bomo prodali hišo. V njej smo živeli 18 let in tu sta otroka preživela svoje otroštvo. Naš dom smo imeli zares radi, toda Jehova je blagoslovil našo odločitev, da se odselimo.

Edwarda so v Betel povabili leta 1972, Georgea pa leta 1974. Čeprav sva ju z Ann pogrešala, nisva premišljevala o tem, kako čudovito bi bilo, če bi ostala v najini bližini, se poročila in imela otroke. Ne, vesela sva bila, da sta najina sinova Jehovu služila v Betelu. * Strinjava se z besedami iz Pregovorov 23:15: »Sin moj, če je modro srce tvoje, veselilo se bo tudi moje srce.«

 Stopiva v posebno pionirsko službo

Najina sinova sta odšla v Betel, midva pa sva še naprej pionirala. Potem sva nekega dne leta 1975 prejela pismo, v katerem so naju vabili v posebno pionirsko službo na nedodeljenem področju v Clinton Countyju, v ameriški zvezni državi Illinois. Kakšno presenečenje! To je pomenilo, da morava zapustiti New Jersey, kjer sva imela prijatelje in sorodnike, in da ne bova več tako blizu sinovoma, ki sta bila v New Yorku. Toda na to sva gledala kot na nalogo od Jehova, tako da sva naredila to žrtev in bila zaradi tega deležna novih blagoslovov.

Po nekaj mesecih oznanjevanja na nedodeljenem področju smo se začeli shajati v kulturnem domu mesta Carlyle (Illinois). Toda želeli smo imeti stalen prostor, v katerem bi se lahko shajali. Neki brat in njegova žena sta našla zemljišče z zelo majhno kočo, ki smo jo še bili zmožni najeti. Očistili smo celotno kočo in zunanje stranišče ob njej ter jo spremenili v majhen prostor za shode. Prijetne spomine imava na nekega konja, ki nas je zvedavo opazoval. Pogosto se je nepričakovano pojavil pred oknom, da bi videl, kaj se dogaja na shodu!

Sčasoma je bila ustanovljena občina Carlyle in veselilo naju je, da sva pri tem imela prste vmes tudi midva. Pomagal nama je mlad pionirski par, Steve in Karil Thompson, ki je prav tako prišel oznanjevat na nedodeljeno področje. Thompsonova sta tam ostala nekaj let, kasneje pa sta obiskala Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead in odšla na misijonarsko dodelitev v Vzhodno Afriko, kjer sta v potujoči službi.

Naš prostorček za shode je kmalu postal pretesen, zato smo potrebovali večjo dvorano. Na pomoč sta nam znova priskočila isti brat in njegova žena ter kupila posest, ki je bila primernejša za kraljestveno dvorano. Kako srečna sva bila, ko so naju čez nekaj let povabili v Carlyle na posvetitev novo zgrajene kraljestvene dvorane! Doletela me je čast, da sem imel posvetitveni govor. Najina tamkajšnja dodelitev je bila čudovita izkušnja in pravi Jehovov blagoslov.

Odpre se nama novo področje

Leta 1979 sva dobila novo dodelitev v Harrisonu, New Jersey. Tam sva služila kakih 12 let. V tistem času sva vzpostavila biblijski pouk z neko Kitajko in to je bil šele začetek številnih poukov, ki sva jih imela s Kitajci. Medtem sva ugotovila, da na najinem področju živi na tisoče kitajskih študentov in družin, kar naju je spodbudilo, da se naučiva  kitajščine. Čeprav je to pomenilo, da bova vsak dan nekaj časa namenila učenju jezika, sva zaradi tega lahko na našem področju s Kitajci vodila veliko biblijskih poukov, ki so nama prinašali radost.

V teh letih sva se znašla v mnogih smešnih okoliščinah, še posebno ko sva se trudila oznanjevati Kitajcem. Nekoč se je Ann predstavila kot biblijska »miš«, namesto biblijska »učiteljica«. Ti besedi sta namreč zelo podobni. Stanovalka se je zasmejala in odvrnila: »Prosim, kar vstopite. Še nikoli se nisem pogovarjala z biblijsko mišjo.« Ta jezik nama še vedno dela težave.

Nato sva bila dodeljena v neki drug kraj v New Jerseyju, kjer sva lahko še naprej oznanjevala Kitajcem. Kasneje so naju povabili, da se preseliva v Boston, v Massachusetts, kjer se je že približno tri leta shajala kitajska skupina. V preteklih sedmih letih sva imela prednost pomagati tej skupini. Kako vesela sva bila, ko je 1. januarja 2003 iz te skupine nastala občina.

Blagoslovi požrtvovalnega življenja

V Malahijevi knjigi 3:10 beremo, kako Jehova vabi svoje ljudstvo, naj mu prinese svoje daritve in žrtve, da bo lahko nanj izlil blagoslovov do preobilice. Odrekla sva se poslu, ki me je zelo zanimal. Tudi hišo, ki nam je bila zelo pri srcu, sva prodala. Poleg tega sva se odrekla še marsičemu drugemu. Toda te žrtve so bile majhne v primerjavi z blagoslovi.

In res, kako bogate blagoslove je Jehova izlil na naju! Z zadovoljstvom sva videla, kako sta se najina otroka odzvala na resnico, lotila sva se življenje rešujoče polnočasne službe, kar nama je prineslo veselje, in na lastni koži doživela, kako Jehova skrbi za najine potrebe. Res je, zaradi majhnih žrtev žanjeva bogate blagoslove!

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 25]

Louise in George Blanton z Ann leta 1991

[Slika na strani 26]

Kraljestvena dvorana v mestu Carlyle, posvečena 4. junija 1983

[Slika na strani 27]

Z novo ustanovljeno kitajsko občino v Bostonu

[Slika na strani 28]

Z Edwardom, Connie, Georgeem in Grace