Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali se spomnite?

Ali se spomnite?

Ali se spomnite?

Ali ste uživali v branju zadnjih številk Stražnega stolpa? Poglejte, ali lahko odgovorite na naslednja vprašanja:

V čem nam je Ruta lahko lep zgled?

Zgledna je bila v svoji ljubezni do Jehova, zvestovdani ljubezni do Naomi ter marljivosti in ponižnosti. Ljudje so jo upravičeno imeli za ‚krepostno ženo‘. (Ruta 3:11) (15. 4., strani 23–26)

Kako vemo, da Jehova skrbi za preproste ljudi?

Izraelcem, ki so v Egiptu okusili okrutno ravnanje, je prepovedal zatirati uboge. (2. Mojzesova 22:21–24) Jezus, ki je posnemal svojega Očeta, se je za preproste ljudi iskreno zanimal in je za apostole izbral može, ki so bili ‚neučeni in preprosti‘. (Dejanja 4:13; Matevž 9:36) Boga lahko posnemamo tako, da se zanimamo za druge, na primer mlade. (15. 4., strani 28–31)

Zakaj smo lahko prepričani, da Jehova opazi to, kar storimo?

Iz biblijskih pripovedi vidimo, da Jehova opazi to, kar ljudje storijo. Opazil je žrtev, ki jo je daroval Abel, vidi pa tudi naše ‚hvalne daritve, sad ustnic‘. (Hebrejcem 13:15) Jehova je opazil, kako si je Enoh prizadeval, da mu ugaja s čistim, moralnim življenjem. In videl je, kako je neizraelska vdova iz Sarepte delila tisto malo, kar je imela, s prerokom Elijem. Jehova opazi tudi naša dejanja vere. (1. 5., strani 28–31)

Zakaj lahko rečemo, da so se po binkoštih leta 33 n. š. morali Judje, ki so postali kristjani, osebno posvetiti Bogu?

Starodavni Izraelci so leta 1513 pr. n. š. prišli z Jehovom v posvečen odnos. (2. Mojzesova 19:3–8) Od takrat naprej so se Judje rodili v tem posvečenem narodu, ki je bil pod postavino zavezo. Toda Jehova je s Kristusovo smrtjo leta 33 n. š. postavino zavezo odstranil. (Kološanom 2:14) Zato so se morali odtlej Judje, ki so želeli služiti Bogu na sprejemljiv način, njemu posvetiti in se krstiti v imenu Jezusa Kristusa. (15. 5., strani 30–31)

Ali ima zažiganje kadila mesto v današnjem pravem čaščenju?

V starem Izraelu je bila uporaba kadila del pravega čaščenja. (2. Mojzesova 30:37, 38; 3. Mojzesova 16:12, 13) Toda Kristusova smrt je pomenila konec postavine zaveze, tudi uporabe kadila. Kristjani se lahko sami zase odločijo, ali bodo uporabljali kadilo v neverske namene, nikakor pa to ni del današnjega pravega čaščenja. Upoštevati pa bi tudi morali občutke drugih, da se ne bi kdo spotaknil. (1. 6., strani 28–30)

Zaradi katere nedavne novice so mnogi bolj pozorni na dejstvo, da je Jezus res živel na zemlji?

V javnosti se je veliko govorilo o zaboju, kostnici, ki so jo našli v Izraelu. Videti je, da je iz prvega stoletja, na njej pa je napis, ki se glasi »Jakob, Jožefov sin, Jezusov brat«. Nekateri menijo, da je to »najstarejši zunajbiblični arheološki dokaz« Jezusovega obstoja. (15. 6., strani 3–4)

Kako se ljudje učijo izkazovati ljubezen?

Ljudje se najprej učimo ljubezni iz zgleda in vzgoje, ki ju prejmemo od svojih staršev. Otroci se lahko učijo ljubezni, ko vidijo, da se starša ljubita in spoštujeta. (Efežanom 5:28; Titu 2:4) Tudi če človek ne prihaja iz ljubeče družine, se lahko nauči izkazovati ljubezen tako, da sprejme Jehovovo očetovsko vodstvo, dobi pomoč svetega duha in podporo prisrčne krščanske bratovščine. (1. 7., strani 4–7)

Kdo je bil Evzebij in kaj se lahko naučimo iz njegovega življenja?

Evzebij je bil zgodnjekrščanski zgodovinar, ki je leta 324 n. š. končal svoje delo v desetih zvezkih z naslovom Zgodovina krščanske Cerkve. Čeprav je verjel, da je Oče obstajal pred Sinom, je na nicejskem koncilu sprejel drugačno gledišče. Očitno se ni zmenil za Jezusovo zapoved, naj njegovi sledilci ‚ne bodo od sveta‘. (Janez 17:16) (15. 7., strani 29–31)

Ali je Jehova spremenil svoj pogled na poligamijo?

Ne, Jehova svojega pogleda na poligamijo ni spremenil. (Malahija 3:6) Bog je za prvega človeka z zakonom uredil, da se ‚drži svoje žene‘ in tako postaneta eno meso. (1. Mojzesova 2:24) Jezus je rekel, da je človek kriv prešeštvovanja, če se razveže (razen zaradi nečistovanja) in ponovno poroči. (Matevž 19:4–6, 9) Jehovovo toleriranje poligamije se je končalo z ustanovitvijo krščanske občine. (1. 8., stran 28)