Opravičilo – ključ za dosego miru

»OPRAVIČILA imajo zelo veliko moč. Brez nasilja razrešijo spore, odpravijo mednarodna nesoglasja, vladam omogočijo, da svojim državljanom priznajo, da se zavedajo njihovega trpljenja in vzpostavijo ravnovesje v osebnih odnosih.« Tako je napisala Deborah Tannen, avtorica uspešnic in sociologinja na Georgetownski univerzi v Washingtonu (DC).

Da se poškodovan odnos pogosto učinkovito obnovi z iskrenim opravičilom, potrjuje tudi Biblija. Ko se je denimo sin v Jezusovi priliki o izgubljenem sinu vrnil domov in se iskreno opravičil, ga je oče z veseljem sprejel nazaj v družino. (Lukež 15:17–24) Da, človek nikoli ne bi smel biti tako domišljav, da ne bi mogel pogoltniti svojega ponosa, se opravičiti in prositi za odpuščanje. Seveda se iskreno ponižnim ljudem ni tako težko opravičiti.

Moč opravičila

Abigaila, modra ženska v starem Izraelu, je dober zgled tega, kakšno moč ima opravičilo, čeprav se je opravičila za krivico, ki jo je storil njen mož. David, ki je kasneje postal izraelski kralj, je med bivanjem v pustinji skupaj s svojimi možmi varoval čredo, katere lastnik je bil Abigailin mož Nabal. Toda ko so Davidovi mladeniči Nabala prosili za kruh in vodo, jih je ta z zelo žaljivimi pripombami odgnal. Davida je to tako razjezilo, da je s 400 možmi odšel nad Nabala in njegovo družino. Ko je za dogodek izvedela  Abigaila, se je odpravila na pot, da bi se srečala z Davidom. Ko ga je srečala, je pred njegovimi nogami padla na obraz. Nato pa dejala: »Na meni, moj gospod, naj bo krivda! Naj sme, prosim, tvoja dekla govoriti na tvoja ušesa! Poslušaj besede svoje dekle!« Davidu je nato pojasnila okoliščine ter mu kot darilo dala hrano in pijačo. Tedaj ji je on rekel: »Pojdi v miru v svojo hišo! Glej, uslišal sem tvoj glas in se ozrl nate.« (1. Samuelova 25:2–35, SSP)

Abigaila je s svojo ponižnostjo in opravičilom za moževo grobo vedenje rešila svojo družino. David se ji je celo zahvalil, ker ga je zadržala, da ni šel prelivat krvi. Čeprav ni bila Abigaila tista, ki je grdo ravnala z Davidom in njegovimi možmi, je nase prevzela odgovornost za svojo družino in z Davidom sklenila mir.

Drug zgled človeka, ki je vedel, kdaj se je treba opravičiti, je apostol Pavel. Nekoč se je moral zagovarjati pred sinedrijem, judovskim višjim sodiščem. Velikega duhovnika Ananija so Pavlove odkritosrčne besede tako razjezile, da je tistim, ki so stali zraven Pavla, ukazal, naj ga udarijo po ustih. Tedaj mu je Pavel dejal: »Udaril te bo Bog, stena pobeljena! Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš bíti?« Ko so prisotni Pavla obtožili, da žali velikega duhovnika, je apostol nemudoma priznal napako in rekel: »Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; pisano je namreč: ‘Poglavarja naroda svojega ne preklinjaj.‘« (Dejanja 23:1–5)

To kar je Pavel dejal, namreč da se sodnik ne bi smel zateči k nasilju, je bilo res. Kljub temu se je opravičil, ker je z velikim duhovnikom nevede govoril tako, da bi ga lahko imeli za nespoštljivega. * Člani sinedrija so zaradi Pavlovega opravičila prisluhnili temu, kar jim je želel povedati. Ker je vedel za prerekanje med člani sodišča, jim je povedal, da mu sodijo zaradi verovanja v vstajenje. In ker so farizeji Pavla pri tem podprli, je prišlo med člani sodišča do velikega nesoglasja. (Dejanja 23:6–10)

Kaj se iz teh dveh biblijskih zgledov naučimo? V obeh primerih je iskreno obžalovanje odprlo pot nadaljnji komunikaciji. Torej nam lahko opravičilo pomaga doseči mir. Da, če priznamo svoje napake in se opravičimo za nastalo škodo, se nam lahko odprejo priložnosti za konstruktivne pogovore.

‚Saj vendar nisem storil nič napačnega‘

Kadar ugotovimo, da smo s svojim govorom ali ravnanjem nekoga užalili, morda mislimo, da pretirava oziroma je preveč občutljiv. Kljub temu pa je Jezus Kristus svojim učencem svetoval: »Če torej prineseš dar svoj  k oltarju in se tam spomniš, da ima brat tvoj kaj zoper tebe: pusti dar svoj tam pred oltarjem, pa pojdi, spravi se poprej z bratom svojim in potem pridi in daruj dar svoj.« (Matevž 5:23, 24)

Neki brat denimo meni, da ste se zoper njega pregrešili. Jezus pravi, da bi se v tem primeru morali ‚spraviti s svojim bratom‘, ne glede na to, ali se čutite krivega ali ne. Jezus je, glede na grško besedilo, tukaj uporabil besedo, ki ‚označuje obojestransko popuščanje med dvema, ki sta si bila prej sovražna‘. (Vine’s Expository Dictionary of Old and New Testament Words) Zares, ko sta dva človeka v sporu, sta za to morda delno kriva oba, saj sta oba nepopolna in zmotljiva. Zato je ponavadi nujno, da oba popustita.

Pri tem ni tako bistveno, kdo ima prav in kdo ne, temveč kdo bo prevzel pobudo za dosego miru. Ko je apostol Pavel izvedel, da so kristjani v Korintu svoje sovernike tožili na posvetnih sodiščih, da bi rešili takšne osebne spore, kot so nesporazumi zaradi denarja, jih je pograjal: »Zakaj si ne daste rajši krivice delati? zakaj se rajši ne daste oškodovati?« (1. Korinčanom 6:7) Čeprav je Pavel hotel s temi besedami sokristjane odvrniti od tega, da bi osebne spore razkrivali na posvetnih sodiščih, pa je načelo jasno: Mir med soverniki je pomembnejši kot dokazovanje tega, kdo ima prav in kdo narobe. Če to načelo ohranimo v mislih, se bomo tistemu, ki meni, da smo mu storili krivico, laže opravičili.

Potrebna je iskrenost

Nekateri ljudje pa preveč pogosto uporabljajo besede, s katerimi se izraža opravičilo. Na Japonskem se na primer besedo sumimasen, ki jo ljudje navadno izrečejo, ko se opravičijo, sliši ničkolikokrat. Z njo se lahko celo izrazi hvaležnost, ki izraža občutek nelagodja, ko nekdo ni zmožen vrniti izkazane mu ljubeznivosti. Ker je beseda tako mnogostranska, se mnogim utegne zdeti, da se jo vse prevečkrat uporablja in morda se sprašujejo, ali je bila v resnici izrečena iskreno. Tudi v drugih kulturah je morda videti, da se besede, s katerimi se lahko izrazi opravičilo, preveč uporablja.

Ne glede na to, v katerem jeziku izrečemo opravičilo, je pomembno, da smo ob tem iskreni. Iz besed, ki jih izberemo, in tona glasu bi se moralo razbrati, da nam je iskreno žal. Jezus Kristus je v govoru na gori svoje učence poučil: »Govorjenje vaše pa bodi: Da, da; ne, ne; kar je pa več od tega, to je od hudega.« (Matevž 5:37) Ko se opravičite, mislite resno! Naj ponazorimo: Neki moški, ki je na letališču stal v vrsti pred pultom za potrjevanje kart, se je opravičil, ko je s svojo prtljago dregnil žensko, ki je stala za njim v vrsti. Čez nekaj minut se je vrsta premaknila in s kovčkom je to žensko znova dregnil. Moški se je ponovno vljudno opravičil. Ko pa se je to zgodilo še enkrat, mu je človek, ki je žensko spremljal na potovanju, dejal, da bi moral, če je s svojim opravičilom mislil resno, poskrbeti za to, da je s svojo prtljago ne bi več zadel. Da, ob iskrenem opravičilu bi morali biti odločeni, da napake ne bomo več ponovili.

Če smo iskreni, bomo poleg opravičila tudi priznali kakršno koli napako, prosili za odpuščanje in se trudili, da bomo škodo kolikor se le da popravili. Tisti, ki je bil užaljen, pa naj bi po drugi strani skesanemu prestopniku rade volje oprostil. (Matevž 18:21, 22; Marko 11:25; Efežanom 4:32; Kološanom 3:13) Ker sta oba vpletena nepopolna, se morda ne bo vedno gladko doseglo miru. Vseeno pa je opravičilo zelo močna sila, ki lahko do tega pripelje.

Ko se ni treba opravičiti

Čeprav imajo izrazi obžalovanja in kesanja pomirjevalen učinek in prispevajo k  miru, se jih moder človek izogiba uporabljati, kadar je to neprimerno. Predstavljajte si denimo, da gre za našo značajnost do Boga. Ko je bil Jezus na zemlji, »se je ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti pa na križu«. (Filipljanom 2:8) Kljub temu pa se ni opravičeval za svoje verovanje, da bi si zmanjšal trpljenje. Tudi se ni opravičeval, ko ga je veliki duhovnik vprašal: »Zaklinjam te pri živem Bogu, povej nam, ali si ti Kristus, Sin Božji?« Namesto, da bi se boječe opravičeval, je pogumno odvrnil: »Ti si rekel. Toda pravim vam: Odslej boste videli Sina človekovega, da sedi na desnici moči Božje in da prihaja na nebeških oblakih.« (Matevž 26:63, 64) Jezusu ni nikoli prišlo na misel, da bi ohranil mir z velikim duhovnikom na račun značajnosti do svojega Očeta, Boga Jehova.

Kristjani cenijo in spoštujejo ljudi, ki so na oblasti. Vendar se jim ni treba opravičevati za to, da so poslušni Bogu in da ljubijo svoje brate. (Matevž 28:19, 20; Rimljanom 13:5–7)

Ko miru ne bo ničesar več oviralo

Danes delamo napake, ker smo od našega prednika, Adama, podedovali nepopolnost in greh. (Rimljanom 5:12; 1. Janezov 1:10) Adam je postal grešen, ker se je uprl Stvarniku. Vendar pa sta bila Adam in Eva prvotno popolna ter brez greha, in Bog je obljubil, da bo človeštvu povrnil popolnost. Izbrisal bo greh in vse njegove učinke. (1. Korinčanom 15:56, 57)

Samo pomislite, kaj bo to pomenilo! Ko je Jezusov polbrat Jakob svetoval, kako uporabljati jezik, je dejal: »Če kdo v besedi ne stori napačno, ta je popoln mož, zmožen brzdati tudi vse telo.« (Jakob 3:2) Popoln človek lahko nadzoruje svoj jezik, tako da se mu ni treba opravičevati zato, ker bi ga zlorabil. ‚Zmožen je brzdati vse telo.‘ Kako čudovito bo, ko bomo postali popolni! Takrat ne bo več zaprek, ki bi ljudem preprečevale, da bi med seboj živeli v miru. Vendar pa bo vse do takrat pri doseganju miru zelo pomagalo, če se bomo iskreno in primerno opravičili za storjeno krivico.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 5]

Kaj se lahko naučimo iz Pavlovega zgleda?

[Slika na strani 7]

Ko bo vsakdo popoln, se ne bo treba nikomur več opravičevati