Vprašanja bralcev
Vprašanja bralcev
Kako Jehovove priče v luči biblijskih zapovedi glede primerne rabe krvi gledajo na zdravstvene postopke, pri katerih se rabi lastno kri?
Kristjan naj se ne bi odločal samo na podlagi kakega zdravniškega priporočila ali glede na to, kaj on misli, da je boljše, temveč bi moral resno razmisliti tudi o tem, kaj pravi Biblija. To je zadeva med njim in Jehovom.
Jehova, ki mu dolgujemo življenje, je odredil, naj se ne uživa krvi. (1. Mojzesova 9:3, 4) V postavi staremu Izraelu je omejil uporabo krvi, ker predstavlja življenje. Določil je: »Duša [ali življenje] mesa je v krvi, in jaz sem vam jo dal na oltar, da se ž njo izvrši sprava za duše vaše.« Kaj, če je človek ubil žival za hrano? Bog je rekel: »Naj izpusti njeno kri in jo pokrije s prstjo.« * (3. Mojzesova 17:11, 13) Jehova je to zapoved vedno znova ponavljal. (5. Mojzesova 12:16, 24; 15:23) V judovski izdaji Soncino Chumash piše: »Krvi se ne sme shranjevati, temveč jo je treba izliti na zemljo in tako odstraniti iz uporabe.« Noben Izraelec naj si ne bi lastil, shranjeval in uporabljal krvi drugega bitja, čigar življenje je pripadalo Bogu.
Ko je Mesija umrl, mojzesovska postava ni več obvezovala ljudi. Vendar Bog na svetost krvi še vedno enako gleda. Njegov sveti duh je apostole navedel, da so kristjanom naročili, naj se ‚zdržujejo krvi‘. Te zapovedi niso smeli jemati zlahka. Moralno je bila enako pomembna, kakor je bilo pomembno zdrževati se nemorale oziroma malikovanja. (Dejanja 15:28, 29; 21:25) Ko je v 20. stoletju postalo običajno darovati in transfundirati kri, so Jehovove priče uvideli, da je takšno ravnanje v nasprotju z Božjo Besedo. *
Občasno bo zdravnik spodbujal bolnika, da bi več tednov pred operacijo shranili njegovo kri (predoperativno avtologno darovanje krvi ali PAD), da bi mu tako po potrebi lahko transfundirali njegovo lastno shranjeno kri. Toda takšno zbiranje, shranjevanje in transfundiranje krvi je v neposrednem nasprotju s tem, kar pravita Tretja in Peta Mojzesova knjiga. Krvi naj ne bi shranjevali; zlili naj bi jo – jo tako rekoč vrnili Bogu. Resda mojzesovska postava sedaj ni v veljavi, vendar Jehovove priče spoštujejo v njej zajeta Božja načela in so odločeni ‚zdrževati se krvi‘. Zato ne darujemo krvi, niti ne shranjujemo v transfuzijske namene svoje krvi, ki bi jo morali ‚izpustiti‘. Tako ravnanje je v nasprotju z Božjim zakonom.
Drugi postopki oziroma preiskave, pri katerih je vpletena posameznikova lastna kri, niso tako jasno v nasprotju z Božjimi razloženimi načeli. Mnogi kristjani na primer dovolijo, da se jim vzame nekaj krvi za preiskave ali analize, vzorec krvi pa se nato zavrže. Lahko so jim priporočeni tudi drugi zapletenejši postopki, ki so povezani z njihovo krvjo.
Med določenimi operacijskimi postopki denimo nekaj krvi usmerijo iz telesa v proces, imenovan hemodilucija. Kri, preostalo v bolniku, razredčijo. Pozneje njegovo kri iz zunanjega obtoka zopet usmerijo vanj, tako da se mu krvna slika vrne skoraj na normalno. Podobno lahko kri, ki se steka v rano, ujamejo in filtrirajo, tako da rdeče krvne celice nato vrnejo bolniku; kar se imenuje reševanje celic. V kakem drugem procesu lahko kri usmerijo v napravo, ki začasno opravlja funkcijo, ki jo običajno izvršujejo telesni organi (na primer srce, pljuča ali ledvice). Kri iz naprave nato vrnejo bolniku. Pri drugih postopkih kri usmerijo v izločevalec (centrifugo), da bi odstranili škodljive oziroma okvarjene dele. Lahko pa je cilj osamiti nekatere krvne sestavine in jih uporabiti drugod na telesu. So tudi testi, pri katerih vzamejo nekoliko krvi, da jo nato zaznamujejo ali jo mešajo z zdravilom, za tem pa jo vrnejo bolniku.
Podrobnosti se lahko razlikujejo in gotovo bodo razvili še nove postopke, zdravljenja in preiskave. Ni naša odgovornost razčlenjevati vsako različico in povedati odločitev. Kristjan se mora sam odločiti, kaj se bo delalo z njegovo krvjo med potekom operacijskega postopka, zdravstveno preiskavo ali trenutno terapijo. Že vnaprej bi moral pri zdravniku oziroma tehniku poizvedeti dejstva o tem, kaj se lahko med določenim postopkom dogaja z njegovo krvjo. Nato se mora odločiti po tem, kar mu dovoljuje vest. (Glej okvir.)
Kristjani bi morali imeti v mislih svojo posvečenost Bogu in obvezo, da ga bodo ‚ljubili iz vsega svojega srca, vse duše, vse moči in vse pameti‘. (Lukež 10:27) Jehovove priče v nasprotju z večino v svetu zelo cenijo svoj dober odnos z Bogom. Veliki življenjedajalec spodbuja vse, naj zaupajo v Jezusovo prelito kri. Beremo: »V katerem [Jezusu Kristusu] imamo odrešenje po krvi njegovi, odpuščenje grehov.« (Efežanom 1:7)
[Podčrtna opomba]
^ odst. 4 Profesor Frank H. Gorman piše: »Izpustitev krvi se najbolje razume kot dejanje predanosti, ki kaže spoštovanje do življenja živali in potemtakem do Boga, ki je ustvaril to življenje in še vedno skrbi zanj.«
^ odst. 5 Najvažnejša vprašanja o tej temi so odgovorjena v Stražnem stolpu, angleška izdaja, 1. julij 1951, kjer je tudi prikazano, zakaj transfuzije darovane krvi niso primerne.
[Okvir/slike na strani 31]
VPRAŠANJA, KI NAJ BI SI JIH POSTAVILI
Če mi bodo nekoliko krvi usmerili iz telesa in obtok morda celo za nekaj časa ustavili, ali mi bo vest dovolila na to kri gledati, kakor da je še vedno del mene in se zatorej ne bi zahtevalo, naj se jo ‚izpusti na zemljo‘?
Ali bi bila moja biblijsko šolana vest vznemirjena, če bi mi med kakim diagnostičnim oziroma terapevtskim postopkom odvzeli nekoliko krvi, jo spreminjali in usmerili nazaj v telo?