Blessing * je prišla v Evropo z obljubo, da bo dobila delo frizerke. Toda po desetih dneh neprestanega pretepanja in groženj, da bodo nasilno obračunali z njeno družino v domovini, je bila prisiljena delati kot prostitutka.

Od Blessing se je pričakovalo, da bo zaslužila od 200 do 300 evrov na noč, da bi odplačala dolg v višini več kot 40.000 evrov, ki ji ga je določila njena madam. »Pogosto sem razmišljala o pobegu,« pojasnjuje Blessing, »toda bilo me je strah, kaj bodo storili moji družini. Bila sem ujeta.« Njena zgodba je podobna zgodbam kakih štirih milijonov ljudi, ki so sužnji v mednarodni spolni industriji.

Pred skoraj 4000 leti so najstnika Jožefa prodali njegovi bratje. Služil je v uglednem egiptovskem domu. Z Jožefom njegov gospodar sprva ni slabo ravnal, kakor je to doživljala Blessing. Toda ko je Jožef zavrnil osvajanje gospodarjeve žene, je bil po krivem obtožen poskusa posilstva. Vrgli so ga v ječo in vklenili v železne okove. (1. Mojzesova 39:1–20; Psalm 105:17, 18)

Jožef je bil suženj v starem veku, Blessing pa sužnja v 21. stoletju. Toda oba sta bila žrtvi prastare prakse trgovanja z ljudmi, posla, ki ljudi obravnava kot blago in pri katerem gre le za finančno korist.

Izkazalo se je, da so bile vojne najlažji način, da so države prišle do sužnjev. Egipčanski vladar Tutmozis III. naj bi iz vojaškega pohoda na Kanaan privedel 90.000 ujetnikov. Egipčani so jih kot sužnje uporabljali za delo v rudnikih, za zidanje templjev in za kopanje kanalov.

 Tudi pod rimskim imperijem so vojne priskrbele zelo veliko sužnjev in včasih je prav zaradi zahtev po sužnjih prišlo do vojn. Po ocenah naj bi v prvem stoletju sužnji sestavljali skoraj polovico prebivalcev Rima. Mnogo egipčanskih in rimskih sužnjev je bilo zelo izkoriščanih. Tako je bila denimo pričakovana življenjska doba sužnjev v rimskih rudnikih le kakih 30 let.

Z minevanjem časa suženjstvo ni postalo nič kaj prijaznejše. Od 16. do 19. stoletja je bilo trgovanje s sužnji med Afriko ter Severno, Srednjo in Južno Ameriko eden najdonosnejših poslov na zemlji. Kot poroča UNESCO, naj bi bilo na silo odvedenih in prodanih od 25 do 30 milijonov moških, žensk in otrok. Na stotisoče naj bi jih umrlo med prečkanjem Atlantskega oceana. Olaudah Equiano, suženj, ki je to preživel, je povedal: »Zaradi vreščanja žensk in stokanja umirajočih je celoten grozljiv prizor postal skoraj nepredstavljiv.«

Žal suženjstvo ni le tragedija, ki se je odvijala nekoč. Po poročilu Mednarodne organizacije dela je kakih 21 milijonov moških, žensk in otrok še vedno sužnjev, ki so za svoje delo zelo malo plačani ali pa sploh nič. Sodobni sužnji delajo v rudnikih, tekstilnih tovarnah, opekarnah, javnih hišah in zasebnih domovih. Takšno suženjstvo, čeprav je nezakonito, očitno narašča.

Zaradi krutega ravnanja so se mnogi sužnji podali v boj za svobodo. V prvem stoletju pr. n. št. so se gladiator Spartak in še kakih 100.000 sužnjev neuspešno uprli Rimu. V 18. stoletju so se sužnji na karibskem otoku Hispaniola uprli svojim gospodarjem. Grdo ravnanje, ki so ga prenašali sužnji na sladkornih plantažah, je zanetilo 13-letno državljansko vojno, ki je leta 1804 privedla do ustanovitve neodvisne države Haiti.

Izhod Izraelcev iz Egipta pa prav gotovo velja za najuspešnejši pobeg iz suženjstva v vsej zgodovini. Iz suženjstva v Egiptu je bil osvobojen celoten narod – najverjetneje tri milijone ljudi. In svobodo so si res zaslužili. Sveto pismo njihovo življenje v Egiptu opisuje takole: »Tiransko so jih priganjali k vsakršnemu suženjskemu delu.« (2. Mojzesova 1:11–14) Neki faraon je, da bi omejil naraščanje števila Izraelcev, celo odredil detomor. (2. Mojzesova 1:8–22)

 Osvoboditev izraelskega naroda iz Egipta, kjer je bil ta narod žrtev krivičnega ravnanja, je bila edinstvena, saj je vmes posegel sam Bog. »Dobro poznam njegove bolečine,« je Bog rekel Mojzesu. »Zato grem dol, da ga rešim.« (2. Mojzesova 3:7, 8) Judje po vsem svetu vse do danes v spomin na ta dogodek vsako leto praznujejo pasho. (2. Mojzesova 12:14)

»Pri našem Bogu Jehovu namreč ni nobene nepravičnosti,« pravi Sveto pismo in nam daje zagotovilo, da se Bog ni spremenil. (2. kroniška 19:7; Malahija 3:6) Bog je Jezusa poslal »oznanit ujetnikom, da bodo osvobojeni,« in da osvobodi strte. (Luka 4:18) Ali to pomeni, da bo osvobojen vsak dobeseden suženj? Očitno ne. Jezus je bil namreč poslan, da ljudi osvobodi sužnjevanja grehu in smrti. Kasneje je izjavil: »Resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:32) Resnica, ki jo je učil Jezus, še danes na različne načine osvobaja ljudi. (Glej okvir » Pobeg iz drugačne oblike suženjstva«.)

Bog je Jožefu in Blessing pomagal, da sta na različne načine pobegnila iz suženjstva. Izjemno pripoved o Jožefu lahko najdete v svetopisemski knjigi 1. Mojzesova, v poglavjih od 39 do 41. Tudi za Blessing iskanje svobode ni bilo nič manj izjemno.

Blessing je, potem ko je bila izgnana iz neke evropske države, odšla v Španijo. Tam je spoznala Jehovove priče in z njimi začela preučevati Sveto pismo. Trdno odločena, da si uredi življenje, si je poiskala redno službo in prepričala svojo nekdanjo madam, da ji zniža mesečne obroke dolga. Nekega dne pa jo je madam poklicala po telefonu. Želela ji je sporočiti, da ji je odpisala dolg, in jo prosila odpuščanja. Kaj se je zgodilo? Tudi ona je z Jehovovimi pričami začela preučevati Sveto pismo! »Resnica osvobaja na čudovite načine,« pove Blessing.

Bogu Jehovu je bilo hudo, da so v Egiptu z izraelskimi sužnji tako grdo ravnali; prav gotovo enako čuti glede podobne nepravičnosti danes. Za to, da bi se vse oblike suženjstva končale, bi bila vsekakor potrebna velika sprememba v človeški družbi. Toda Bog obljublja, da bo poskrbel za ravno takšno spremembo. »Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih bo bivala pravičnost.« (2. Petrovo 3:13)