Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Staroveški Izraelci so sodelovali v vojnah – ali naj bi tudi mi?

Staroveški Izraelci so sodelovali v vojnah – ali naj bi tudi mi?

»ČE SE kdor koli od vas ne bo hotel bojevati proti Francozom ali Angležem, boste vsi umrli!« je zavpil nemški oficir pred skupino Jehovovih prič med drugo svetovno vojno. Čeprav so zraven stali do zob oboroženi esesovski vojaki, niti eden od naših bratov ni popustil. Kakšen pogum! Iz tega primera se dobro vidi stališče Jehovovih prič, in sicer da ne sodelujemo v vojnah tega sveta. Tudi ko nam grozijo s smrtjo, se v sporih v svetu ne postavimo na nobeno stran.

Vendar se s tem ne strinjajo vsi, ki zase pravijo, da so kristjani. Številni so prepričani, da kristjan lahko in bi tudi moral braniti svojo domovino. Kot razlog mogoče rečejo: »Staroveški Izraelci so bili Božje ljudstvo in so šli v vojno. Zakaj ne bi kristjani danes?« Kako bi odgovoril? Lahko bi pojasnil, da so bile okoliščine staroveških Izraelcev precej drugačne od okoliščin današnjega Božjega ljudstva. Razmisli o petih razlikah.

1. VSI BOŽJI SLUŽABNIKI SO PRIPADALI ENEMU NARODU

V preteklosti je Jehova svoje služabnike zbral v en narod – Izraelce. »Med vsemi ljudstvi« so postali njegova »posebna lastnina«. (2. Mojz. 19:5) Določil jim je tudi področje, kjer so živeli. Ko je torej Bog Izraelcem zapovedal, naj gredo v vojno proti drugim narodom, se niso bojevali s svojimi sočastilci ali jih ubijali. *

Danes pravi Božji častilci prihajajo »iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov«. (Raz. 7:9) Če bi Božji služabniki sodelovali v vojni, bi se lahko zgodilo, da bi se bojevali proti svojim sovernikom ali jih celo ubijali.

2. JEHOVA JE ZAPOVEDAL IZRAELCEM, NAJ GREDO V VOJNO

V preteklosti je Jehova določil, kdaj in zakaj so Izraelci morali v vojno. Naročil jim je na primer, naj izvršijo njegovo obsodbo nad Kanaanci, ki so častili demone, živeli zelo nemoralno in žrtvovali svoje otroke. Zapovedal jim je, naj uničijo te hudobne ljudi, zato da v Obljubljeni deželi ne bi posnemali njihovega slabega ravnanja. (3. Mojz. 18:24, 25) Ko so se Izraelci naselili v Obljubljeni deželi, jih je Bog včasih pooblastil, da so šli v vojno proti sovražnikom, ki so jih zatirali. (2. Sam. 5:17–25) Vendar jim ni nikoli dovolil, da so se sami odločali, ali bodo šli v vojno. Ko so to vseeno naredili, so bile posledice pogosto katastrofalne. (4. Mojz. 14:41–45; 2. krn. 35:20–24)

Danes Jehova ne naroča ljudem, naj gredo v vojno. Narodi se bojujejo zaradi svojih interesov, ne pa Božjih. Morda se spustijo v vojno zaradi ozemeljskih, ekonomskih, političnih ali ideoloških razlogov. Kaj pa tisti, ki trdijo, da se bojujejo v imenu Boga, zato da bi zaščitili svojo vero ali ubili Božje sovražnike? Jehova je tisti, ki bo zaščitil svoje prave častilce in uničil svoje sovražnike. To bo naredil v prihodnosti – v bitki harmagedon. (Raz. 16:14, 16) V tej vojni ne bodo sodelovali njegovi častilci tukaj na zemlji, ampak samo njegove nebeške sile. (Raz. 19:11–15)

3. IZRAELCI SO OHRANILI PRI ŽIVLJENJU TISTE, KI SO POKAZALI VERO

Ali se v današnjih vojnah prizanese tistim, ki so zvesti Bogu, tako kot je bilo prizanešeno Rahabi in njeni družini, ko se je Jehova bojeval proti Jerihi?

V preteklosti so bili izraelski vojaki pogosto usmiljeni do vsakega, ki je pokazal vero v Boga, in so usmrtili samo tiste, ki jih je na smrt obsodil Jehova. Poglejmo dva takšna primera. Čeprav je Jehova odredil uničenje Jerihe, so Izraelci pustili pri življenju Rahabo, ker je pokazala vero, in njeno družino. (Joz. 2:9–16; 6:16, 17) Kasneje so vsi prebivalci mesta Gibeon ostali živi, potem ko so pokazali veliko spoštovanje do Boga. (Joz. 9:3–9, 17–19)

Danes narodi, ki se med seboj vojskujejo, ne prizanesejo ljudem, ki pokažejo vero. Včasih v teh spopadih življenje izgubijo nedolžni civilisti.

4. IZRAELCI SO MORALI UPOŠTEVATI BOŽJA PRAVILA GLEDE VOJSKOVANJA

V preteklosti je Jehova od izraelskih vojakov zahteval, da se med vojskovanjem ravnajo po njegovih navodilih. Včasih jim je na primer naročil, naj nasprotnikovo mesto seznanijo z »mirovnimi pogoji«. (5. Mojz. 20:10) Od vojakov je tudi pričakoval, da skrbijo za svojo telesno čistočo in čistočo tabora ter da upoštevajo njegova moralna merila. (5. Mojz. 23:9–14) Vojaki okoliških narodov so pogosto posiljevali ženske na zasedenih ozemljih, Jehova pa je Izraelcem to prepovedal. Ko so zavzeli neko mesto, so se z ženskami, ki so jih odpeljali kot ujetnice, lahko poročili šele en mesec zatem. (5. Mojz. 21:10–13)

Danes je večina držav podpisala mednarodne sporazume, ki urejajo oborožene spopade. Čeprav naj bi ti ščitili civiliste, se jih na žalost pogosto krši.

5. BOG SE JE BOJEVAL ZA SVOJE LJUDSTVO

Ali se Bog danes bojuje za kakšen narod, tako kot se je za Izraelce v primeru Jerihe?

V preteklosti se je Jehova bojeval za Izraelce. Velikokrat je naredil čudež, da so lahko zmagali. Kako jim je na primer pomagal, da so porazili Jeriho? Ko so Izraelci po njegovem navodilu »zagnali velik bojni krik, se je obzidje zrušilo« in zlahka so zavzeli mesto. (Joz. 6:20) Kako pa so premagali Amorejce? »Jehova je povzročil, da je z neba nanje padala debela toča. [...] Pravzaprav je bilo teh, ki so umrli od toče, več kakor tistih, ki so jih Izraelci pobili z mečem.« (Joz. 10:6–11)

Danes se Jehova ne bojuje za noben narod na zemlji. Njegovo Kraljestvo z Jezusom na čelu »ni del tega sveta«. (Jan. 18:36) Pravzaprav je Satan tisti, ki ima oblast nad vsemi človeškimi vladami. Dokaz njegovega zlobnega vpliva so grozovite vojne. (Luk. 4:5, 6; 1. Jan. 5:19)

PRAVI KRISTJANI DELAJO ZA MIR

Kot smo videli, se naše okoliščine zelo razlikujejo od okoliščin staroveških Izraelcev. Vendar poleg teh razlik obstajajo še drugi razlogi, da ne gremo v vojno. Bog je na primer napovedal, da se v zadnjih dneh njegovi služabniki »ne bodo več učili vojskovati«. (Iza. 2:2–4) To seveda pomeni, da ne bodo sodelovali v vojnah. Kristus pa je rekel, da njegovi učenci ne bodo »del sveta«, zato se v sporih v svetu ne bodo postavili na nobeno stran. (Jan. 15:19)

Kristus je svoje sledilce spodbudil, naj gredo še korak dlje. Naročil jim je, naj se ogibajo razmišljanja, ki vodi v zamero, jezo in vojno. (Mat. 5:21, 22) Svetoval jim je tudi, naj »delajo za mir« in imajo radi svoje sovražnike. (Mat. 5:9, 44)

Kaj pa vsak od nas kot posameznik? Verjetno nimaš nobene želje, da bi se vojskoval. Ampak ali so v tvojem srcu kakšne sledi sovraštva, ki bi lahko povzročilo spore ali razdore v občini? Če imaš kdaj v sebi takšna čustva, si jih prizadevaj odstraniti. (Jak. 4:1, 11)

V spore med narodi se ne vpletamo, ampak si prizadevamo za mir in medsebojno ljubezen. (Jan. 13:34, 35) Bodimo odločeni ostati nevtralni, ko željno čakamo na dan, ko bo Jehova za večno končal vse vojne. (Ps. 46:9)

^ Včasih so se izraelski rodovi bojevali drug proti drugemu, vendar takšne vojne Jehovu niso bile všeč. (1. kra. 12:24) Toda v določenih primerih je takšne konflikte odobraval, ker so mu nekateri rodovi postali nezvesti oziroma so storili druge hude grehe. (Sodn. 20:3–35; 2. krn. 13:3–18; 25:14–22; 28:1–8)