»NAME je naredila največji vtis prijaznost bratov in sester v občini,« pravi Lisa *. Govorila je o tem, kaj jo je na začetku pritegnilo k resnici. Podobno je povedala Anne: »Prijaznost mi je pomenila več kot nauki.« Obe sestri zdaj z veseljem bereta Sveto pismo in premišljujeta o prebranem. Toda prijaznost je bila tista, ki je nanju naredila največji vtis.

Kako lahko s prijaznostjo in dobroto drugim sežemo do srca? Videli bomo, kako lahko to naredimo z besedami in dejanji. Pogledali bomo tudi, komu naj bi kazali ti lastnosti.

Dobro ženo, ki je opisana v 31. poglavju Pregovorov, pri govorjenju vodi »zakon dobrote« oziroma »poučuje prijazno«. (Preg. 31:26, glej tudi podčrtno opombo.) Dobrota in prijaznost vplivata na to, kaj pove in s kakšnim tonom. Podobno velja za može in očete. Večina staršev dobro ve, da lahko ostre besede negativno vplivajo na otroka. Če starši s svojim otrokom govorijo osorno in hladno, jih verjetno ne bo ubogal. Več uspeha bodo imeli, če z njim govorijo prijazno.

Kako lahko govoriš prijazno ne glede na to, ali si starš ali ne? Odgovor najdemo v prvem delu Pregovorov 31:26: »Iz njenih ust prihajajo modre besede.« K temu spada to, da se modro odločamo, kaj bomo povedali in kako. Ponavadi je dobro, da se vprašamo: Ali bom s tem, kar bom rekel, vzbudil jezo ali pomiril napeto situacijo? (Preg. 15:1) Modro je, da razmislimo, preden kaj povemo.

Neki drug pregovor pravi: »Nepremišljene besede prebadajo kakor meč.« (Preg. 12:18) Če razmišljamo, kako naše besede in ton glasu vplivajo na druge, bomo verjetno lažje obvladovali svoj jezik. »Zakon dobrote« nam torej pomaga, da ne uporabljamo krutih besed in ne govorimo v ostrem tonu. (Efež. 4:31, 32) Negativne misli in besede nadomestimo s prijaznimi in pozitivnimi, ki jih izrečemo v prijetnem tonu. V tem nam je dal zgled Jehova, ko je pomiril svojega prestrašenega služabnika Elija. Angel, ki je predstavljal Jehova, je govoril z »mirnim in tihim glasom«. (1. kra. 19:12) Seveda je za to, da smo prijazni, potrebno več kot le prijazno govorjenje. Prijazna morajo biti tudi naša dejanja. Kako?

Jehova posnemamo tako, da prijazno govorjenje dopolnimo s prijaznimi in dobrimi deli. (Efež. 4:32; 5:1, 2) Prej omenjena Lisa je opisala takšno dobroto, ki so jo pokazale Priče: »Ko smo se kot družina morali na hitro preseliti, sta dva para iz občine vzela dopust, da bi nam pomagala pakirati. Takrat še niti nisem preučevala Svetega pisma!« To prijazno dejanje je Liso spodbudilo, da je želela bolje spoznati resnico.

Anne, ki smo jo prav tako omenili na začetku, je tudi cenila prijaznost Prič.  Rekla je: »Glede na to, kakšen je svet, sem postala zelo skeptična. Ljudem sem težko zaupala.« Rekla je še: »Ko sem srečala Priče, sem dvomila o njihovih motivih. Spraševala sem se: Zakaj se zanimajo zame? Ampak ker je bila moja svetopisemska učiteljica do mene iskreno prijazna, sem ji začela zaupati.« Kakšen je bil rezultat? »Kasneje sem začela več razmišljati o tem, kar sem spoznavala.«

Lise in Anne sta se zelo dotaknili prijaznost in dobrota posameznikov v občini, zato sta želeli več izvedeti o resnici. Prijaznost bratov in sester jima je pomagala, da sta začeli zaupati Jehovu in njegovemu ljudstvu.

Nekateri so morda bolj prijazni in nasmejani zaradi kulture, v kateri so odraščali. Takšna prijaznost, ki izvira iz kulture ali posameznikove osebnosti, je pohvalna. Toda če bi bili prijazni samo zaradi tega, morda ne bi posnemali Božje prijaznosti. (Primerjaj Apostolska dela 28:2.)

 Prava prijaznost je lastnost sadu Božjega svetega duha. (Gal. 5:22, 23) Da bi torej kazali to lastnost, potrebujemo svetega duha. Ko dovolimo, da ta duh vpliva na nas, v izkazovanju prijaznosti posnemamo Jehova in Jezusa. In podobno kot Jezus se tudi mi iskreno zanimamo za druge. K temu, da smo prijazni, nas spodbuja ljubezen do Boga Jehova in do bližnjega. Takšna prijaznost ima potem moč, ker izvira iz srca in jo Bog odobrava.

Verjetno nam ni težko biti dobri do tistih, ki so dobri do nas ali ki jih poznamo. (2. Sam. 2:6) Med drugim to lahko pokažemo tako, da se jim zahvalimo. (Kol. 3:15) Kaj pa, če mislimo, da si nekdo ne zasluži, da smo prijazni oziroma dobri do njega?

Razmisli o naslednjem: Jehova je najboljši zgled v izkazovanju nezaslužene dobrote. Iz Svetega pisma se naučimo, kako pomembno je kazati to lastnost. Izraz »nezaslužena dobrota« se v Krščanskih grških spisih pojavi velikokrat. Kako nam Bog kaže dobroto?

Pomisli na to, da Jehova izkazuje dobroto in prijaznost milijardam ljudi, tako da jim daje vse, kar potrebujejo za življenje. (Mat. 5:45) Pravzaprav je bil do ljudi prijazen, še preden so ga sploh poznali. (Efež. 2:4, 5, 8) Za vse človeštvo je na primer dal najboljše, kar je imel – svojega edinorojenega Sina. Apostol Pavel je napisal, da je Jehova dal odkupnino zaradi svoje »velike nezaslužene dobrote«. (Efež. 1:7) Poleg tega nas Jehova vodi in poučuje, čeprav grešimo in ga večkrat razočaramo. Njegova navodila in besede so kot »rahel dež«. (5. Mojz. 32:2) Prav gotovo Jehovu ne bomo mogli nikoli povsem poplačati za prijaznost. In dejstvo je, da je od njegove dobrote odvisna tudi naša prihodnost. (Primerjaj 1. Petrovo 1:13.)

Nedvomno sta Jehovova dobrota in prijaznost privlačni in spodbudni lastnosti. Zato ju ne bi smeli kazati samo do določenih ljudi. Trudimo se posnemati Jehova in bodimo prijazni do drugih vsak dan. (1. Tes. 5:15) Tako bomo kot ogenj, ob katerem se človek ogreje v hladnem dnevu. V spodbudo bomo družinskim članom, sovernikom, sodelavcem, sošolcem in sosedom.

Pomisli na koga v svoji družini ali občini, ki bi mu koristile tvoje prijazne besede ali dobra dela. Morda kdo v tvoji občini potrebuje pomoč v svojem domu, na vrtu, pri nakupovanju ali kakšnem drugem opravilu. Mogoče pa potrebuje pomoč nekdo, ki ga srečaš na oznanjevanju.

Posnemajmo Jehova in naj naše besede in dejanja vedno vodi »zakon dobrote«.