Leta 1913 se je moj oče, John Mills, pri 25 letih krstil v New Yorku. Govor za krst je imel brat Russell. Kmalu za tem je oče odšel v Trinidad in se tam poročil s Constance Farmer, gorečo Preučevalko Biblije. Oče je svojemu prijatelju Williamu Brownu pomagal pri predvajanju »Fotodrame stvarjenja«. To sta delala, vse dokler nista bila zakonca Brown leta 1923 dodeljena v Zahodno Afriko. Oče in mama, ki sta oba imela nebeško upanje, pa sta še naprej služila Jehovu v Trinidadu.

Moja starša sta imela devet otrok. Prvemu otroku sta dala ime Rutherford po takratnem predsedniku družbe Watch Tower Bible and Tract Society. Ko sem se 30. decembra 1922 rodil jaz, sta mi dala ime po Claytonu Woodworthu, ki je bil urednik Zlatega veka (sedaj Prebudite se!). Starša sta vsem nam omogočila osnovno izobrazbo, vendar sta še posebej poudarjala pomembnost duhovnih ciljev. Mama je imela izjemen dar, da je prepričljivo dopovedovala na podlagi Svetega pisma. Oče nam je zelo rad pripovedoval svetopisemske zgodbe. Pri tem je uporabljal vse svoje telo, tako da so dogodki kar oživeli pred našimi očmi.

Njun trud je obrodil dobre rezultate. Trije od petih fantov smo obiskali šolo Gilead. Tri od mojih sester so veliko let pionirale v Trinidadu in Tobagu. Starša sta nam s svojim poučevanjem in dobrim zgledom pomagala, da smo bili »zasajeni v Jehovovi hiši«. Zaradi njunih spodbud smo tam tudi ostali in smo »na dvoriščih našega Boga [. . .] zacveteli«. (Ps. 92:13)

Naš dom je postal središče oznanjevalskih dejavnosti. Pri nas so se zbirali pionirji in se pogovarjali o bratu Georgeu Youngu, kanadskem misijonarju, ki je obiskal Trinidad. Moja  starša sta navdušeno govorila o svojih nekdanjih oznanjevalskih sodelavcih, o zakoncih Brown, ki sta takrat služila v Zahodni Afriki. Vse to me je spodbudilo, da sem pri desetih letih začel oznanjevati.

Naše revije so takrat zelo odkrito razgaljale krivo religijo, pohlepen trgovski sistem in nepošteno politiko. Zato je leta 1936 duhovščina nahujskala trinidadskega guvernerja, da je prepovedal vse naše publikacije. Literaturo smo skrili in jo uporabljali, vse dokler niso pošle zaloge. Imeli smo obveščevalne pohode in sprevode s kolesi, pri čemer smo uporabljali vabila in plakate. S skupino oznanjevalcev iz mesta Tunapuna, ki so imeli avtomobil z ozvočenjem, smo oznanjevali tudi na najbolj odročnih delih Trinidada. To je bilo zelo vznemirljivo! Zaradi takšnega duhovnega okolja sem se pri 16 letih krstil.

Naša družinska dediščina in ta zgodnja doživetja so v meni vzbudila željo po misijonarjenju. Ta želja je bila v meni še vedno zelo močna, ko sem leta 1944 odšel na Arubo in se pridružil bratu Edmundu Cummingsu. Bila sva navdušena, ko se je spominske slovesnosti leta 1945 udeležilo deset ljudi. Naslednje leto je bila na otoku ustanovljena prva občina.

Kmalu zatem sem neformalno oznanjeval sodelavki Oris Williams. Oris je močno branila nauke, v katere je verjela. Vendar je s preučevanjem Svetega pisma spoznala, kaj Božja Beseda v resnici uči. Krstila se je 5. januarja 1947. Sčasoma sva se zaljubila in se poročila. Oris je začela pionirati novembra 1950. Z njo je moje življenje ponovno zacvetelo.

Leta 1955 sva bila povabljena v šolo Gilead. Da bi se pripravila na obisk šole, sva dala odpoved v službi, prodala svoje stanovanje in drugo imetje ter se poslovila od Arube. Diplomirala sva 29. julija 1956 v 27. razredu šole Gilead in bila sva dodeljena v Nigerijo.

Oris je glede tega obdobja povedala: »Jehovov duh lahko posamezniku pomaga, da se prilagodi vzponom in padcem misijonarskega življenja. Nikoli si nisem želela biti misijonarka, kot si je to želel moj mož. Raje bi si ustvarila družino in vzgajala otroke. Svoje mišljenje sem spremenila, ko sem se začela zavedati, kako nujno je oznanjevanje dobre novice. Do takrat, ko sva diplomirala v šoli Gilead, sem bila povsem pripravljena na misijonarsko delo. Ko sva se vkrcala na ladjo Queen Mary, nama je Worth Thornton, ki je delal v pisarni brata Knorra, zaželel varno pot. Povedal nama je, da bova služila v Betelu. Zavzdihnila sem: ‚O, ne!‘ Toda hitro sem se prilagodila in vzljubila Betel, kjer sem opravljala različne naloge. Najbolj sem uživala, ko sem delala na recepciji. Rada imam ljudi in pri tem delu sem bila lahko v neposrednem stiku z brati in sestrami iz Nigerije. Številni so prišli prašni, utrujeni, žejni in lačni. Z veseljem sem jim priskrbela hrano in jim pomagala, da so se lahko odpočili. Vse to je bilo del svete službe za Jehova, zato sem bila zadovoljna in srečna.« Zares, vsaka dodelitev nam lahko pomaga, da smo v življenju uspešni.

Na družinskem srečanju v Trinidadu leta 1961 je brat Brown povedal nekaj vznemirljivih doživetij iz Afrike. Nato sem jaz pripovedoval o napredku v Nigeriji. Brat Brown me je ljubeče objel in mojemu očetu rekel: »Johnny, tebi ni uspelo priti v Afriko, Woodworthu pa je!« Moj oče je v odgovor dejal: »Kar tako naprej, Worth! Kar tako naprej!« Takšne spodbude dolgoletnih gorečih Jehovovih služabnikov so še okrepile mojo željo, da temeljito opravim svojo službo.

Leta 1962 sem bil deležen še dodatnega desetmesečnega šolanja v 37. razredu šole Gilead. Brat Wilfred Gooch, ki je bil takrat nadzornik podružnice v Nigeriji, je obiskal 38. razred šole Gilead in je bil dodeljen v Anglijo. Tako sem jaz postal nadzornik nigerijske podružnice. Posnemal sem zgled brata Browna in veliko potoval ter tako spoznal in vzljubil drage  brate in sestre iz Nigerije. Niso imeli gmotnih stvari, ki so nekaj običajnega za ljudi v bolj razvitih državah. Vseeno so bili veseli in zadovoljni ter so s tem dokazali, da smiselno življenje ni odvisno od denarja ali gmotnih stvari. Res je bilo lepo videti, da so kljub takšnim razmeram na shode prišli čisti in urejeni. Številni so na zborovanja prišli s tovornjaki in bolekajasi * (lokalno izdelanimi odprtimi avtobusi). Na teh avtobusih so bili pogosto zelo zanimivi napisi, kot je: »Majhne kapljice vode sestavljajo mogočen ocean.«

Kako resničen je bil ta napis! Pomemben je trud vsakega posameznika in tudi midva sva prispevala svoj del. Leta 1974 je Nigerija postala prva država poleg Združenih držav, ki je imela 100.000 oznanjevalcev. Oznanjevanje je zares cvetelo!

V tem času porasta je v Nigeriji med letoma 1967 in 1970 divjala državljanska vojna. Več mesecev so bili bratje, ki so živeli na tisti strani reke Niger, kjer je pokrajina Biafra, odrezani od podružnice. Morali smo jim nekako priskrbeti duhovno hrano. Kot sem omenil v uvodu, smo večkrat prečkali reko Niger, pri tem pa nam je pomagalo zaupanje v Jehova in goreča molitev.

Živo se spomnim teh nevarnih prečkanj reke Niger, ko smo tvegali svoje življenje zaradi bolezni, živčnih vojakov, ki so bili takoj pripravljeni streljati, in drugih nevarnosti. Zelo nevarno se je bilo prebiti mimo sumničavih državnih vojakov, vendar je bilo še bolj nevarno iti na biafrsko stran reke, kjer so bili uporniki. Nekoč sem se s kanujem ponoči odpravil iz Asabe na drugo stran deroče reke Niger v mesto Onitsha, da bi spodbudil starešine v Enuguju. Spet drugič sem okrepil starešine v mestu Aba v obdobju, ko prebivalci v svoji domovih zvečer niso smeli imeti prižganih luči, da jih sovražniki ne bi mogli videti. V mestu Port Harcourt smo morali shod hitro končati z molitvijo, ko so zunaj mesta državne vojaške sile prodrle skozi biafrsko obrambo.

Ti shodi so bili zelo pomembni, saj so na njih bratje in sestre dobili nasvete glede nevtralnosti in enotnosti, ki so jih res nujno potrebovali, in zagotovilo, da jih ima Jehova rad. Nigerijski bratje in sestre so uspešno prestali to težko obdobje. Pokazali so ljubezen, ki je močnejša od plemenskega sovraštva, in ohranili krščansko enotnost. V čast mi je bilo, da sem jim lahko stal ob strani v tem času preizkušenj.

Leta 1969 je bil brat Milton Henschel predsedujoči mednarodnega zborovanja z naslovom »Mir na zemlji«, ki je potekal na Jenkijskem stadionu v New Yorku. Bil sem njegov pomočnik in sem se od njega res veliko naučil. To je bilo ravno ob pravem času, saj je leta 1970 v Lagosu v Nigeriji potekalo mednarodno zborovanje z naslovom »Ljudje, ki jih Bog priznava«. Glede na to, da je zborovanje potekalo kmalu po koncu državljanske vojne, je bilo očitno, da je vse uspelo samo zaradi Jehovovega blagoslova. Bil je zares izreden dogodek, saj je potekal v 17 jezikih in je na njem bilo 121.128 prisotnih. Brata Knorr in Henschel ter drugi obiskovalci iz Združenih držav in Anglije so bili priča enemu največjih krstov vse od binkošti, saj se je krstilo 3775 posameznikov! Ko sem pomagal pri organiziranju tega zborovanja, sem bil verjetno najbolj zaposlen v svojem življenju. Rast oznanjevalcev je bila tako hitra, da bi jo lahko primerjali z eksplozijo!

V Nigeriji sem živel več kot 30 let in v tem obdobju sem z veseljem občasno služil kot potujoči in conski nadzornik v Zahodni Afriki. Misijonarji so bili zelo hvaležni, da so bili deležni pozornosti in spodbud. V veliko veselje mi je bilo, da sem jim lahko zagotovil, da nismo pozabili nanje. Pri tem delu sem se naučil, da je osebno zanimanje bistveno za to, da bratje in sestre cvetijo in da Jehovova organizacija ostane močna in enotna.

Samo z Jehovovo pomočjo sva se lahko spoprijemala s težavami, ki jih je prinesla  državljanska vojna in bolezen. Očitno je bilo, da naju Jehova blagoslavlja. Oris je rekla:

»Oba sva večkrat zbolela za malarijo. Nekoč je Worth izgubil zavest in odpeljati smo ga morali v bolnišnico v Lagosu. Rekli so mi, da morda ne bo preživel, vendar na srečo je! Ko je bil spet pri zavesti, je o Božjem kraljestvu oznanjeval zdravstvenemu tehniku po imenu Nwambiwe, ki je skrbel zanj. Kasneje sva ga z Worthom obiskala, da bi negovala njegovo zanimanje za Sveto pismo. Sprejel je resnico in kasneje postal starešina v mestu Aba. Tudi jaz sem mnogim pomagala, da so postali posvečeni Jehovovi služabniki, celo gorečim muslimanom. Prav tako sva bila zelo vesela, da sva lahko spoznala in vzljubila prebivalce Nigerije, njihovo kulturo, navade in jezik.«

Naučila sva se še nekaj pomembnega: če želimo biti zares uspešni na svoji dodelitvi v tujini, se moramo naučiti ljubiti brate in sestre, ne glede na to, kako drugačna je njihova kultura od naše.

Zatem ko sva služila v Betelu v Nigeriji, sva leta 1987 dobila novo dodelitev kot terenska misijonarja, in sicer na čudovitem otoku St. Lucia v Karibskem morju. Na tej dodelitvi nama je bilo zelo všeč, vendar sva se morala spoprijemati z novimi težavami. V Afriki je imel poročen moški veliko žen, na St. Lucii pa je bila težava v tem, da sta moški in ženska običajno živela skupaj neporočena. Ker ima Božja Beseda veliko moč, so številni najini svetopisemski učenci naredili potrebne spremembe.

Z leti sva bila vse manj pri močeh, zato naju je leta 2005 Vodstveni organ ljubeče premestil v svetovno središče v Brooklynu. Še vedno se vsak dan zahvalim Jehovu za Oris. Leta 2015 je umrla in ne da se opisati praznine, ki jo čutim. Bila je odlična sopotnica ter ljubeča in očarljiva žena. Vseh 68 let najinega zakona sem jo močno ljubil. Naučila sva se, da je ključ do sreče v zakonu in občini spoštovanje glavarstva, velikodušno odpuščanje, ponižnost in izkazovanje lastnosti sadu duha.

Ko sva se spoprijemala z razočaranji in malodušjem, sva prosila Jehova, naj nama pomaga, da mu še naprej služiva. Ves čas sva popravljala svoje razmišljanje in videla sva lahko, da so se stvari vedno izboljšale – in najboljše je še pred nami. (Iza. 60:17; 2. Kor. 13:11)

V Trinidadu in Tobagu je Jehova blagoslovil delo mojih staršev in drugih Prič, tako da je glede na zadnje poročilo tam 9892 oznanjevalcev. Na Arubi se je veliko posameznikov trudilo okrepiti prvoustanovljeno občino, v kateri sem v preteklosti služil tudi jaz. Na otoku je sedaj 14 cvetočih občin. V Nigeriji se je število oznanjevalcev močno povečalo, in sicer na 381.398. Na otoku St. Lucia pa je sedaj 783 Jehovovih prič.

Sedaj sem star že več kot 90 let. Glede tistih, ki so zasajeni v Jehovovi hiši, v Psalmu 92:14 piše: »Še v dnevih sivosti bodo dajali sad, polni bodo življenjske moči in čili.« Zelo sem hvaležen, da sem lahko svoje življenje preživel v Jehovovi službi. Bogata krščanska dediščina, ki sem jo dobil, me je spodbudila, da sem Jehovu služil polnočasno. Jehova mi je zaradi svoje zvestovdane ljubezni dovolil, da sem cvetel »na dvoriščih našega Boga«. (Ps. 92:13)