Bistvo poročila iz 5. Mojzesove 22:25–27 ni to, da se dokaže, da je moški kriv, saj je bilo to že dokazano. Ta zakon se je osredotočil na to, da se dokaže, da je ženska nedolžna. Preglejmo sobesedilo.

Vrstice pred tem odlomkom govorijo o moškem, ki je imel spolne odnose z zaročenim dekletom »v mestu«. S tem dejanjem je zagrešil prešuštvo, saj se je na zaročeno žensko gledalo kot na poročeno. Kako pa je bilo z žensko? »Dekle [...] ni vpilo v mestu.« Če bi vpila, bi jo drugi zagotovo slišali in ji pomagali. Vendar ni vpila. Tako je sodelovala pri prešuštvu, zato sta bila oba kriva. (5. Mojz. 22:23, 24)

Nato je bila v Postavi opisana drugačna okoliščina: »Če pa bi kdo naletel na zaročeno dekle na polju, jo zgrabil in ležal z njo, naj umre samo moški, ki je ležal z njo. Toda dekletu ne stôri ničesar, ker ni naredilo greha, zaradi katerega bi si zaslužilo smrt. V tem primeru je tako, kakor bi se kdo dvignil proti svojemu bližnjemu in ga umoril, mu vzel življenje. Nanjo je namreč naletel na polju. Zaročeno dekle je vpilo, vendar ni bilo nikogar, ki bi ji priskočil na pomoč.« (5. Mojz. 22:25–27)

V tem primeru so sodniki verjeli ženski. V kakšnem smislu? Predpostavljali so, da je dekle »vpilo, vendar ni bilo nikogar, ki bi ji priskočil na pomoč«. Zato ni zagrešila prešuštva. Toda moški je bil kriv posilstva in prešuštva, ker je zaročeno dekle »zgrabil in ležal z njo«.

Ta zakon se osredotoča na to, da je bila ženska nedolžna, zato v poročilu preprosto piše, da je moški kriv posilstva in prešuštva. Lahko smo prepričani, da so sodniki stvar temeljito raziskali in se odločili v skladu z merili, ki jim jih je Bog večkrat jasno povedal. (5. Mojz. 13:14; 17:4; 2. Mojz. 20:14)