S svojim štiriletnikom se nenehno prepirata, čigava bo obveljala, in videti je, da vaš otrok vedno zmaga.

• Ko mu kaj naročite, tega noče narediti, enostavno se ne zmeni za vas.

• Ko mu rečete, da ne sme storiti nečesa, kar hoče, ga popade ihta.

»Ali je to le prehodno obdobje?« se sprašujete. »Ali naj enostavno upam, da bo to prerasel?«

Svojega otroka lahko naučite, da bo poslušen. Preden si pogledamo, kako to storiti, razmislimo o možnem razlogu za njegovo neprimerno vedenje.

Ko je bil vaš otrok še dojenček, je bila vaša glavna naloga ta, da ste zanj skrbeli in ga negovali. Vedno ste mu bili na voljo. Dovolj je bilo že, da je rahlo zajokal, pa ste že pritekli in z veseljem poskrbeli za vse njegove potrebe. Takšen odziv je bil seveda primeren in nujen. Dojenček potrebuje nenehno pozornost staršev.

Toda po mnogih mesecih takšnega ravnanja je povsem naravno, da se bo otrok začel vesti, kakor da je gospodar hiše, starši pa njegovi služabniki, ki naredijo vse, kar želi. Nato pa se otrok, običajno v drugem letu starosti, začne zavedati krute resničnosti: njegovo malo »kraljestvo« se je porušilo. Starša ne izpolnjujeta več njegovih ukazov, ampak pričakujeta, da bo sedaj on ubogal njune. To je za otroka velik šok! Nekateri otroci se odzovejo z izbruhi ihte. Drugi pa preizkušajo avtoriteto svojih staršev, s tem da jih nočejo ubogati.

V tem kritičnem času mora starš prevzeti novo vlogo – postati mora oseba z avtoriteto, ki daje otroku jasna navodila glede tega, kaj pričakuje od njega. Kaj pa, če se otrok ne zmeni za takšna navodila ali pa se jim upre, kot je opisano v uvodu?

Prevzemite avtoriteto. Otrok ne bo sprejel vaše avtoritete, dokler ne bo videl, da jo imate. Zato morate svojo avtoriteto uravnovešeno uveljavljati. Zaradi nekaterih tako imenovanih strokovnjakov je v zadnjih desetletjih beseda »avtoriteta« pridobila strog prizvok. Neki strokovnjak je starševsko avtoriteto celo označil za »neetično« in »nemoralno«. Toda če izberemo drugo možnost in smo z otroki preveč popustljivi, lahko ti postanejo zmedeni, razvajeni in dobijo občutek, da jim vse avtomatično pripada. To pa jim ne bo kaj dosti pomagalo zrasti v odgovorne odrasle. (Svetopisemsko načelo: Pregovori 29:15)

Otroka disciplinirajte. Neki slovar definira discipliniranje kot »vzgojo, ki pomaga privzgojiti poslušnost ali samoobvladanje, in to pogosto v obliki pravil in kazni, če se pravila ne upoštevajo«. Seveda pa bi moralo biti discipliniranje vedno razumno in ga ne bi smeli zlorabljati. Po drugi strani pa tudi ne bi smelo biti ohlapno ali nedosledno, saj se tako otrok ne bo čutil spodbujenega, da kaj spremeni. (Svetopisemsko načelo: Pregovori 23:13)

Bodite jasni. Nekateri starši zgolj prosijo svojega otroka, naj jih uboga. (»Bi lahko, prosim, pospravil svojo sobo?«) Morda menijo, da s tem pokažejo oliko. Toda s takim ravnanjem se lahko postavijo v podrejen položaj in pustijo otroku, da sam pretehta dobre in slabe strani zahteve in se šele nato odloči, ali jo bo izpolnil. Ne odpovejte se svoji avtoriteti. Raje dajte jasna navodila, in to v obliki trdilnih stavkov. (Svetopisemsko načelo: 1. Korinčanom 14:9)

Bodite odločni. Če rečete ne, pri tem vztrajajte in poskrbite, da bosta z zakoncem glede tega enotna. Če ste določili, kakšna bo kazen za neposlušnost, se tega tudi držite. Ne spuščajte se v pogajanja ali neskončne razprave glede tega, zakaj ste se tako odločili. Za vašega otroka, pa tudi za vas, bo veliko lažje, če boste enostavno upoštevali, da »vaš ‚da‘ pomeni da in vaš ‚ne‘ pomeni ne«. (Jakob 5:12)

Bodite ljubeči. V družini ne vlada demokracija niti diktatura. Družina je Božja ureditev, v kateri lahko starši svoje otroke ljubeče usmerjate, da zrastejo v odgovorne odrasle. Z discipliniranjem pa boste v tem procesu učili svojega otroka poslušnosti in mu pomagali, da se bo počutil varnega in ljubljenega.