Pomoč za tiste, ki žalujejo

»Jehova je blizu njim, ki so strtega srca.« (Psalm 34:18)

PO SMRTI ljubljenega človeka se lahko srečate z izčrpavajočimi čustvi, kot so šok, otopelost, žalost in morda celo jeza ali občutki krivde. Kot je bilo omenjeno v prejšnjem članku, ne žalujejo vsi enako. Zato verjetno ne boste izkusili vseh teh čustev in morda žalosti ne boste izražali na enak način kot drugi. Vendar ni nič narobe pokazati žalost, kadar čutite potrebo po tem.

»Dovolite si žalovati!«

Zdravnica Heloisa, ki smo jo omenili že prej, je po smrti svoje mame skušala čustva zadržati zase. »Sprva sem jokala,« pravi, »toda kaj kmalu sem čustva zatrla – tako kot sem to naredila vsakič, ko sem izgubila koga od svojih pacientov. Morda je ravno zaradi tega pričelo moje zdravje izredno pešati. Tistim, ki so izgubili koga od dragih, bi svetovala: Dovolite si žalovati! Pustite čustvom prosto pot. Začutili boste olajšanje.«

Ampak medtem, ko minevajo dnevi in tedni, se morda počutite kot Cecília, ki je moža izgubila zaradi raka. »Kdaj pa kdaj,« pravi, »sem razočarana nad sabo, ker se zdi, da nisem izpolnila pričakovanj nekaterih, ki menijo, da bi si do sedaj že morala opomoči.«

Če vas kdaj obhajajo takšne misli, vedite, da ne obstaja »pravilno« žalovanje. Nekateri lahko živijo naprej brez večjih težav. Drugi ne morejo. V takšnih primerih se procesa žalovanja ne da pospešiti, zato si ne postavljajte kakšnega »časovnega roka«, do katerega bi vam po vašem mnenju moralo biti bolje. *

Toda kaj, če se vam zdi, da vaši žalosti ni videti konca in vas izčrpava obup? Mogoče je vaša izkušnja podobna temu, kar je doživel pravični mož Jakob, ki »je tolažbo zavračal«, zatem ko je izvedel za smrt sina Jožefa. (1. Mojzesova 37:35) Če ravnate podobno, katere praktične korake lahko naredite, da vas žalost ne bi popolnoma prevzela?

Skrbite zase. »Včasih se počutim grozno utrujeno in takrat ugotovim, da sem pretiravala,«  pojasnjuje Cecília. Kot pokažejo njene besede, je žalovanje lahko težko breme, tako fizično kot čustveno. Zato je dobro, da svojemu telesnemu zdravju namenjate posebno pozornost. Vzemite si dovolj časa za počitek in uživajte hranljivo hrano.

Resda imate morda bolj malo želje po hrani, še manj pa po nakupih in kuhanju. Toda če ne boste jedli dovolj, bo več možnosti, da se vam bo pojavila kakšna okužba ali bolezen, kar pa bo vašo stisko le še povečalo. Poskusite vsaj uživati manjše obroke hrane, zato da ostanete zdravi. *

Če je mogoče, se pričnite ukvarjati s kakšno obliko gibanja, pa čeprav je to le hoja. Če ste telesno aktivni, boste večkrat šli ven. Še več, zmerno gibanje spodbuja sproščanje endorfinov, kemičnih snovi v možganih, ki izboljšujejo počutje.

Sprejmite pomoč drugih. To je še posebej pomembno, če vam je umrl zakonec. Morda je skrbel za mnogo stvari, sedaj pa te ostajajo neopravljene. Na primer, če je vaš zakonec skrbel za finančne zadeve ali hišna opravila, se vam lahko sprva zdi težko, da bi sami skrbeli za te obveznosti. V takšnih okoliščinah vam lahko zelo pomagajo nasveti taktnih prijateljev. (Pregovori 25:11)

 Sveto pismo za pravega prijatelja pravi, da »se izkaže v stiski«. (Pregovori 17:17) Zato se ne osamite od drugih, misleč, da ste jim v breme. Ravno nasprotno, družba drugih vam lahko pomaga premostiti težavne čase. Mladenka Sally je po materini smrti ugotovila, da ji je družba drugih v veliko oporo. »Mnogi prijatelji so me povabili k sodelovanju pri njihovih družabnih dejavnostih,« pravi. »To mi je res pomagalo, da sem se spoprijela z močno osamljenostjo, ki sem jo občutila. Vedno sem bila hvaležna, ko mi je kdo postavil preprosto vprašanje, kot je ‚Kako prenašaš izgubo svoje mame?‘. Pogovori o mami so mi pomagali pri čustvenem okrevanju.«

Obujajte spomine. Skušajte se spomniti prijetnih trenutkov, ki ste jih preživeli z ljubljenim človekom, morda tako, da gledate fotografije. Res je, da je to lahko sprva boleče, toda čez čas vam utegnejo ti spomini pomagati celiti rane, ne pa jih odpirati.

Morda lahko poskusite pisati dnevnik. V njem bi lahko pisali o svojih prijetnih spominih, pa tudi o tem, kaj si želite, da bi umrlemu povedali, ko je bil še živ. Mogoče boste svoja čustva lažje razumeli v pravi luči, ko jih boste izlili na papir in nato napisano prebrali. S pisanjem boste tako lahko na neškodljiv način izražali svoja čustva.

Ali naj bi obdržali osebne stvari preminulega? Mnenja glede tega se razlikujejo, kar ne preseneča, saj vsak človek žaluje drugače. Nekateri menijo, da človek težje čustveno okreva, če osebnih stvari umrlega ne odstrani. Drugi pa menijo nasprotno. »Obdržala sem veliko maminih reči,« pravi prej omenjena Sally. »To mi je res pomagalo!« *

Zanašajte se na »Boga vse tolažbe«. V Svetem pismu piše: »Zvrni svoje breme na Jehova, on te bo podpiral.« (Psalm 55:22) Molitev k Bogu ni zgolj nekakšna čustvena opora. To je resničen in zelo pomemben pogovor z »Bogom vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski«. (2. Korinčanom 1:3, 4)

Božja Beseda, Biblija, je največji vir tolažbe, kar jih je. Krščanski apostol Pavel je dejal: »Svoje upanje opiram na Boga, da bo vstajenje pravičnih in nepravičnih.« (Apostolska dela 24:15) Razmišljanje o svetopisemskem upanju na vstajenje je lahko najboljša tolažba, medtem ko žalujete za kom, ki vam je umrl. * To se je izkazalo resnično za Lauren, ko je v nesreči izgubila brata, ki je bil še najstnik. »Ne glede na to, kako slabo  sem se počutila,« pravi, »sem vzela v roke Sveto pismo in ga brala, pa četudi samo eno vrstico. Izbrala sem stavke, ki so še posebej spodbudni, in jih vedno znova prebirala. Tolažile so me na primer besede, ki jih je Jezus po Lazarjevi smrti izrekel Marti. Rekel ji je: ‚Tvoj brat bo vstal.‘« (Janez 11:23)

»Ni treba, da vam žalost gospoduje«

Ne glede na to, kako težko utegne biti premagovanje žalosti, vam to lahko pomaga, da živite naprej. Ni se vam treba čutiti krive, kakor da bi s takšnim ravnanjem svojega bližnjega, ki je umrl, izdali oziroma ga pozabili. Dejstvo je, da ga ne boste nikoli pozabili. Ob določenih priložnostih vas bodo morda preplavili spomini, toda postopoma bo stiska popustila.

Prav tako boste morda lahko z naklonjenostjo razmišljali o grenkosladkih spominih. Na primer, v prejšnjem članku omenjena Ashley pripoveduje: »Spominjam se, kako je bilo dan prej, preden je mama umrla. Zdelo se je, da ji je bolje, in po več dneh je zopet vstala iz postelje. Moja sestra ji je česala lase in vse tri smo se pričele nečemu smejati. Na maminem obrazu sem po dolgem času zopet videla nasmeh. Že to, da je bila skupaj s hčerkama, jo je navdajalo z zadovoljstvom.«

Prav tako boste lahko razmišljali o tem, koliko dragocenega ste se naučili, ko ste bili skupaj z ljubljenim človekom. Sally denimo pravi: »Moja mama je bila čudovita učiteljica. Dajala je odlične nasvete, ne da bi bili videti kot nasveti, in naučila me je, kako naj sprejmem dobre odločitve, do katerih pridem sama, ne pa z njeno ali očetovo pomočjo.«

Morda so ravno spomini na ljubljenega človeka to, kar potrebujete, da greste naprej. To je ugotovil mladi Alex. »Po očetovi smrti,« pravi, »sem se odločil, da bom živel tako, kot me je on učil – da naj nikoli ne pozabim uživati v življenju. Tistim, ki so izgubili koga od staršev, bi svetoval tole: Nikoli ne boste povsem preboleli smrti očeta ali mame, vendar ni treba, da vam žalost gospoduje. Žalujte tako, kot ustreza vam, toda ne pozabite, da morate vseeno kar najbolje izkoristiti življenje, ki ga imate pred seboj.«

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 8]

»Ne glede na to, kako slabo sem se počutila, sem vzela v roke Sveto pismo in ga brala, pa četudi samo eno vrstico.« (Lauren)

[Okvir/slika na strani 7]

KAKO SE SPOPASTI S KRIVDO

Morda se vam zdi, da je kakšna vaša malomarnost pridala k smrti ljubljenega človeka. Spoznanje, da je krivda – resnična ali namišljena – čisto normalen odziv ob žalovanju, lahko pomaga že samo po sebi. Tudi v tem primeru nikar ne mislite, da morate ta čustva zadrževati v sebi. Pogovor o tem, kako krive se počutite, lahko prinese tako zelo potrebno olajšanje.

Kljub temu pa se je treba tudi zavedati, da ne glede na to, koliko nam je do nekoga, ne moremo nadzirati njegovega ali njenega življenja, pa tudi »nepredvidenih dogodkov ob nepričakovanem času« ne moremo preprečiti, tako da ne bi vplivali na človeka, ki ga imamo radi. (Pridigar 9:11) Poleg tega vaši nameni prav gotovo niso bili slabi. Na primer: ali to, da se z zdravnikom niste dogovorili za zgodnejši obisk, pomeni, da ste načrtovali, da bo ta, ki vam je bil drag, zbolel in umrl? Seveda ne! Ali ste potem res krivi za njegovo smrt? Ne.

Neka mati je spoznala, kako se lahko uspešno loti občutka krivde zaradi hčerine smrti v avtomobilski nesreči. Takole razlaga: »Počutila sem se krivo, ker sem ji rekla, naj gre. Toda spoznala sem, da je takšno razmišljanje nesmiselno. Reči hčerki, naj gre z očetom po opravkih, ni nič narobe. Šlo je pač za strašno nesrečo.«

Morda pa boste rekli: »Ko pa je toliko stvari, za katere želim, da bi jih povedal ali naredil.« Že res, ampak kdo med nami lahko reče, da je popoln oče, mati ali otrok? Biblija nas spominja: »Vsi mi namreč velikokrat grešimo. Če kdo ne greši v besedi, je popoln.« (Jakob 3:2; Rimljanom 5:12) Dejstvo, da niste popolni, je treba sprejeti. Neprestano razglabljanje »ko bi le« ne bo nič spremenilo, le vaše okrevanje lahko upočasni. *

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 6]

Včasih mora ostareli roditelj, ki žaluje, tolažiti svojega žalujočega odraslega otroka.

[Slika na strani 9]

Z izgubo ljubljenega človeka se lahko spoprimete tako, da pišete dnevnik, pregledujete fotografije in sprejmete pomoč drugih.