Paua opal iz morja
Paua opal iz morja
OD PISCA ZA PREBUDITE SE! Z NOVE ZELANDIJE
Velik lupinar v morju počasi leze po kamnih in se pase na morskem rastlinju, ki plapola v priobalnih tokovih. Njegova lupina je z zunanje strani temna, obložena s trdimi apnenčastimi plastmi in drobnimi morskimi bitji, z notranje strani pa se blešči v vseh mogočih mavričnih barvah – hladno modri, modrikastozeleni in temno škrlatni toni se prelivajo v nežno rumene in rožnate odtenke z zlatimi in srebrnimi odsevi.
TO NEVERJETNO bitje je paua, polž iz rodu morskih ušes, ki živi samo v morju okoli Nove Zelandije. Različne vrste morskih ušes lahko najdemo v morju na skalnatih predelih ob obali. Čeprav je paua zelo priljubljen zaradi bleščečih barv, ki krasijo notranjo stran njegove lupine, iz katere se lahko izdela nakit, pa ga številni cenijo predvsem zaradi njegovega okusnega mesa. Poleg tega lahko v tem polžu nastane lesketajoči se biser.
Morskih ušes, katerih predstavnik je tudi paua, je več kot sto vrst in jih je najti povsod po svetu. Nekatere vrste živijo samo ob obali Južnoafriške republike in Kalifornije. Na Japonskem morsko uho imenujejo awabi, v Avstraliji muttonfish, na otoku Guernsey v Rokavskem prelivu pa ormer. V Jadranskem morju živi vrsta morskega ušesa, ki se imenuje Petrovo uho. A le v hladnih vodah južnega Tihega oceana ob Novi Zelandiji lahko najdemo barvito morsko uho, imenovano paua (Haliotis iris).
Biološki čudež
Na notranji strani pauove lupine se izmenično nalagajo plasti beljakovin in kalcija, na katerih se svetloba lomi in tako nastajajo prelivajoče se barve, prav kakor pri opalu. Zato se paua imenuje tudi opal iz morja. Če temperatura morja pade, se morska ušesa pogreznejo v »zimsko spanje«, zaradi česar plasti lupine nastajajo počasneje. Neka strokovnjakinja, ki preučuje paue, pravi, da je raznolikost barv morda odvisna od hranil v vodi in različnih barv morskega rastlinja, s katerim se polži prehranjujejo.
Paui skrbno izbirajo svojo hrano, še posebej previdni pa so pri izbiri sosedov. Ne bodo živeli blizu bodičastega morskega ježka oziroma kina, saj se ta prehranjuje z enakim morskim rastlinjem. Nevarni sovražnik je tudi morska zvezda. Le nekaj teh zvezd lahko uniči célo kolonijo pauov. Prebrisana zvezda se z enim od svojih krakov oklene polževih dihalnih odprtinic in ga tako zaduši. Ko
paua pade s skale, zvezda brez težav pride do svojega kosila.Vsestranska uporabnost paua
Novozelandski domorodci Maori že več stoletij cenijo paua kot hrano, čeprav polževa črna lupina na zunaj ni preveč privlačna. Užitni del paua je velika mišica oziroma noga, s katero se premika po kamnitem dnu. Maori njegovo lupino uporabljajo tudi kot vabo za ribe, za okraske ter nakit, v rezbarijah pa jih uporabljajo za oči.
Danes je paua priljubljen bolj kot kdaj prej. Pravijo, da potovanje na Novo Zelandijo skorajda ne bi bilo popolno, če ne bi kupili tudi nekaj nakita iz lupin paua.
Dandanes potapljači brez podvodnih dihalnih aparatov nabirajo velike količine pauov. To je postala izvozna industrija, ki prinaša več milijonov dolarjev dobička. Da pa bi paua preživel v novozelandskih vodah, je število pauov, ki se smejo naloviti, omejeno. Večino mesa konzervirajo za azijski trg, nekaj pa ga zamrznejo ter odpošljejo v Singapur in Hongkong, kjer je paua zelo iskana in draga jed. Pogosto ga postrežejo surovega v rezinah, podobno kakor suši. Čeprav v morju okoli Nove Zelandije živi nešteto pauov, številni tamkajšnji prebivalci niso še nikoli poskusili njegovega mesa, saj večino izvozijo v tujino.
Zaradi vse večjega mednarodnega povpraševanja po pauu, se dobavitelji sedaj ukvarjajo s sodobno akvakulturo. S to metodo gojenja uspešno vzrejajo morska
ušesa v Avstraliji, Japonski in Združenih državah Amerike. S takšnimi novimi metodami lahko paue gojijo v toplotno uravnavanih bazenih daleč od njihovega naravnega morskega okolja.Gojeni paui so prav tako nenasitni kakor njihovi prostoživeči sorodniki. Vsak teden lahko pojedo hrane za polovico svoje teže. Vendar je presenetljivo, da so tudi precej okretni. Če se prevrnejo, se lahko hitro spet postavijo v pravi položaj. Z gojenimi paui ni veliko dela. Neka strokovnjakinja je dejala, da so »paui ljubka bitja za vzrejo, saj so izredno krotki in se zelo lepo vedejo – in nikoli ne ugovarjajo«!
Biseri iz paua
Paui so torej vir okusne hrane in iz njih izdelujejo nakit, poleg tega lahko tudi naredijo lesketajoče se bisere. Naravni biseri le redkokdaj nastanejo v pauih, ki živijo v morju. Lahko pa jih gojijo s tehniko, ki jo je v 1890-ih razvil francoski znanstvenik Louis Boutan. Rezultat je biser polkroglaste oblike z istimi čudovitimi barvami kakor lupina. Za kakšno tehniko pravzaprav gre?
V paua se vstavi tujek, ponavadi na tri mesta – dva ob strani in enega zadaj. Sčasoma paua te tujke prevleče s plastmi biserovine, ki je sestavljena iz kalcijevega karbonata in konhagena. Po najmanj 18 mesecih – in tisočih plasteh – nastane majhen biser. (Glej spodnji okvir.) Velik biser lahko nastaja tudi do šest let. Približno vsaki 50. paua naredi skoraj popoln biser. To pomeni, da ima gladko površino, svetleče barve in izjemen lesk.
Raziskovalci še vedno ne vedo, kaj bi morali narediti, da bi paua ustvaril okrogel biser. To pa zaradi tega, ker ima paua v nasprotju z ostrigo mišico v trebuhu, ki izloči vsak tujek, ki je vstavljen v njegov prebavni trakt. Morda bo kdo nekega dne odkril skrivnost, kako ustvariti okrogel biser.
Medtem pa nam je lahko v veselje vse, kar nam ponuja ta vsestranski lupinar – bleščeč nakit, kulinarično specialiteto in lupino privlačnih barv. Mar nismo Bogu hvaležni za to čudovito darilo? (Jakob 1:17)
[Okvir/slika na straneh 24, 25]
Izjemno Trden Dom
Glavna sestavina pauove lupine je kalcijev karbonat. Iz te snovi so narejeni tudi kosi krede. Toda pauova lupina je najmanj 30-krat trša od krede!
Paua pridobiva kalcijev karbonat iz morske vode in iz njega dela izjemno tanke sloje biserovine. Ta pa lupine ne naredi le izredno trde, temveč ji daje tudi barvitost in lesk. Plasti drži skupaj konhagen, lepilo iz beljakovin in sladkorja. To močno lepilo daje tudi zrcalni lesk.
Znanstveniki ne znajo izdelati enakega lepila oziroma posnemati procesa nastajanja lupine. Lupina lahko sama popravi razpoke, ki utegnejo nastati na njej, poleg tega ima najmanj pet mehanizmov, ki preprečujejo, da bi se zlomila. Paua je zares čudež Božjega načrtovanja in oblikovanja.
[Vir slike]
© Humann/gt photo
[Navedba vira slike na strani 23]
Zgoraj levo: © K.L. Gowlett-Holmes; zgoraj desno: Marcus Byrne/Photographers Direct
[Navedba vira slike na strani 25]
Silverdale Marine Hatchery, New Zealand