Z dobro novico v daljne dežele

Pripoveduje Helen Jones

Hodila sem skozi nabito polno tržnico v indijskem mestu Bangalore. Bilo je na začetku 1970-ih. Nenadoma se je vame zagnal bivol in me s svojimi rogovi dvignil ter vrgel ob tla. Že me je hotel pogaziti, ko je pritekla k meni neka Indijka in me rešila. Kaj pa sem počela v Indiji?

RODILA sem se leta 1931 v Kanadi in odraščala v čudovitem mestu Vancouver. Moja starša sta bila dostojna človeka, ki pa nista hodila v cerkev. Z mano je bilo nekoliko drugače. Duhovne reči so me zelo privlačile, zato sem že v mladih letih obiskovala nedeljsko šolo in poletne biblijske učne urice.

Leta 1950 sem se pri 19-ih poročila s Frankom Schillerjem, ki je že imel štiri otroke iz prejšnjega zakona. Dve leti kasneje se nama je rodil sin. V naše življenje sva hotela vplesti tudi religijo, toda Frank je bil ločen in nobena od cerkva, kateri sva se želela pridružiti, naju ni sprejela. Vse skupaj se mu je zamerilo, zato se o veri ni hotel več pogovarjati.

Kako sva spoznala biblijsko resnico

Leta 1954 mi je moj brat ves navdušen povedal, kaj mu je iz Biblije pokazal sodelavec, ki je bil Jehovova priča. Imela sem veliko vprašanj in vedela sem, kje imajo Priče svoje shode, toda nisem jih obiskala, ker mi je bilo jasno, kaj si Frank misli o religiji. Ni minilo dolgo, ko sta se k nam oglasila dva od Jehovovih prič. Želela sem vedeti, kaj njuna religija uči o razvezi. Iz Biblije sta mi pokazala svetopisemski temelj zanjo. (Matej 19:3–9) Pojasnila sta mi, da lahko odgovore na svoja svetopisemska vprašanja dobim z rednim biblijskim poukom.

Frank je izgubil živce in ni hotel s Pričami imeti nobenega opravka. Leta 1955 sem obiskala slovesnost v spomin na Kristusovo smrt. Ko sem prišla domov, sem mu začela navdušeno pripovedovati, kaj sem se naučila iz Biblije. »To ni mogoče!« je vpil. »Če mi tole lahko dokažeš iz Biblije, ti obljubim, da bom šel s tabo na enega teh tvojih neumnih shodov!«

Podala sem mu Biblijo in v roke jo je vzel z občutkom in zelo spoštljivo. Skupaj sva poiskala biblijske stavke, ki sem si jih zapisala. Nisem veliko govorila – pustila sem, da Biblija to stori sama zase. Frank se ni upiral. Preostanek večera je bil videti zamišljen.

Čez čas sem ga spomnila na njegovo obljubo o obisku shoda. Nejevoljno je odvrnil: »No ja, šel bom samo enkrat, da vidim, kaj se tam dogaja.« Govornik je v biblijskem predavanju razpravljal o tem, kako naj bodo žene podložne svojim možem. (Efežanom 5:22, 23, 33) Govor se ga je dotaknil. Približno v tistem času je Frank obiskal enega od shodov, na katerem se je preučevalo članek, ki je bil v (angleškem) Stražnem stolpu in je imel naslov »Naj te delo zadovoljuje«. Frank je bil garač in to, kar je slišal, mu je bilo zelo všeč. Po tem preučevanju je redno obiskoval vse shode. Moj mož je že kmalu goreče oznanjeval, jaz pa sem imela biblijske  pouke z ljudmi, ki so napredovali do krsta. Leta 1955 smo se Frank, jaz, moja mama in brat v znak svoje posvetitve Bogu krstili.

Želja, da bi naredila več

Leta 1957 smo na območnem zborovanju v Seattlu v ameriški zvezni državi Washington poslušali govor o tem, da bi služili na področju, kjer se potrebuje več kraljestvenih oznanjevalcev. »O Jehova, tudi jaz bi rada šla,« sem molila. »Prosim, pomagaj nama, da bomo šli tja, kjer nas potrebujejo.« Toda Frank je čutil, da mora najprej poskrbeti za potrebe družine. (1. Timoteju 5:8)

Naslednje leto je naša družina obiskala zborovanje v New Yorku, ki je sočasno potekalo na dveh mestih, na Jenkijskem stadionu in stadionu Polo Grounds. Na javnem govoru, na katerega smo vabili ljudi, je bilo več kot 253.000 navzočih! Franka je to, kar je videl in slišal, zelo ganilo. Po vrnitvi domov smo se odločili, da bo naš novi dom Kenija, saj so tam govorili angleško, pa še za otroke bi lahko poiskala primerne šole.

Leta 1959 sva prodala hišo. Vse, kar smo imeli, smo natovorili na avto in se napotili v Montreal v Kanado. Od tam smo z ladjo odpluli v Anglijo v London, nato pa smo se z drugo ladjo odpravili čez Sredozemsko in Rdeče morje proti Indijskemu oceanu. Končno smo prispeli v Mombaso v Keniji, ki je na vzhodni obali Afrike. Naslednji dan smo z vlakom odpotovali v Nairobi, glavno mesto te dežele.

Blagoslovi v Afriki

Takrat je bilo oznanjevanje Jehovovih prič v Keniji prepovedano, zato smo pričevali previdno. Tam nas je živelo več parov iz drugih dežel; oblasti namreč niso izganjale tujcev. Na naših shodih je smelo biti največ deset ljudi. To je pomenilo, da so morale naše družine, skupaj z otroki, zelo pridno sodelovati v programu.

Kmalu zatem, ko smo prišli v Kenijo, smo si poiskali stanovanje, Frank pa si je našel službo. Prva ženska, s katero sem se pogovarjala na oznanjevanju od hiše do hiše, je sprejela biblijski pouk in sčasoma postala pionirka oziroma polnočasna oznanjevalka Jehovovih prič. Biblijo sem preučevala tudi s prisrčnim najstniškim sikhovskim dekletom Goody Lull. Kljub temu da sta njena družina in sikhovska skupnost pritiskali nanjo, je ostala trdna. Ko so jo nagnali od doma, se je preselila k neki družini Prič, se posvetila Jehovu in pričela pionirati. Kasneje pa je tudi diplomirala na misijonarski šoli Gilead.

Naši družini ni bilo vedno lahko. Najstarejši fant je zbolel za revmatično vročico, Franka pa je hudo opeklo, ko je popravljal neki avto, in je ostal brez službe. Sčasoma je dobil zaposlitev približno 1000 kilometrov stran, v Dar es Salaamu, glavnem mestu Tanganjike (zdaj Tanzanija). Naložili smo torej svoje reči v avto in se odpeljali na dolgo pot. V Dar es Salaamu je bila mala občina, ki nas je prisrčno sprejela.

Oznanjevanje v Tanzaniji je bilo takrat prepovedano, vendar pa oblasti niso neusmiljeno izvajale te prepovedi. Leta 1963 nas je obiskal Milton Henschel, predstavnik s svetovnega sedeža Jehovovih prič v Združenih državah Amerike. Med enim njegovih govorov v dvorani Karimjee, najlepši dvorani v tej deželi, je k meni prisedel starejši moški, oblečen kot revež. Pozdravila sem ga. Skupaj sva brala iz moje Biblije in pela iz ene pesmarice. Po končanem programu sem ga povabila, naj se znova oglasi. Takoj ko je odšel, so prišli k meni Priče iz krajevne občine.

»A veš, kdo je bil to?« so vprašali. »Župan Dar es Salaama!« Prej nam je grozil, da bo naš zbor razpustil. Očitno je načrtoval, da bo to lahko storil na temelju stališča, ki ga je pričakoval. Mislil je namreč, da se bom do njega grdo obnašala, ker je bil pač videti reven. Toda prijaznost in osebno zanimanje sta nanj naredila tolikšen vtis, da nam je dovolil nemoteno speljati naš zbor do konca. Navzočih je bilo 274 oseb in 16 se jih je krstilo!

Medtem ko smo bili v Tanzaniji, je država razglasila neodvisnost. Domačini so zatem pri zaposlitvi dobivali prednost pred tujci. Večina  priseljencev je morala zapustiti deželo. Frank pa je vztrajno iskal zaposlitev in to se mu je navsezadnje obrestovalo. Prišlo mu je na uho, da nekje potrebujejo strojnika, ki bi skrbel za dizelske lokomotive. Tako smo lahko ostali še nadaljnja štiri leta. Po izteku Frankove pogodbe smo se vrnili v Kanado in tam ostali, dokler vsi otroci niso odrasli in se poročili. Še vedno sva se počutila mlada in želela sva se razdajati.

Selitev v Indijo

Leta 1970 sva se na priporočilo podružničnega urada Jehovovih prič v Bombaju (zdaj Mumbaj) preselila v Bangalore, mesto s takrat približno 1,6 milijona prebivalci. Tu sem imela bližnje srečanje z bivolom. Takrat je bila tam angleško govoreča občina s 40 Pričami in odmaknjena tamilsko govoreča skupina. Frank je preučeval z več moškimi, ki so napredovali v biblijskem spoznanju in kasneje postali krščanski starešine. Tudi jaz sem preučevala z družinami, ki so potem služile Jehovu.

Neka gospa, Gloria, je živela v zelo revnem predelu mesta. Ko sem jo prvič obiskala, me je povabila v stanovanje. Ni imela pohištva, zato sva sedeli kar na tleh. Pustila sem ji Stražni stolp in iz njega si je izrezala biblijski stavek iz Razodetja 4:11 ter ga prilepila na zid, tako da ga je lahko videla vsak dan. Zelo so ji bile všeč besede »Vreden si, Jehova«. Leto dni kasneje se je krstila.

Franka so povabili, da bi eno leto delal v podružnici v Bombaju in nadzoroval gradnjo prve zborske dvorane Jehovovih prič v Indiji. Dvorano so zgradili preprosto tako, da so na že obstoječi podružnični zgradbi dozidali še eno nadstropje. Takrat je bilo v vsej Indiji le nekaj malega čez 3000 Prič in manj kot 10 jih je služilo v podružnici. Leta 1975 nama je zmanjkalo sredstev za preživljanje. Bila sva žalostna, ker sva se morala posloviti od najinih prijateljev, ki sva jih tako zelo vzljubila.

Ponovno v Afriko

Deset let zatem je Frank lahko začel prejemati pokojnino. Takoj sva se dala na razpolago za mednarodni program gradnje podružnic. Dobila sva pismo, v katerem so naju prosili, naj greva v nigerijsko mesto Igieduma, kjer so ravno gradili. Frank je med najinim služenjem v Nigeriji preučeval Biblijo z moškim iz bližnje vasi, ki je tudi duhovno napredoval in kasneje postal član nigerijske podružnice Jehovovih prič.

Nato sva odšla v Zair, da bi pomagala graditi tamkajšnjo podružnico. Kmalu zatem so v tej državi prepovedali oznanjevanje in nama zaplenili potna lista. Frank je sredi dela doživel srčni infarkt, vendar si je med prepovedjo uspel opomoči. Kasneje smo morali vsi gradbeni delavci zapustiti Zair. Poslali so naju v bližnjo Liberijo. V podružnici v Monroviji so Franka prosili, naj jim popravi generator. Leta 1986 sta nama potekla vizuma in spet sva se morala vrniti v Kanado.

Na koncu v Ekvador

Kmalu zatem sva slišala, da se je najin dobri prijatelj, Andy Kidd, preselil v Ekvador in da tam uživa v oznanjevanju. Bil je edini starešina v občini, tako da je moral pogosto sam voditi večino shodov. Povabil naju je, naj ga obiščeva. Leta 1988 sva se vabilu odzvala in obiskala ekvadorsko podružnico. Zelo lepo so naju sprejeli in rekli, da bi bili izjemno veseli, če bi ostala.

Našla sva si udoben dom, vendar sva se morala naučiti španščino, Frank pa je bil star že 71 let. V naslednjih dveh letih sva lahko kljub temu, da nama je jezik šepal, pomagala 12 ljudem do krsta. Franka so prosili, da bi delal na projektu gradnje ekvadorske podružnice. Medtem je preučeval Biblijo z možem ene od prvih Prič v Guayaquilu. Ta mož, ki je bil nasproten 46 let, je postal najin prijatelj in duhovni brat.

Velika izguba

Nastanila sva se blizu mesteca Ancón ob Tihem oceanu. Tam sva lahko pomagala graditi novo kraljestveno dvorano. Žal je Frank 4. novembra 1998 zvečer, zatem ko je imel  zadnji govor na službenem shodu, doživel srčni infarkt in še iste noči umrl. Duhovni bratje in sestre so mi bili zares v veliko oporo! Naslednji dan smo mojega moža pokopali na pokopališču nasproti kraljestvene dvorane. Ni besed, s katerimi bi opisala bolečino, ko ti umre človek, ki ga imaš rad.

Znova sem se morala vrniti v Kanado, tokrat sama. Poskrbeti je bilo treba za družino in pravne zadeve. Bilo mi je tesno pri duši, a Jehova ni pozabil name. Prejela sem pismo iz ekvadorske podružnice, v katerem je pisalo, da bodo zelo veseli, če se bom vrnila. Tako sem tudi storila in se nastanila v majhnem stanovanju. Zaposlila sem se z delom v podružnici, ki je bila v neposredni bližini, in oznanjevala. To mi je pomagalo, da sem lahko premagovala bolečino ob izgubi Franka, toda še vedno sem se počutila zelo osamljeno.

Nisem odnehala

Čez nekaj časa sem spoznala Juniorja Jonesa. V Ekvador se je leta 1997 preselil iz Združenih držav Amerike, da bi pioniral. Imela sva enake cilje in uživala v istih rečeh. Poročila sva se oktobra 2000. Junior je imel gradbene izkušnje, zato so naju povabili, da bi pomagala pri zaključnih delih gradnje zborske dvorane v Cuenci, mestu visoko v Andih. Po koncu del je 30. aprila 2006 iz New Yorka pripotoval Geoffrey Jackson, član Vodstvenega organa Jehovovih prič, in imel posvetitveni govor. Na shodu je bilo 6554 navzočih.

Kdo bi si mislil, da bo v daljnih deželah Afrike, Indije in Južne Amerike kraljestveno delo tako čudovito napredovalo! Z Juniorjem se še ne misliva upokojiti. Mojih več kot 50 let v Jehovovi službi je minilo, kot bi mignil. Vem pa, da se nam bo tudi v novem svetu zdelo, da je čas, v katerem zdaj živimo, prav tako hitro minil. (Razodetje 21:3–5; 22:20)

[Zemljevid/slika na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Kje vse sva služila

KANADA → ANGLIJA → KENIJA → TANZANIJA

KANADA → INDIJA

KANADA → NIGERIJA → DEM. REP. KONGO (ZAIR) → LIBERIJA

KANADA → EKVADOR

[Druga lokacija]

ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE

[Slika]

S Frankom v Indiji, ko greva na zbor

[Slika na strani 15]

Z možem Juniorjem Jonesom