»Črn labod« z beneških kanalov

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

NESLIŠNO drsi po gladini. Z obeh strani ga spremljajo razmočeni zidovi, arabeskna okna in ocvetličeni balkoni, vsake toliko pa ga za trenutek prekrije kak kamnit most. Po eleganci in barvi od daleč spominja na črnega laboda. Čeprav ima lesen trup in njegov vrat nikakor ni mehak in operjen, temveč kovinski, se po milini, s katero pluje po kanalih Benetk, res lahko primerja s to ljubko ptico. Govorimo seveda o čolnu, ki je po mnenju nekaterih najbolj znamenit na svetu – o gondoli. Od kod izvira? Zakaj je tako priljubljena? Po čem se razlikuje od drugih čolnov?

O njenem izvoru

Težko je reči, kdaj natanko so izdelali prvo gondolo. Nekateri menijo, da se je to zgodilo v 11. stoletju n. št. Prvič je bila upodobljena proti koncu 15. stoletja, vendar je šele v 17. in 18. stoletju dobila značilen videz, po katerem je tako znana in se razlikuje od vseh drugih čolnov. Gondola je že prej imela ravno dno, toda v tem času so ji pridali železen premec, dobivati pa je začela tudi razpoznavno podaljšano obliko.

Prav tako težko se je dokopati do izvora besede »gondola«. Nekateri pravijo, da izhaja iz  latinske besede cymbula, s katero so poimenovali majhen čoln, ali pa iz besede conchula, kar pomeni drobcena concha oziroma »lupina«.

Značilnost Benetk

Zagotovo pa vemo to, da je gondola tesno povezana z Benetkami. Pravzaprav je morda najpomembnejši simbol tega mesta. Spomnite se samo vseh slik Benetk, na katerih je skoraj vedno tudi gondola.

Ta čoln je z mestom tesno povezan še drugače. »Povsem nekaj drugega je, če Benetke odkrivate« tako, da z gondolo plujete po kanalu, pravi Roberto, gondoljer, ki spremlja turiste po mestnih vodnih ulicah. »To ni samo običajen ogled. Tako lahko začutite samo srce Benetk.« Slavni nemški pisatelj Johann Wolfgang von Goethe je dejal, da se je na tem čolnu počutil kot »sogospodar Jadranskega morja, kakor se počuti vsak Benečan, ko leže v svojo gondolo«. Roberto pravi: »Počasno premikanje gondole se do popolnosti ujema z duhom Benetk. V nežnem objemu mehkih blazin imate občutek, kot da se je čas ustavil.«

Po čem je svojstvena

Morda boste presenečeni opazili, da se gondola premika naravnost, čeprav jo gondoljer poganja samo z enim veslom, ki je v nosilcu, pritrjenem na desni strani gondole. Logično bi bilo sklepati, da bi se tak čoln brez stalnega naravnavanja obrnil v eno smer in sčasoma le še krožil – pa ne. Zakaj? Gilberto Penzo, dober poznavalec zgodovinskih čolnov, je napisal: »Če uporabimo prispodobo in rečemo, da je struktura tega čolna podobna trupu človeka, da gredelj predstavlja hrbtenico, ogrodje pa rebra, potem bi lahko rekli, da ima gondola hudo skoliozo.« Povedano drugače, trup čolna je asimetričen – desna stran je ožja od leve za 24 centimetrov. Zaradi tega je desna stran čolna globlje v vodi kot leva. Tako povešeno gondolo lahko gondoljer poganja z enim samim veslom. K temu, da gondola plove naravnost, pa pripomore tudi teža gondoljerja, ki med veslanjem ne stoji na sredini čolna.

Značilnost tega »laboda« je njegov vrat oziroma premec. Poleg železne krme je to edini kovinski del čolna. Premec je »tako izrazit in poseben«, piše avtor Gianfranco Munerotto, »da se vsakemu, ki ga prvič vidi, za vedno vtisne v spomin«. Kovinski premec  je bil prvotno protiutež gondoljerju, ki vesla na krmi, zdaj pa je gondoli le v okras. Po tradiciji deli premca predstavljajo šest beneških četrti, imenovanih sestieri, zobec zadaj na vratu pa beneški otok Giudecca. Dvojno ukrivljen premec v obliki črke S naj bi predstavljal zvijugano strugo beneškega Canala Grande oziroma Velikega kanala.

Druga posebnost je gondolino črno »perje«. Slišati je bilo že mnogo različnih pojasnil o tem, zakaj so ti čolni črni. Po neki razlagi naj bi lastniki gondol v 16. in 17. stoletju tako pretiravali z bahavim razkazovanjem, barvami in razkošnim okraševanjem gondol, da je bil beneški senat prisiljen ukrepati in je zavoljo zmernosti naložil globo tistim lastnikom, ki so imeli že kar nakičene gondole. Toda mnogi so raje plačali kazen, kakor da bi se odrekli okrasju. Zato je neki magistrat oziroma državni uradnik določil, da je treba vse gondole prebarvati na črno. Po drugi razlagi je bila črna barva znamenje žalovanja za tisoči, ki so umrli zaradi črne smrti oziroma kuge. Tretja razlaga pa pravi, da je ob črnih gondolah prišla najlepše do izraza snežno bela polt beneških plemkinj. Resnica je precej manj zapletena: vsaj sprva so bile gondole črne zaradi katrana, s katerim so jih premazali, da so bile neprepustne za vodo.

Potem ko ste na hrbtu črnega laboda nežno drseli po mirni vodi, se zdaj po kanalu vračate k stopnicam nabrežja, od koder ste pot začeli. Medtem ko s pogledom spremljate odhajajočo gondolo, se vam za hip morda utrne misel: ,Zdaj zdaj bo labod obrnil svoj dolgi vrat in si pogladil razmršeno perje.‘

[Slika na strani 24]

Ogrodje gondole je asimetrično

[Slika na straneh 24, 25]

Značilen premec

[Slika na strani 25]

Roberto, gondolijer na beneških kanalih

[Navedba vira slike na strani 25]

© Medioimages