Zbiranje deževnice – nekoč in danes

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ INDIJE

ENA in ista voda se že tisočletja reciklira, ko sledi naravnemu vzorcu izhlapevanja iz zemlje in morja, nastajanju oblakov in padavin. Ta ekonomičen sistem nudi več kot dovolj vode za vsakogar na zemlji. Zakaj potem človeštvo pestijo hude težave z vodo? Kakšne rešitve so nam na voljo? V odgovor si poglejmo, kakšne so, kar se tiče vode, razmere v Indiji.

 Indija, ki ima več kot milijardo prebivalcev, ugotavlja, da so njeni vodni viri izčrpani do skrajnih meja. Od kod Indija dobi vodo? Na daljnem severu v Himalaji se spomladi reke zaradi taljenja snega in ledenikov napolnijo z vodo. Toda večina indijske podceline je odvisna od letnega monsunskega deževja, ki namoči sušnata tla, napolni vodnjake in jezera ter dvigne gladino mogočnih rek, ki križajo deželo. Monsunsko deževje je muhasto in zanj pravijo, da je »eden najbolj zoprnih in nepredvidljivih pojavov«, ki »ga je včasih kljub napredku sodobne tehnike, od satelitov do zmogljivih superračunalnikov [. . .], presenetljivo težko napovedati«.

Navadno monsunsko obdobje traja od tri do štiri mesece, toda dež ne pada ves čas enakomerno, ampak v krajših hudourniških nalivih. Zato se jezovi napolnijo in je vodo treba spustiti. Reke prestopijo bregove ter poplavijo polja in domove. Sodobna industrializacija in urbanizacija sta privedli do obsežnih izsekavanj gozdov, zato pogosto ni dovolj dreves, ki bi v svojih koreninah zadrževala dragoceni dež in ga počasi spuščala, da bi namočil tla. Hudourniki tako odnesejo površinsko plast zemlje oziroma denudirajo pokrajino. V jezerih in mlakah se nabira mulj, zato postajajo vse plitvejši in imajo vse manj vode. Tako je velik del dragocene deževnice praktično izgubljen.

Nato je monsunskega obdobja konec. Preostali del leta sije sonce vsak dan, kar povzroči večmesečno hudo vročino! Tla se hitro izsušijo, polja se žgejo na soncu in razpokajo. Deroče reke postanejo potočki v širokih, peščenih rečnih koritih. Slapovi usahnejo. Vodnjake vrtajo vse globlje in globlje, zato da bi iz podzemnih vodonosnikov načrpali vodo, pri tem pa se nivo podtalnice niža. Če je bilo dežja malo, nastopi suša, posevki propadejo, živina pogine, ljudje se iz vasi selijo v mesta in tako se tam težave z vodno oskrbo še povečajo.

Toda vedno ni bilo tako. V starih časih so ljudje po vsej Indiji vedeli, da ni najboljše biti odvisen le od rek in jezer, ki na koncu monsunskega deževja usahnejo. Razvili so umetnost prestrezanja dežja tam, kjer pade. Vodo pa so uporabili za takojšnje potrebe in shranili za mesece, ko ni bilo dežja.

Potreba po zbiranju deževnice danes

Človek bi mislil, da je ob sodobni tehniki in gradnji velikanskih jezov, zapornic in namakalnih kanalov – vseh teh je v Indiji zelo veliko – le malo, če sploh kaj, zanimanja za starodavne sisteme lovljenja vode. Navsezadnje so ljudje večino teh metod opustili, ko jim je voda pritekla iz pipe v domu ali vasi. Toda obstaja vzrok za zaskrbljenost. Obsežni projekti v gospodarjenju z vodo v preteklih 50 letih niso mogli zadostiti vse večjim potrebam prebivalstva in hitri spremembi iz skoraj povsem kmetijske države v industrijsko. Na zalogi ni bilo dovolj vode, da bi se potešila žejna dežela.

 Okoljevarstveniki in oblasti, ki jim je mar, sedaj menijo, da je ljudi treba navdušiti za to, da osebno sodelujejo pri varstvu voda. Spodbujajo jih, da zbirajo deževnico doma, v tovarnah, šolah in drugod, kjer je praktično hraniti manjše količine vode. Pravzaprav je sistem za zbiranje deževnice v številnih indijskih mestih in državah za nove stavbe obvezen!

Na milijone litrov deževnice pade na področjih, kjer se ne steka v zbiralnike, ampak preprosto izhlapi ali odteče v morje. Toda pri zbiranju deževnice, ki temelji na načelu, da se vodo ujame tam, kjer pade, sodelujejo posamezniki. In v nasprotju z vodo iz jezov in kanalov, ki jo je treba plačati ter je zato za revne drago breme, je ta voda brezplačna!

Prevzemanje pobude

Mnogo zaskrbljenih ljudi v Indiji zato sodeluje pri varstvu voda in nekateri so dobili celo mednarodna priznanja. Med njimi je denimo Rajendra Singh, ki je leta 2001 prejel ugledno Magsaysayjevo nagrado za razvoj skupnosti. Singh je s pomočjo nevladne organizacije, ki jo je ustanovil, oživil skoraj usahlo reko Aravari v indijski državi Radžastan. To je bila pravočasna rešitev za državo, v kateri živi osem odstotkov indijskega prebivalstva in ima le en odstotek vodnih virov Indije. V 15 letih je Singhova skupina posadila drevesa in zgradila 3500 zbiralnikov, tradicionalnih johadov za zbiranje deževnice, kar je tamkajšnjim prebivalcem prineslo blaginjo. Tudi drugi si prizadevajo zbirati vodo in, čeprav je njihov trud večinoma neopažen, so zadovoljni, ker vedo, da pomagajo.

Industrialci ugotavljajo, da je zbiranje deževnice koristno dopolnilo vodnim zalogam v mestih. V predmestju Bangaloreja na jugu Indije so v neki tovarni vgradili preprost, poceni sistem za zbiranje kapnice. Deževnica, ki se je nekoč zlivala na avtocesto in tako šla v nič, se zdaj steka v zbiralnik s prostornino 42.000 litrov. V monsunskem obdobju se dnevno prečisti 6000 litrov zbrane deževnice, ki jo uporabijo za pomivanje kuhinjske posode in čiščenje tovarniške menze. Za te potrebe ne uporabljajo vode iz mestnih zalog.

‚Kaplja v morje‘ boste morda rekli. Toda predstavljajte si, da imate bančni račun, na katerega se enkrat letno vloži denar. Za svoje dnevne potrebe morate z računa dvigovati denar, toda postopno jemljete več, kot je bilo na račun vloženo. Nekega dne boste na računu imeli negativno stanje. Toda če boste za nekaj mesecev na leto našli delo, za katero boste prejeli več, kot porabite za svoje dnevne potrebe, se bo na računu nabralo nekaj denarja. Zdaj pa to načelo naobrnimo na varstvo voda. Kaj dobite, če milijonkrat pomnožite svoje majhne prihranke? Obnovljene vodne vire, višji nivo podtalnice, napolnjene vodonosnike in zalogo vode, h kateri se boste zatekli, ko bo zmanjkalo »plače« v obliki deževnice. Ne pozabite, da je količina vode, ki je na voljo, omejena. Ko vode ni, ni mogoče prekoračiti sredstev.

Trajna rešitev

Naš planet ima za potrebe svojih prebivalcev na voljo obilo vsega. Toda človekov pohlep in kratkovidnost sta v minulih stoletjih za milijone Zemljinih stanovalcev ustvarila pogubne življenjske razmere. Kljub prizadevanjem iskrenih posameznikov ljudje očitno ne morejo povsem izkoreniniti okoljskih problemov. K sreči je Stvarnik zemlje obljubil, da ‚bo pokončal tiste, ki pokončujejo zemljo,‘ in uravnovesil kroženje vode, tako da bodo ‚v puščavi začele izvirati vode, v pustinji potoki‘. Zares tedaj bo ‚suha pokrajina postala jezero in žejna dežela vrelci voda‘. Kako osvežilna bera deževnice bo to! (Razodetje 11:18; Izaija 35:6, 7, Ekumenska izdaja)

 [Okvir/slike na strani 21]

Oživljanje starodavnih metod zbiranja deževnice

KAPNICA: Preprosto in poceni. Dež z rahlo nagnjene strehe teče v žlebove in nato po ceveh v posebej pripravljene sode. Voda se prefiltrira skozi žičnato mrežo, pesek, prod in oglje. Nato se steka v podzemne rezervoarje ali nadzemne cisterne. Zbiralnike zatesnijo, da vanje ne prodre zrak, svetloba ali organske snovi. Vodo obdelajo z alumom, da se zbistri, in s klorovim apnom, da uniči bakterije. Kapnica se lahko uporabi na vrtu, za izpiranje stranišč ali pranje oblačil. Ko se dodatno prečisti, je primerna tudi za pitje. Odvečna voda se lahko zbere v vodnjake ali usmeri pod zemljo, da bi se zvišala podtalnica. To je najbolj priljubljena metoda v mestih.

NAULE: Kamnite zapore, ki so zgrajene čez potok, da bi se zajezila voda. Na obrežjih so posajena senčnata drevesa, ki zmanjšujejo izhlapevanje, v majhne zbiralnike pa se dá zdravilne rastline, da bi očistile vodo.

PONIKOVALNICE, RAPATI: V peščena ali kamnita tla se naredijo majhni zbiralniki, da bi se v njih shranila deževnica. Nekaj te vode se uporabi, preostanek pa ponikne do vodonosnikov, ki napajajo vodnjake.

BHANDARE: Podzemni zbiralniki, ki prestrežejo studenčnico in jo preusmerijo v rezervoarje za mestno rabo.

KANATI: Navpični jaški na pobočjih za prestrezanje deževnice. Voda se zbere v podzemnih kanalih, od koder zaradi težnosti steče do oddaljenih rezervoarjev.

POVEZANI ZBIRALNIKI: Deževnica se po kanalih steka v zbiralnike. Ko so ti polni, voda steče v niz nižje ležečih zbiralnikov.

[Vir slike]

Z dovoljenjem: S. Vishwanath, Rainwater Club, Bangalore, India

[Navedba vira slike na strani 19]

UN/DPI Photo by Evan Schneider

[Slika na strani 20]

UN/DPI Photo by Evan Schneider