Benetke – »mesto v morju«

JEZIK PREDVAJANJA:

Benetke – »mesto v morju«

Od pisca za Prebudite se! iz Italije

»Je neko slavno mesto v morju. Morje je po širokih in ozkih ulicah, s plimo se dvigne in z oseko upade; slano morsko rastlinje se privija k marmorju njegovih dvorcev.« (Samuel Rogers, angleški pesnik, 1822)

TO »SLAVNO MESTO« so Benetke. Ta nekdanja prestolnica velike republike se lahko ponaša s stoletja dolgim gospostvom nad obsežnim kopenskim in morskim imperijem. Kako in zakaj so to mesto zgradili »v morju«? Od kod mu njegova slava? Kako je njegov imperij padel in kaj je od nekdanjega sijaja tega mesta še ostalo?

Negostoljuben kraj

Benetke ležijo sredi lagune na severozahodnem delu Jadranskega morja in povezujejo med seboj 118 otokov. Reke, ki se v bližini izlivajo v morje, odlagajo v plitve obalne vode velike količine mulja. V igri plimovanja in tokov na tem območju je nastala vrsta peščenih grebenov, ki obdajajo kakih 51 kilometrov dolgo in do 14 kilometrov široko spokojno laguno. Tri ožine dopuščajo prehajanje meter visokih valov iz morja ter pomorski promet. »Ta laguna,« piše v nekem viru, »je bila več stoletij osrednja postaja živahnega trgovskega prometa, ki je prihajal iz Jadranskega morja oziroma po rekah ali karavanskih poteh iz srednje ali severne Evrope.«

Po mnenju učenjakov segajo začetki mesta nekje med peto in sedmo stoletje n. št., v čas, ko so severna barbarska plemena prodirala proti jugu ter po celini požigala in ropala skupnosti. Ljudje so pred plenilci bežali in mnogi so se zatekli na težje dostopne, toda varnejše lagunske otoke.

Staroveški zapisi nakazujejo, da so prve stavbe zgradili na temelju iz kolov, ki so jih zarili v blato in prepletli s tankimi vejami oziroma trstjem. Pozneje so Benečani zgradili kamnite hiše na tisočih lesenih pilotih. Toda rialtske lagunske otoke, ki so čez čas postali mestno središče, je pogosto zalila voda in niso bili niti dovolj trdni niti dovolj veliki, da bi lahko sprejeli velik val novih priseljencev. Morali so jih osušiti in povečati s preprostimi metodami. Prebivalci so izkopali kanale, da bi po njih lahko pluli čolni, otoke pa podprli in s tem ojačali tla za gradnjo. Kanali so tako postali njihove ulice, čez katere so zgradili mostove, ki so olajšali gibanje pešcev z enega otoka na drugega.

Rojstvo in vzpon republike

Po padcu zahodnega rimskega imperija so lagunski otoki prišli pod oblast bizantinskega cesarstva s prestolnico Konstantinopel, ki je današnji Istanbul. Vendar so se lagunske skupnosti uprle in razglasile neodvisnost. Tako so se Benetke znašle v položaju, opisanem kot nenavaden »položaj majhne neodvisne [. . .] doževske domene, ki je ležala na samostojnem ozemlju med dvema velikima imperijema,« frankovskim in bizantinskim. Zaradi teh edinstvenih okoliščin je lahko mesto vzcvetelo in postalo velik »trgovski posrednik«.

V naslednjih stoletjih so se Benetke spopadle s številnimi nasprotnimi silami v Sredozemlju, tudi s Saraceni, Normani in Bizantinci. Na koncu so prevladale nad vsemi, vendar se je to zgodilo šele po tem, ko so leta 1204 preusmerile četrti križarski pohod proti svojemu najmogočnejšemu tekmecu, Konstantinoplu, in ga uničile. Benetke so imele že mnogo trgovskih postojank – na obalah Črnega in Egejskega morja, v Grčiji, Konstantinoplu, Siriji, Palestini, na Cipru in Kreti. Ob padcu bizantinskega cesarstva so mnoge od njih preoblikovale v svoje kolonije.

»Gospodarica Sredozemlja«

Benetke so že v 12. stoletju imele velike ladjedelnice, v katerih so vsakih nekaj ur izdelali eno galejo s popolno opremo. Med domačimi proizvodi so bili tudi stekleni in drugi luksuzni izdelki: čipke, brokat, damast in žamet. Beneški in tuji trgovci so iz zahodnih dežel dovažali orožje, konje, jantar, krzno, stavbni les, volno, med, vosek in sužnje. Od muslimanskih Levantincev pa so dobivali zlato, srebro, svilo, začimbe, bombaž, barvila, slonovino, dišave in še množico drugih dobrin. Mestni uradniki so skrbeli za to, da je bilo vse, kar je prišlo na trg in odšlo z njega, obdavčeno.

Mesto so oplemenitili znani arhitekti in umetniki, kot so Palladio, Tizian in Tintoretto, zato je bilo označeno z la serenissima, kar pomeni »polno miru« ali »čudovito«. Upravičeno je bilo imenovano »gospodarica Sredozemlja, [. . .] najbogatejše in najbolj cvetoče trgovsko središče omikanega sveta«. Takšen sloves je uživalo še več stoletij zatem. Njegova moč je pričela ugašati šele v 16. stoletju, ko se je os svetovne trgovine pomaknila proti Atlantskemu oceanu in deželam Novega sveta.

Benečanske kolonije, ki so bile raztresene po vsem Sredozemlju, niso bile nikoli zedinjene, niti geografsko, niti z enotno vlado, niti z učinkovitim medsebojnim sodelovanjem. Zato Benetke izgube kolonij niso mogle preprečiti. Sosednje države so jim iztrgale posest drugo za drugo, dokler ni navsezadnje leta 1797 Napoleon I. premagal tudi samo lagunsko mesto in ga prepustil Avstriji. Leta 1866 so Benetke postale del Italije.

Sanjsko mesto

Obisk Benetk je za mnoge, kakor da bi se vrnili dvesto ali tristo let v preteklost. V tem mestu veje povsem drugačno vzdušje.

Med drugim je tako zaradi tukajšnjega miru. Promet pešcev, ki se steka po ozkih uličicah, je večinoma odmaknjen od vodnega prometa, razen tam, kjer se pešpoti vijejo ob kanalih ali potekajo čez značilne kamnite ločne mostove. Edina motorna prevozna sredstva so čolni, saj so ulice »tlakovane« z vodo. V mestu je vse polno slikovitih prizorov. Trg sv. Marka je s svojo baziliko, zvonikom in veličastnim obrežjem, poleg katerega po zeleni laguni poplesavajo sončni žarki, navdihujoč prizor za umetnike.

Živahne kavarne na glavnem trgu privlačijo tako turiste kot domačine. Tukaj lahko uživate v pijači ali kremnem sladoledu in obenem poslušate klasično glasbo manjših glasbenih skupin. Ko sedé opazujete mimoidoče in občudujete vrhunsko arhitekturo, ki vas obdaja, ter nikjer ne vidite nobenega avtomobila, se vam lahko resnično zazdi, kakor da ste odpotovali v preteklost.

Mesto še posebej privlači ljudi, ki iščejo umetnostne zaklade. V številnih palačah, muzejih in cerkvah domujejo slike mnogih slavnih umetnikov. Nekateri obiskovalci pa se preprosto zadovoljijo s tem, da se potepajo po ozkih uličicah ter si ogledujejo nevsakdanje stvari, ki jih obkrožajo. Turisti lahko v množici trgovin najdejo izdelke, po katerih mesto slovi: čipke in vezenine z lagunskega otoka Burano ter sijajne kristalne in steklene izdelke z Murana. Če želite videti, kako jih izdelujejo, vas bo na katerega koli od teh otokov v kratkem času popeljal »vaporetto« ali vodni avtobus, plovba z njim pa je že sama po sebi posebno doživetje.

Veličastne palače s šilastimi oboki pričajo o preteklem orientalskem vplivu. Znameniti most Rialto (Ponte di Rialto), ki se dviga nad glavno prometno žilo, Velikim kanalom (Canale Grande), in sijoče črne gondole, ki tiho drsijo pod njim, pritegnejo poglede obiskovalcev.

Še vedno v boju za preživetje

Dve stoletji po padcu »čudovite republike« se mesto še vedno bojuje za preživetje, toda sedaj je njegov boj drugačen. Zaradi izredno visokih cen zemljišč, pomanjkanja delovnih mest in malo pridobitev sodobnega časa je število prebivalcev v tem zgodovinskem središču s 175.000 leta 1951 padlo na komaj 64.000 leta 2003. Treba je rešiti zapletena družbena in gospodarska vprašanja, na primer, kako obnoviti propadajoče mesto, če naj se to sploh stori.

V 1920 letih so v upanju, da bodo izboljšali krajevno gospodarstvo, na kopnem zgradili novo industrijsko področje, prek lagune pa izkopali globok jarek, da bi naftni tankerji dosegli rafinerije. Industrija je priskrbela delovna mesta, vendar jo tudi krivijo za onesnaževanje in uničujoče visoko plimovanje, imenovano acqua alta (visoka voda), zaradi katerega je velik del zgodovinskega središča vse pogosteje pod vodo.

To, da lagunsko okolje ter gibanje in sila vode tvorijo zelo občutljiv naravni mehanizem, ki je bistven za preživetje mesta, ni prav nič novega. Benečani so se že leta 1324 lotili izredno obsežnih gradbenih del, s katerimi so preusmerili reke, ki so grozile, da bodo laguno zasule z muljem. V 18. stoletju pa so v morju zgradili pregrade, da bi Jadranu preprečili uničujoče vdiranje v laguno.

Danes je videti, da je stanje resnejše kakor kdaj koli prej. Resda upajo, da je problem pogrezanja, do katerega je prišlo zaradi izkoriščanja podzemnih vodonosnikov v industrijske namene, dokončno odpravljen, toda višina morske gladine se vztrajno dviga po vsem svetu. Poleg tega se zaradi osuševanja tal področje lagune vse bolj krči, kar vpliva na njeno naravno ravnovesje. Visoka voda že dolgo predstavlja nevarnost, toda še nikoli tolikšne kakor danes. Na začetku 20. stoletja je Trg sv. Marka poplavilo približno pet- do sedemkrat na leto. Stoletje zatem je bil v samo enem letu pod vodo 80-krat.

Izjemna zgodovinska in umetnostna dediščina Benetk je skupaj z njenimi težavami vzbudila mednarodno pozornost. Sprejeli so posebno zakonodajo, s katero naj bi mesto zaščitili pred visoko vodo in spoštovali okolje, obenem pa ne bi ovirali delovanja njegovega pristanišča ali vsakodnevnega življenja prebivalcev. Toda kako to najbolje storiti, je še vedno nerešeno vprašanje.

Sedaj si prizadevajo zvišati bregove kanalov, narediti tlakovano področje neprepustno za pronicanje vode iz zemlje, ter preprečiti, da bi se v razmerah acque alte v odvodnih kanalih tok obrnil. Najbolj sporen ukrep pa je načrtna gradnja sistema premičnih pregrad, s katerimi bi ob nevarnosti naraslih vod zaprli vhode v laguno.

Cilji niso lahko dosegljivi. »Slavno mesto v morju« ima zares znamenito preteklost, vendar je sedaj po mnenju različnih piscev v nevarnosti, da se spremeni v »muzej tujcev na račun domačih prebivalcev, ki bi se morda celo morali izseliti«. Benetke se že dolgo morajo bojevati s težavnimi naravnimi razmerami, toda sedaj »bo fizična zaščita sama brez pomena, če se mesto ne bo obnovilo družbeno in gospodarsko, ter ne bo postalo naseljen kraj, poln življenja«.

[Zemljevid na strani 16]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Benetke

[Slika na strani 16]

Most Rialto nad Velikim kanalom

[Slika na straneh 16, 17]

San Giorgio Maggiore

[Slika na strani 17]

Santa Maria della Salute

[Slika na strani 18]

Restavracije ob Velikem kanalu

[Slika na strani 19]

Poplavljen Trg sv. Marka

[Vir slike]

Lepetit Christophe/GAMMA

[Navedba vira slike na strani 16]

PREBUDITE SE!