Pisano je, da ga bom znova videla
Pisano je, da ga bom znova videla
Pripoveduje Rosalía Phillips
»Ti boš še velika zvezda! Rojena si za uspeh!« Ta vzklik je bil namenjen meni. Izrekel ga je vodja naše skupine, ki je sedel za klavirjem, in to tik preden se je dvignila odrska zavesa. Drugi štirje člani našega ansambla so mi dali znak, naj pridem na oder. Bila sem nova pevka skupine, oblečena v rdečo, z zlatniki okrašeno obleko. Bila sem zelo živčna. Tukaj, v enem najpomembnejših gledališč v Ciudad de Mexicu, sem prvič v svoji karieri nastopila na odru in s tem zaplavala v vode šovbiznisa! Bilo je marca 1976 in čez en mesec naj bi dopolnila 18 let.
TRI leta pred tem mi je umrl oče in spomini nanj so še vedno prevladovali v mojem srcu in mislih. Tudi javnost se ga je dobro spominjala. Ljudje so ga imeli radi in ga občudovali kot enega vodilnih komikov v državi. Igral je v več kot 120 filmih, v obdobju, ki se pogosto imenuje zlata doba mehiškega filma. Njegovo ime, Germán Valdés - »Tin-Tán«, se je pojavljalo na oglasnih panojih po vsej Srednji in Južni Ameriki ter v špansko govorečih področjih Združenih držav in Evrope. Njegove filme še danes, več kot 30 let po njegovi smrti, pogosto predvajajo po televiziji.
Že odkar sem bila dekletce, je bila naša hiša zbirališče slavnih ljudi. Moja mama je s svojimi sestrami ustanovila pevski trio, ki se je imenoval Las Hermanitas Julián (Sestre Julián). Njen brat Julio Julián je bil v Evropi slaven operni tenorist, njegova žena, Španka Conchita Domínguez, pa je bila sopranistka. Poleg tega sta bila očetova brata, Manuel »Loco« (nori) Valdés in Ramón Valdés, bolj znan kot Don Ramón, slavna televizijska komedijanta.
Za naju z bratom Carlosom so bili filmski in glasbeni studii ter varieteji nekaj vsakdanjega, saj naju je oče pogosto jemal s seboj na snemanja in turneje. Tako je svojo družino ohranjal povezano. Kako zelo se je to plitko okolje razlikovalo od našega doma, kjer sta prevladovali resnična harmonija in ljubezen! Svojega očeta se spominjam kot zelo prisrčnega človeka, polnega energije in ljubezni do življenja. Bil je izredno radodaren, včasih celo preveč. Učil me je, da sreča ni odvisna od tega, koliko imamo, temveč od tega, koliko dajemo drugim.
Tragična izguba
Proti koncu leta 1971 sva z bratom od mame izvedela nekaj strašnega. Očetu so odkrili neozdravljivo bolezen. Leto in pol sem gledala, kako trpi in se bori pod vplivom močnih zdravil.
Še vedno se spominjam dneva, ko je k nam domov pripeljal rešilni avto, da bi očeta odpeljal v bolnišnico. Vedela sem, da se ne bo nikoli več vrnil. Z besedami težko opišem svojo bolečino. Ob njegovem trpljenju sem se odločila, da moram tudi sama trpeti. Ob dlan sem si pritisnila cigaretni ogorek in neutolažljivo jokala. Oče je preminil 29. junija 1973. Začela sem se spraševati: Zakaj nas je tako dober človek, ki je drugim prinašal toliko sreče, moral zapustiti? Kje je zdaj? Ali me lahko sliši, če mu kaj povem? Kakšen smisel ima sedaj moje življenje brez njega?
Kariera brez pravega smisla
Potrebovala sem nekaj časa, da sem si čustveno opomogla, zatem pa sem začela obiskovati šolo za notranje urejanje prostorov. Toda v meni je bila uporniška žilica in šolo sem obesila na klin. Z mamo sva se odločili, da bova bolj pogosto zahajali v družbo. Bili sva redni gostji prestižnih zabav, ki so jih obiskovali ljudje iz sveta zabavništva. Pogosto je gostitelj na koncu zabave dejal: »Rosalía, sedaj pa nam prosim zapoj eno svojih pesmi.« Všeč jim je bil moj glas pa tudi to, da sem v svoje pesmi vpletla čustva. Pravili so mi, da sem podedovala talent svojih staršev.
Na eni od teh zabav me je skladatelj in vodja skupine Arturo Castro and His Castros 76 slišal peti in me povabil, naj se pridružim njegovi skupini. Sprva mi zamisel ni bila všeč. Čeprav sem glasbo imela rada in jo od svojega 14 leta tudi komponirala ter igrala na kitaro, se s tem nisem hotela ukvarjati profesionalno. Toda ker me je mama spodbujala in ker sem želela, da bi bila naša družina finančno preskrbljena, sem ponudbo navsezadnje sprejela. To me je pripeljalo do mojega prvega nastopa, ki sem ga opisala v uvodu.
Vse od začetka kariere sem imela dovolj dela. Naša skupina je potovala po Mehiki in imela po dve predstavi na noč. Gostovali smo v Gvatemali, Venezueli, New Yorku in Las Vegasu. V skupini sem ostala dve leti. Nato pa se mi je ponudila priložnost, da postanem filmska igralka. V dveh filmih sem dobila stransko vlogo, v enem pa glavno in zanj tudi prejela dve pomembni nagradi.
Nekega dne so me poklicali iz največje televizijske hiše v državi. Ponudili so mi ekskluzivno pogodbo v njihovem »zvezdniškem sistemu« in glavno vlogo v telenoveli, ki bi se imenovala po meni. To bi me izstrelilo v sam vrh v svetu zabave. Imela bi čudovito plačo, tudi če ne bi redno delala. Zaradi občutka, da si vsega tega ne zaslužim, in iz strahu pred tem, da bi izgubila svobodo, sem pogodbo zavrnila. Sprejela pa sem vlogo v telenoveli, vendar le zato, da bi na univerzi lahko še naprej študirala igralstvo. Kljub temu nisem bila srečna. Begalo me je, ko sem opazovala, kako se igralci več let trudijo, da bi prišli do glavne vloge, medtem ko sem bila jaz takoj glavna igralka – in to predvsem zato, ker sem bila Tin-Tánova hči.
Nato je prišlo na vrsto snemanje glasbe. Najprej sem posnela pesem za telenovelo – zanjo sem sama napisala besedilo in skomponirala glasbo. Kasneje sem začela snemati v nekem znanem studiu v Londonu. Posnela sem še več pesmi, filmov in telenovel. V časopisih so na uvodnih straneh zabavne rubrike začeli izhajati članki o meni, torej bi človek lahko dejal, da sem se na lestvici uspeha povzpela na najvišjo stopničko. Toda še vedno je nekaj manjkalo. Opazila sem, kako plitki in tekmovalni so igralci, poleg tega sta se med njimi bohotili nemorala in hinavščina. Izgubila sem zaupanje v ljudi.
Nato sem jeseni 1980 na družinskem srečanju videla strica Julia. Odločil se je zapustiti opero in prisluhnila sem mu, ko je govoril o raju, ki ga je obljubil Bog. Stric Julio je rekel, da bosta krivica in žalost izginili z zemlje in da bo na njej zavladala ljubezen. Povedal je tudi, da je pravemu Bogu ime Jehova. Od vsega
slišanega pa me je najbolj pritegnilo to, da bodo naši ljubljeni, ki so umrli, v raju obujeni. Nad tem, da bom svojega očeta lahko znova videla, sem bila navdušena. Ves čas sem ga pogrešala ter hrepenela po njegovi podpori in ljubezni. Kako čudovito bi bilo, da bi bil ponovno z nami! Toda globoko v sebi sem imela občutek, da je to nemogoče. Stric Julio mi je dal Biblijo in naju z mamo povabil na zborovanje Jehovovih prič, ki naj bi bilo čez nekaj tednov. Rekli sva mu, da bova morda prišli.Odločim se spremeniti svoje življenje
Neke noči sem v postelji kadila in brala Biblijo, ki mi jo je dal stric. To, kar sem prebrala v knjigi Pregovori, me je privedlo do sklepa, da svetloba, razumevanje in življenje izvirajo od Boga, tema, zmeda in smrt pa prihajajo od nasprotnega vira. Še iste noči sem vrgla proč zadnjo cigareto v življenju in počakala, da se mama vrne domov. V joku sem jo prosila, naj mi stoji ob strani, ko bom naredila nekatere pomembne odločitve. Naslednji korak je bil, da sem odšla v gledališče, v katerem sem v Shakespearovi tragediji Kralj Lear igrala Kordelijo. Odpovedala sem sodelovanje v igri in pretrgala vse vezi s svojim fantom, enim od glavnih igralcev.
Toda nisem se še naučila, kako služiti Bogu, tako da nisem imela ničesar, na kar bi se lahko oprla. Zapadla sem v hudo depresijo. Molila sem k Bogu, naj mi pomaga čutiti, da res lahko pripadam nečemu zaradi tega, kakršna sem, ne pa zaradi podedovanega talenta oziroma slavnega imena. Povsem sem se odrekla družbi, v katero sem prej redno zahajala, in vsem prejšnjim dejavnostim.
Pot do resničnega uspeha
V obdobju največje zmedenosti sem se spomnila, da me je stric povabil na zborovanje. Poklicala sem ga in vzel me je s seboj na stadion. To, kar sem tam videla, se je dotaknilo mojega srca. Videla sem urejene ljudi, ki niso grdo govorili ali kadili in niso na nikogar skušali narediti vtisa. Kar sem slišala iz Biblije, me je spomnilo na misli, ki sem jih prebrala v majhni knjigi z naslovom Ali je Biblija resnično Božja Beseda? *, ki se je kmalu po očetovi smrti znašla v naši hiši.
Približno takrat so mi ponudili glavno vlogo v neki drugi telenoveli. Vloga mi je bila všeč, saj je bilo videti, da podpira lastnosti, ki Bogu ugajajo in o katerih sem slišala na zborovanju. Zaradi tega sem to vlogo tudi sprejela. Po drugi strani pa mi je na misel prihajal biblijski stavek: »Ne dajte se vpreči v jarem z neverniki. [. . .] Kakšno zvezo ima svetloba s temo?« (2. Korinčanom 6:14)
V meni je rastla želja, da bi ugajala Bogu. Hotela sem obiskati shod v kraljestveni dvorani skupaj s stricem in teto. Njuna občina je bila oddaljena uro vožnje od mojega doma, vendar sem jo obiskala tri nedelje zapovrstjo. Stric se je odločil, da me pelje v občino, ki je v mojem kraju. Prispela sva ob koncu shoda in tam sem spoznala Isabel, dekle mojih let. Bila je preprosta in prijazna. Ko ji je stric povedal, da mi je ime Rosalía Valdés, ni mojemu imenu posvetila niti najmanjše pozornosti. To mi je bilo zelo všeč. Ponudila se je, da bi na mojem domu skupaj preučevali Biblijo.
Začeli sva preučevati in si pri tem pomagali s knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. * Isabel se je z veseljem prilagodila mojemu urniku. Včasih me je morala čakati zelo pozno v noč, da sem končala snemanje telenovele. Tako hvaležna sem bila, da je nekomu mar zame že samo zato, ker sem želela spoznati biblijske resnice! Bila je pristna, odkritosrčna in uglajena. Imela je lastnosti, za katere sem menila, da si jih človek lahko pridobi samo s študijem filozofije in umetnosti. Poskrbeli sva, da sva preučevali po več ur skupaj in včasih tudi večkrat na teden.
Na začetku se mi je bilo težko osvoboditi lastnih napačnih zamisli, vendar so jih sčasoma nadomestile biblijske resnice. Spomnim se, kako me je ohrabrila Božja obljuba: »Še malo namreč, in brezbožnika ne bo več, in ogledoval boš mesto njegovo, a njega ne bode. Krotki pa bodo podedovali deželo in se radovali v obilosti miru.« (Psalm 37:10, 11) Takrat mi je tudi upanje, da bom svojega očeta v raju znova videla, postajalo vedno bolj stvarno. Pogosto so mi prišle na misel Jezusove besede: »Ne čudite se temu, kajti prihaja ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas in prišli ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja.« (Janez 5:28, 29)
Končali smo snemanje telenovele in nemudoma so mi poslali nove ponudbe. Čeprav bi s sodelovanjem pri teh projektih verjetno postala še bolj slavna, pa bi s tem pokazala, da odobravam nemoralo, malikovalstvo in drugo napačno ravnanje. Spoznala sem, da je Satan resnična oseba in da noče, da bi služili Jehovu. Zato sem ponudbe zavrnila in začela obiskovati vse shode. Mama in brat seveda nista razumela, zakaj sem se odrekla tako številnim priložnostim in tolikšnemu denarju. Hkrati pa sta lahko opazila, da sem se spremenila. Iz nesrečnega, potrtega bitja sem se prelevila v srečnega človeka, ki se veseli življenja. Končno sem vedela, čemú živim!
O tem, kar sem se učila, sem se želela pogovarjati z drugimi in kmalu sem postala oznanjevalka čudovitega sporočila o Božjem kraljestvu. Na oznanjevanju je bilo včasih težko obdržati pozornost stanovalca; mnogi so me namreč prepoznali. Večkrat se mi je zgodilo, da sva s sooznanjevalko prišli do stanovalčevih vrat ravno takrat, ko je bila na televiziji telenovela, v kateri sem igrala. Ljudje kar niso mogli verjeti, da stojim pred njihovimi vrati!
Enajstega septembra 1982 sem se krstila in s tem simbolizirala svojo posvetitev Jehovu. Moje življenje je sedaj imelo pravi smisel in pred mano je bila drugačna kariera. Isabelina gorečnost za oznanjevanje mi je bila v spodbudo. Bila je redna pionirka, kakor se imenujejo polnočasni oznanjevalci Jehovovih prič. Kmalu sem jo spremljala na biblijske pouke, ki jih je vodila z ljudmi. Postala je moja najboljša prijateljica.
Svojo igralsko kariero sem praktično opustila, tako da sva se z mamo morali zadovoljiti z nižjim življenjskim standardom. Medtem sem skomponirala glasbo za svoj četrti album, na katerem so bile tudi pesmi, ki so govorile o mojih novih vrednotah in verovanju. Napisala sem pesem o trdnem upanju, da bom svojega očeta še enkrat videla. Pesmi sem dala naslov »Pisano je – znova ga bom videla«. Ko sem jo prvič zapela mami, je bila močno ganjena. Začutila je, da sem trdno prepričana o tem, kar pojem. Bila sem navdušena, ko mi je povedala, da bi rada preučevala Biblijo. Dve leti kasneje se je krstila kot Jehovova priča. Vse do danes je dejavna oznanjevalka.
Sčasoma mi je bilo vse lažje zavračati ponudbe za delo. Kadar sem se srečala s preizkušnjo ali skušnjavo, sem si v mislih naslikala prečudovito sliko, na kateri smo skupaj z očetom v krasnem rajskem okolju. To mi je okrepilo zaupanje in odločenost, da še naprej služim Jehovu.
Nekega dne so me prosili, da bi sodelovala pri snemanju španske različice otroške nanizanke z naslovom Sezamova ulica. Menila sem, da tega ne morem storiti. Producentu sem povedala, da otrok zaradi svojih biblijskih načel ne morem spodbujati k stvarem, kot so prazniki in rojstni dnevi. Producent mi je dejal, da bo spoštoval moje prepričanje, če bom sprejela to delo, in da bomo lahko podpisali pogodbo, v kateri bo podrobno opisan moj položaj. Zato sem to ponudbo sprejela in posnela 200 epizod. Takrat sem zadnjič nastopala kot igralka.
Ostala mi je samo še ena pogodba z glasbeno založbo. Zanjo sem posnela deset skladb, ki
sem jih sama skomponirala, med drugim tudi pesem, ki govori o mojem očetu in upanju na vstajenje. To pesem sem imela priložnost zapeti na televiziji in javnih nastopih, na katerih sem vedno omenila svoje verovanje. Vendar so v založbi name začeli pritiskati, naj poskrbim za to, da bi bil moj videz bolj erotičen. Dala sem jim odpoved.Blagoslovi pri služenju Bogu
Decembra 1983 sva z Isabel obiskali poslopja Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Tam sem spoznala moškega, ki je kasneje postal moj mož, Russlla Phillipsa. Skoraj dve leti sva si dopisovala. Kako dobro se spominjam dneva, ko sem vstopila v vrste rednih pionirjev – Russell mi je namreč prav iz New Yorka poslal vrtnice!
Eno leto sem pionirala z Isabel. Nato pa so jo povabili v mehiški podružnični urad Jehovovih prič. S pripovedovanji o svoji novi dodelitvi mi je razvnela željo, da razširim svoje služenje, in če je Jehovova volja, tudi sama delam v Betelu.
Še en blagoslov v mojem življenju je Russell. S svojo ljubeznijo do Jehova in Njegove organizacije me je naučil ceniti polnočasno službo. Betel je imel zelo rad in v njem je služil tri leta. Po poroki sva bila redna pionirja v Coloradu (ZDA). Kasneje so naju povabili, naj kot mednarodna gradbena delavca pomagava pri gradnji novih podružničnih prostorov v drugih deželah. Kakšno presenečenje sva doživela, ko sva izvedela, da sva dodeljena v Mehiko! Aprila 1990 sva z odprtima rokama sprejela čudovito prednost, da postaneva člana betelske družine v Mehiki. Russell me je s svojim zgledom zelo spodbudil. Občudovala sem požrtvovalnost, ki ga je motivirala, da je zapustil svoj dom in družino, zato da bi tukaj v Mehiki delal v prid Kraljestva.
Z Russllom sva v najini službeni prednosti v mehiški podružnici resnično uživala. Vendar se je vse nenadoma spremenilo, ko sem zanosila. Ta novica naju je presenetila. Toda od nekdaj sva cenila starše, ki svoje otroke vzgajajo po poti resnice, zato sva to spremembo s hvaležnostjo sprejela kot novo dodelitev. Oktobra 1993 se nama je rodil Evan, dve leti in pol kasneje pa še Gianna. Čeprav se je pri vzgoji otrok treba nenehno truditi, se vsakokrat počutiva nagrajena, ko najina enajstletnik in osemletnica na oznanjevanju izražata svojo vero.
Russell je sedaj v regionalnem gradbenem odboru za gradnjo kraljestvenih dvoran, sama pa sem pred nedavnim zopet začela polnočasno pionirati. V zadnjih 20 letih sem lahko 12 članom svoje družine in 8 drugim ljudem pomagala, da so spoznali biblijsko resnico in začeli služiti Jehovu.
Kadar me otroka vprašata »Mami, ali ti je bilo težko zapustiti šovbiznis?«, jima citiram besede apostola Pavla: »Resnično gledam na vse kot na izgubo zaradi neprekosljive vrednosti spoznanja o Kristusu Jezusu, mojem Gospodu. Zaradi njega sem sprejel izgubo vsega in imam vse to za kup smeti, da bi pridobil Kristusa.« (Filipljanom 3:8) Tako zelo hvaležna sem Jehovu, da me je odrešil plehkega in brezciljnega življenja ter mi dovolil, da postanem del njegovega čudovitega ljudstva! Jehovu se nikoli ne naveličam zahvaljevati za neštete blagoslove, ki jih daje po svojem Sinu, Jezusu Kristusu. Pogosto z radostjo v srcu zapojem pesem, ki sem jo napisala o svojem očetu. Prepričana sem, da ga bom znova videla.
[Podčrtna opomba]
^ odst. 21 Izdali Jehovove priče, vendar ni več v tisku.
^ odst. 24 Izdali Jehovove priče, vendar ni več v tisku.
[Slika na strani 10]
S staršema in bratcem, ko sem bila stara eno leto
[Slika na straneh 12, 13]
Pojem v skupini Arturo Castro and His Castros 76
[Vir slike]
Angel Otero
[Slika na strani 14]
S svojo družino danes
[Navedba vira slike na strani 10]
Activa, 1979