Živeti z razpoloženjsko motnjo

RAZPOLOŽENJSKE motnje so alarmantno pogoste. Po ocenah ima denimo več kot 330 milijonov ljudi po vsem svetu hudo depresijo, stanje, ki je označeno kot močna žalost in pomanjkanje veselja pri vsakodnevnih dejavnostih. Depresijo naj bi po predvidevanjih v 20 letih številčno prekašale le bolezni srca in ožilja. Ne preseneča, da se depresija imenuje »psihični prehlad«.

V zadnjih letih javnost veliko pozornosti posveča bipolarni motnji. Med simptome te bolezni spadajo huda nihanja razpoloženja, ki prehajajo iz depresije v manijo. »Med fazo depresije,« piše v knjigi, ki jo je nedavno objavilo Ameriško zdravniško združenje, »vas morda obhajajo samomorilske misli. V tej fazi lahko sposobnost vaše dobre presoje izgine in morda ne vidite nevarnosti svojih dejanj.«

Predvidevajo, da bipolarna motnja prizadene dva odstotka prebivalcev Združenih držav, kar pomeni, da je samo tam na milijone obolelih. Zgolj številke pa ne morejo opisati mučnega življenja človeka z razpoloženjsko motnjo.

Depresija – v objemu žalosti

Večina nas ve, kaj pomeni biti žalosten. Sčasoma – morda že v nekaj urah ali dneh – se ta občutek poleže. Klinična depresija pa je veliko bolj resna. Kako? »Tisti, ki nismo depresivni, vemo, da navali čustev, ki nas prevzamejo, sčasoma splahnijo,« razlaga dr. Mitch Golant, »depresiven človek pa doživlja vzpone in padce ter stalne spremembe svojih čustev, kot da bi bil na ponorelem vlaku in ne ve, kako oziroma kdaj, če sploh kdaj, bo lahko izstopil.«

Obstaja veliko oblik klinične depresije. Nekateri ljudje imajo denimo sezonsko depresijo, ki se pojavi v določenem času leta – običajno pozimi. »Ljudje s sezonsko depresijo pravijo, da so njihove depresije hujše, čim višje na severu živijo in čim bolj oblačno je vreme,« piše v knjigi, ki jo je izdala People’s Medical Society. »Sezonsko depresijo se povezuje predvsem z mračnimi zimskimi dnevi, včasih pa tudi z delovnim okoljem, v katerem je malo svetlobe, obdobji oblačnosti, ki so neobičajna za določen letni čas, in s težavami z vidom.«

Kaj povzroča klinično depresijo? Odgovor še ni povsem jasen. Čeprav se včasih zdi, da  gre za dednost, pa je videti, da pri večini primerov igrajo pomembno vlogo izkušnje v življenju. Opaziti je tudi, da jo pri ženskah diagnosticirajo dvakrat pogosteje kot pri moških. * Toda to ne pomeni, da moških ta bolezen ne prizadene. Nasprotno, po ocenah od 5 do 12 odstotkov moških postane klinično depresivnih.

Takšna vrsta depresije seže povsod in vpliva na skoraj vsako področje človekovega življenja. »Pretrese te do kosti,« pravi Sheila, ki ima klinično depresijo, »razjeda ti zaupanje vase, samospoštovanje, sposobnost jasnega razmišljanja in odločanja, nato pa te, ko je že dovolj globoko, še nekajkrat močno stisne, samo da vidi, koliko lahko preneseš.«

 Včasih lahko bolniku zelo pomaga, če sočutnemu poslušalcu izpove svoja čustva. (Job 10:1) Kljub temu pa je treba priznati, da depresije ob vpletenosti biokemičnih dejavnikov ni mogoče preprosto odpraviti s pozitivnim stališčem. Zares, v takšnem primeru bolnik ne more nadzirati mračnega razpoloženja. Še več, zaradi takšnega stanja je lahko enako zbegan, kot so družinski člani ali prijatelji.

Razmislite o Pauli *, kristjanki, ki je, preden so ji postavili diagnozo depresije, preživljala izčrpavajoča obdobja močne žalosti. »Po krščanskem shodu,« pravi, »sem včasih odhitela v avto in brez razloga jokala. Enostavno me je prežemal občutek osamljenosti in stiske. Čeprav sem vedela, da imam prijatelje, ki jim je mar zame, sem bila slepa za to.«

Nekaj podobnega se je zgodilo Ellen, ki je zaradi depresije morala v bolnišnico. »Imam sinova, čudoviti snahi in moža in vem, da me imajo vsi zelo radi,« pravi. Ellen bi moralo biti logično, da je lepo živeti in da jo njena družina ceni. V spopadanju z depresijo pa lahko temačne misli – ne glede na to, kako nerazumne so – preplavijo bolnika.

Ne gre prezreti, kako zelo lahko depresija posameznika vpliva na njegovo družino. »Ko ima nekdo, ki ga ljubiš, depresijo,« piše dr. Golant, »lahko živiš s stalnim občutkom negotovosti in nikoli zares ne veš, kdaj bo tvoj ljubljeni po obdobju depresije okreval oziroma zapadel v novo. Občutiš lahko veliko izgubo – celo žalost in jezo – da se je življenje morda za vedno spremenilo.«

Otroci lahko pogosto zaznajo roditeljevo depresijo. Dr. Golant piše: »Otrok, ki ima depresivno mamo, postane zelo pozoren na njena čustvena stanja in skrbno opazuje vsako različico in spremembo [v njenem razpoloženju].« Dr. Carol Watkins opaža, da je za otroke, katerih roditelj je depresiven, »več verjetnosti, da bodo imeli težave z vedenjem, učenjem in s sovrstniki. Tudi sami lahko zapadejo v depresijo.«

Bipolarna motnja – stalno nestalna

Klinična depresija je res velik izziv. Če pa jo spremlja še manija, se to imenuje bipolarna motnja. * »Edino, kar je stalno pri bipolarni motnji, je to, da je nestalna,« pravi Lucia, ki ima to motnjo. Med manijo, piše v The Harvard Mental Health Letter, so lahko bolniki z bipolarno motnjo »neznosno vsiljivi ter oblastni, njihova lahkomiselna in nemirna evforija pa se lahko nenadoma sprevrže v razdraženost ali jezo«.

Lenore se spominja, kako je doživljala svojo manično veselo razpoloženje. »Energija je kar bruhala iz mene,« pravi. »Mnogi so me imenovali superženska. Govorili so: ‚Želim si, da bi lahko bil takšen, kot si ti.‘ Pogosto sem imela zelo veliko energije, da bi lahko počela kar koli. Intenzivno sem se ukvarjala s telesno vadbo. Zlahka sem opravljala vsakodnevne dejavnosti, čeprav sem ponoči spala zelo malo, le od dve do tri ure. Kljub temu sem se zbudila polna energije.«

Zatem pa se je na Lenore pričel spuščati temen oblak. »Na vrhuncu svoje evforije,« pravi, »sem nekje globoko v sebi čutila razdraženost, podobno prižganemu motorju, ki se ne da ugasniti. V trenutku je moje prijetno razpoloženje postalo agresivno in razdiralno.  Brez razloga sem se besedno znašala nad družinskimi člani. Bila sem razjarjena, polna sovraštva in povsem neobvladljiva. Vse skupaj je bilo zastrašujoče. Nato sem nenadoma postala izčrpana, jokava in zelo depresivna. Počutila sem se ničvredno in zlobno. Po drugi strani pa sem lahko zopet postala presenetljivo vedra, kot da se ni sploh nič zgodilo.«

To spremenljivo vedenje pri bipolarni motnji lahko zbega družinske člane. Mary, katere mož ima bipolarno motnjo, pravi: »Zna biti begajoče, da je moj mož v nekem trenutku srečen in zgovoren, že v naslednjem pa pobit in zadržan. Težko se nam je sprijazniti z dejstvom, da ima zelo malo nadzora nad tem.«

Ironično je, da je bipolarna motnja pogosto enako mučna – če ne še bolj – za bolnika. »Zavidam ljudem, ki imajo uravnovešeno in stabilno življenje,« pravi Gloria, ki ima bipolarno motnjo. »Stabilnost bi lahko primerjala s krajem, ki ga ljudje z bipolarno motnjo le obiščejo. Nihče dejansko ne živi tam.«

Kaj povzroča bipolarno motnjo? Pri tej motnji je dednost veliko močnejši dejavnik kot pri depresiji. »Po nekaterih znanstvenih raziskavah,« pravijo pri Ameriškem zdravniškem združenju, »imajo najožji družinski člani (starši, bratje in sestre ali otroci) ljudi z bipolarno depresijo od 8- do 18-krat več možnosti, da zbolijo, kot pa tisti, ki nimajo takšnega bolnika v družini. Poleg tega ste lahko, če ima vaš ožji družinski član bipolarno depresijo, bolj dovzetni za hujšo depresijo.«

Videti je, da bipolarna motnja v nasprotju z depresijo enako prizadene moške in ženske. Najpogosteje nastopi v zgodnji odrasli dobi, diagnosticirali pa so jo tudi že pri najstnikih in celo otrocih. Kljub temu pa celo zdravstveni strokovnjaki težko analizirajo simptome in pridejo do pravega sklepa. »Bipolarna motnja je kot kameleon psihičnih motenj, ki spreminja simptome od enega bolnika do drugega in od enega obdobja bolezni do drugega celo pri istem bolniku,« piše dr. Francis Mark Mondimore z Medicinske univerzitetne šole Johna Hopkinsa. »Je kot fantom, ki se pritihotapi do svoje žrtve, odet v temo melanholije, nato pa za več let izgine ter se ponovno vrne v sijočih in ognjenih oblačilih manije.«

Jasno je, da je razpoloženjske motnje težko diagnosticirati, še težje pa je živeti z njimi. Vendar za bolne obstaja upanje.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

»Stabilnost bi lahko primerjala s krajem, ki ga ljudje z bipolarno motnjo le obiščejo. Nihče dejansko ne živi tam.« (GLORIA)

[Okvir/slika na strani 6]

Simptomi hujše depresije *

● Potrtost večino dneva, skoraj vsak dan, najmanj dva tedna

● Izguba zanimanja za nekdaj prijetne dejavnosti

● Znatno izgubljanje ali pridobivanje telesne teže

● Prekomerno spanje ali, nasprotno, nespečnost

● Nenormalno hitre ali počasne gibalne spretnosti

● Velika utrujenost brez jasnega razloga

● Občutki ničvrednosti in/ali neutemeljene krivde

● Slaba zbranost

● Pogosto razmišljanje o samomoru

Nekateri teh simptomov lahko nakazujejo tudi na distimijo – blago, a bolj kronično obliko depresije

[Podčrtna opomba]