Naravni  rezervat Paracas – potovanje odkritij

Od pisca za Prebudite se! iz Peruja

PERU že dolga leta privlači turiste iz vsega sveta. V potovalnem načrtu so običajno Lima, inkovska prestolnica Cuzco, veličastne razvaline Machu Picchu, mogočni Andi in morda celo vožnja po Amazonki. Zadnje čase je med zanimivostmi, ki so jih dodali seznamu, tudi naravni rezervat Paracas. Ta leži približno 250 kilometrov južno od Lime ob panameriški cesti.

Naravni rezervat Paracas obsega dobrih 335.000 hektarjev obalnega področja skupaj s polotokom Paracas. Perujska vlada ga je ustanovila leta 1975, da bi ohranila bogastvo živalskih vrst, ki na tem območju bodisi stalno živijo bodisi se tja letno selijo. Naloga rezervata je vzbuditi tako spoštovanje do okolja kot tudi turistično zanimanje. Do sedaj so arheologi odkrili več kot 100 najdišč, ki pričajo o stoletja stari parakaški kulturi. Obalno območje je domovanje morskih levov, morskih medvedov, obalnih vider, delfinov, več kot dvesto vrst ptic in štirih vrst morskih želv.

Polotok Paracas je na zemljevidu videti komaj kaj večji od gumba, ki štrli z mnogo večje izbokline kopnega. Zaradi geografskega položaja viharijo na tem območju siloviti pasatni vetrovi, ki jim tukaj pravijo paracas. Ti vetrovi pihajo proti severu in povzročajo hladen Perujski tok oziroma Humboldtov tok. Zaradi kombinacije mrzlih voda, plitve obale in dviganja pridnenih voda na gladino je polotok eno od najbolj bogatih območij z morskim živalstvom na svetu. Na tem delu se vode Tihega oceana zelenijo od obilja mikroorganizmov, tako fitoplanktona kot zooplanktona, ki so hrana milijonom inčunov in drugih majhnih rib, ki se drstijo v teh s hrano bogatih vodah. To obilje hrane, še posebej izobilje inčunov, omogoča preživetje številnih morskih ptic, pingvinov in morskih sesalcev, ki so v rezervatu zaščiteni.

Obisk otokov Ballestas

Naše potovanje se prične v dokih Parakaškega zaliva. Nešteto zasidranih ribiških čolničkov se ziba na morski gladini, edini potniki na njih pa so tukajšnji pelikani, ki med urejanjem perja opazujejo, kaj počnejo ljudje okrog njih. Pripelje se naš motorni čoln, navdušeni se vkrcamo in si nadenemo rešilni jopič. Brž ko se oddaljimo od prometnega vrveža v pristanišču, krmar poveča hitrost, da lahko uživamo v vznemirljivi vožnji, ko drsimo čez mirne zalivske valove.

Naš prvi postanek je blizu konice polotoka. Vodnica nam zdaj pove nekaj o velikanski risbi na pobočju hriba. Imenuje se Candelabra ali Svečnik,  čeprav bi morda pomislili, da je bolj podoben kaktusu s tremi vejami. Po mnenju nekaterih ta risba spada med znamenite like iz Nazce. * Drugi domnevajo, da so jo morda narisali pirati, ali pa, da je prostozidarski simbol, ki so ga zarisali vojaki pod vodstvom revolucionarnega vodja Joséja de San Martína leta 1820. Čeprav ne poznamo ustvarjalca, je ta puščavska umetnina prav osupljiva.

Ko plujemo stran od polotoka, je morje vse bolj nemirno. Pred sabo zagledamo otoke, ki se belijo na jutranjem soncu. Vendar ne od skal in peska, ampak od gvana – iztrebkov morskih ptic – ki prekriva otok.

Prispemo do otokov Ballestas. Ballesta pomeni v španščini samostrel, otoke pa so Španci tako poimenovali zaradi njihovih loku podobnih naravnih obokov. Krmar upočasni čoln. Najprej pomislimo ‚Kdo opazuje koga?‘, saj na pečinah in njihovih vrhovih čepi nešteto morskih ptic – pelikani, čigre, galebi, strmoglavci, različni kormorani in celo Humboldtovi pingvini. Morda je čudno videti pingvine v tropskih krajih, vendar se tukaj zaradi izjemno hladne vode in obilja rib počutijo kot doma. Nato zagledamo morske leve, ki ležijo na vsaki primerni skalni polici in lovijo sončne žarke. Otoki so povečini skalnati in se pogrezajo naravnost v morje. Z občudovanjem opazujemo na kopnem tako okorne pingvine in morske leve, kako jim uspe doseči njihova počivališča.

Vodnica nas oskrbi s podatki in številkami. »Samec morskega leva lahko tehta več kot 300 kilogramov in ima harem s tudi do 20 samic,« nam pojasni. Samice imajo telo skladnih oblik, ogromni samci pa so videti kot nabrekle vreče tolšče. Pove nam, da so ti samci močni in strah zbujajoči sesalci, ki se med sabo bojujejo  za oblast nad haremom in ozemljem. Poraženec je pogosto smrtno ranjen, in postane hrana za puranje jastrebe in andske kondorje, ki so prav tako del tukajšnje prehranjevalne verige. Morski lev ima precej velik apetit, saj navadno pogoltne 10 kilogramov rib v samo enem nočnem hranjenju. Toda ta bitja do nas niso napadalna – le zelo radovedna.

Ko v čolnu počasi obplujemo vsakega od treh otokov in njihove kamnite oboke, zaznamo, da zrak polni močan vonj po gvanu. »Oboki,« nam pojasni vodnica, »so bivališča pravih krvosesov, ki se hranijo s krvjo morskih levov, medtem ko ti spijo.« V daljavi na največjem otoku opazimo nekaj, kar je podobno velikemu temnemu madežu. To je jata guanayev oziroma kormoranov, vodnih ptic, ki izjemno rade tičijo skupaj. Tesno druga ob drugi počivajo in pridelujejo gvano. Medtem ko se strmoglavci v navpičnem letu pred našimi očmi potopijo v morje, druge ptice mirno jadrajo mimo nas.

Nazadnje dospemo do »porodniškega oddelka«, največje skalnate obale na teh otokih. Razveseli nas pogled na množico morskih levov z gručami nemirnih temno obarvanih mladičev, ki se kobacajo okoli samic. Po kopnem se razlegajo rjovenje, hripavi grleni glasovi in cvileči kriki. Izvemo, da se mladiči hranijo z materinim mlekom tudi do šest mesecev starosti in da se plavanja naučijo na materinem hrbtu.

Po poti nazaj v pristanišče nam vodnica pove: »Šestdeset odstotkov mladičev bo umrlo že prvo leto. Nekatere mladiče pomečkajo, drugih se samci namenoma znebijo. Tretji se utopijo. Usoden je lahko tudi vremenski pojav El Niño, ki prežene inčune proti jugu v hladnejše vode. Mladi morski levi nimajo dovolj moči, da bi sledili odraslim do novih prehranjevalnih območij.«

Ironično je, da morda prav človek najbolj ogroža preživetje tukajšnjega živalstva. Veliko število morskih levov pobijejo lovci na krzno in ribiči, ki so jim te živali v nadlego. Morske želve lovijo zaradi mesa, ki naj bi bilo kulinarična poslastica, in zaradi oklepov, ki so zanimivi za zbiratelje. Ptičjo populacijo motijo pobiralci gvana. Zaradi pretiranega ribolova so zaloge hrane izčrpane. Povedo nam, da je ohranjanje teh živalskih vrst zdaj zakonsko urejeno. Morda bodo takšni zakoni vplivali na ljudi, da bodo glede tega bolj zavedni.

Potovanje v preteklost Paracasa

Ko stopimo na trdna tla, smo pripravljeni za drugi del našega ogleda, ki nas popelje v Muzej Julia C. Tella na polotoku.

Perujski arheolog Julio C. Tello je s svojim sodelavcem leta 1925 prišel do prvega odkritja na polotoku. Področje sta po podolgovatih človeških lobanjah, ki štrlijo na pol zakopane iz puste zemlje, poimenovala Cabezas Largas, kar pomeni dolge glave. Te spadajo med ostanke parakaške kulture, ki po ocenah strokovnjakov izvira iz časa od 1000 do 200 pr. n. š. Parakaški ljudje niso poznali pisanega jezika. Čeprav vemo, kako so ta plemena podaljševala lobanje – z uporabo blazin, lesenih palic in vrvi – pa nihče ne ve, zakaj so to počeli. Tukaj je Tello odkril še nekaj drugega – podzemne grobne jame v obliki narobe obrnjenih čaš. V tkanino ovita trupla so čepela v položaju zarodka drugo ob drugem, pripravljena na »ponovno rojstvo« v prihodnjem življenju. V jamah so našli tudi koruzo, arašide in sladki krompir, kakor tudi glasbene in obredne instrumente.

Dve leti kasneje je Tello s svojo novo sodelavko odkril še ogromno pokopališče, ki sta ga poimenovala Parakaška nekropola. V njej je bilo 429 sedečih mumij, nekatere so bile višje od 1,6 metra. Vsaka od teh mumij je bila položena v košaro. Ovite so bile v neverjetno barvite, razkošne tkanine z večbarvnimi izvezenimi vzorci in pogosto z magično-religioznimi motivi.

Primerke teh mrtvaških prtov skupaj s stotinami drugih fascinantnih artefaktov parakaške kulture si je mogoče ogledati v Muzeju Julia C. Tella.

Upamo, da je naše potovanje po naravnem rezervatu Paracas v vas vzbudilo željo po raziskovanju še drugih perujskih zakladov.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 17]

Humboldtov pingvin

[Slika na strani 18]

Inkovska čigra

[Slika na strani 18]

Candelabra

[Slike na strani 18]

Artefakti parakaške kulture – mrtvaški prt, mumija in ena od podolgovatih lobanj

[Navedba vira slike na strani 16]

Pelikan: © Archivo de PromPerú; morski levi: © Michael Tweddle/PromPerú

[Navedba vira slike na strani 17]

Obala: © Carlos Sala/PromPerú; plamenci: © Heinz Plenge/PromPerú; pingvin: © Arturo Bullard/PromPerú

[Navedba vira slike na strani 18]

Morje levo zgoraj in čigra: © Archivo de PromPerú; artefakti: Museo Nacional de Arqueología, Antropología e Historia del Perú