Velika selitev

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ KENIJE

TLA bobnijo od milijonov udarjajočih kopit. Množica močnih teles drvi in dviguje vrtinčast oblak rdečega prahu. Živali drvijo na svojih tankih nogah. Čreda se premika po rahlo valovitem področju z dolinami in griči, teče čez prostrane pašnike ter prečka reke in potoke. Sunkovito se premika naprej, za sabo pa pušča široke pasove do korenin ogoljene trave. Ta velikanska čreda tulečih in drvečih živali predstavlja enega največjih naravnih spektaklov divjih živali na svetu – veliko selitev črnorepih gnujev.

Afriški edenski vrt

Serengeti je divja pokrajina, ki se razteza deloma v Tanzanijo in deloma v Kenijo. Je ogromna valovita stepa, ki zajema področje, veliko približno 30.000 kvadratnih kilometrov. Tukaj so tla prekrita s plastjo bogate ognjeniške prsti, ki je odlična podlaga za sočno travo, katera prekriva zemljo. V okolici so področja akacijevih gozdov in savane z bodičastim drevjem, s katerega družine afriških slonov smukajo  listje. Črede žiraf se z dolgimi in počasnimi koraki elegantno gibljejo po savani.

Ponekod se granitne skale, ki sta jih zgladila veter in dež, dvigujejo nad ravnino in so izvrstna opazovalnica levom in leopardom. Hudourniške reke, ki se vijejo po področju, so polne velikih povodnih konj in krokodilov. Na odprtih planjavah pa je mogoče videti črede črnorepih gnujev, kam, lisastih in mnogih drugih vrst antilop, kako se pasejo. Žejne zebre se zbirajo pri plitvejših kotanjah in jih obkrožajo kot ogrlica črno-belih korald. Gazele in impale v velikih lahkotnih skokih prečkajo planjave. Velike črede kafrskih bivolov, z velikimi ukrivljenimi rogovi in mišičastimi telesi, se mirno pasejo in s svojimi širokimi gobci pulijo šope trave.

Serengeti je tudi poln levjih krdel. Ti ob dnevni vročini lenarijo v senci dreves in grmičevja ter čakajo na večerni hlad, da se odpravijo na lov. Ozeloti so tam, kjer ležijo, skoraj nevidni, ko se elegantno raztegujejo čez vrhnje veje dreves in jih zakriva lisasta svetloba, ki bije skozi listje. Gepardu so planjave odličen kraj za njegov kot blisk hiter tek. Njegovo vitko telo se zlije z okolico, ko po planjavah lovi plen.

Zares, serengetski ekosistem je raj za živali in je dragulj, vreden ogleda. Vendar pa so ravno velike črede črnorepih gnujev tiste, ki ustvarijo enega največjih naravnih čudežev v živalskem svetu.

Planjavski klovn

V Serengetiju po ocenah živi 1,5 milijona črnorepih gnujev. To je nenavadna žival z dolgo glavo in bleščečimi očmi, ki so precej narazen in visoko na glavi. Njegovi rogovi, ki so podobni kravjim, so ukrivljeni rahlo navzdol in navzven, na konici pa navzgor. Hrbet gnuja je proti zadnjemu delu nižji, zato je videti šibak in ni v sorazmerju z močnimi pleči in vratom. Dolge tanke noge podpirajo njegovo težko telo. Gnu s svojo dolgo belkasto brado, temno grivo na vratu in repom, ki je podoben konjskemu, spominja na skupek več različnih živali.

Norčije gnujev so pogosto klovnske in zabavne. Ko so zbrani v velikih čredah, se oglašajo z glasnim  tulečim glasom, ki spominja na zbor več tisoč žab. Ko stojijo na planjavah, se zdi, da zbegano in presenečeno strmijo v svet okoli sebe.

Včasih gnujev samec drvi čez planjave, bočno poskakuje in teka v krogih. Glavo obrača sem ter tja in skače v togi drži ter z neupognjenimi nogami, s čimer prav smešno dviguje prah. Nekateri pravijo, da to dela zato, da bi pritegnil samice ali opozoril druge samce, da je resnično hraber. Vendar pa se včasih preprosto zdi, da je samec igriv.

Skoteni v neprijazen svet

Samice gnujev iz iste črede ob določenem času pričnejo kotiti mladiče. Imajo edinstveno sposobnost, da sočasno v treh tednih povržejo 80 do 90 odstotkov mladičev. V tem času se čreda poveča za tisoče blejajočih gnujevih mladičev. Vsaka samica se mora hitro navezati na svojega mladiča, saj se lahko, če čreda prične v paniki bežati, ločita, in mladič bi imel kaj malo možnosti za preživetje.

Mladiči se skotijo v neprijazen svet, kjer so plenilci vedno na preži. Preden pričnejo samice kotiti, počakajo, da ni nobene nevarnosti. Če pa jih preseneti plenilec, imajo neverjetno sposobnost, da kotitev ustavijo in zbežijo. Nato lahko kasneje, ko ni več nevarnosti, povržejo svojega mladiča.

Mladič ima, kot se zdi, prirojen občutek za nevarnost in je že nekaj minut po skotitvi na nogah. Po enem tednu je sposoben dirjati čez planjave 50 kilometrov na uro.

Čas za selitev

Črnorepi gnuji se čez Serengeti selijo v velikih čredah. Razlog za njihovo masovno preseljevanje je dež. Dež uravnavajo letni ciklični vremenski sistemi. Znotraj mej te prostrane stepe skozi vse leto običajno nekje dežuje.

Gnuji vsak dan potrebujejo vodo, morajo pa imeti tudi stalno zalogo trave, s katero se hranijo. Dokler imajo hrano in vodo, se ne selijo. Vendar se s približevanjem sušnega obdobja trava na  planjavah prične sušiti in vodni viri izginejo. Črede gnujev ne morejo čakati, da dež pride do njih. One morajo slediti dežju.

Kjer koli pade dež, povzroči, da se suhe planjave hitro spremenijo. V nekaj dneh se zeleni poganjki prebijejo skozi prst in trava se bujno razraste. Te nežne bilke so hranljive in sočne, kar zelo privlači gnuje.

Te živali imajo sposobnost, da celo na velike razdalje zaznajo dež. Nihče ne ve, kako vedo, da na drugem koncu Serengetija dežuje – ali v daljavi vidijo visoke napete nevihtne oblake ali pa vohajo vlago v suhem zraku. Kakor koli že je, se črede morajo seliti, če želijo preživeti. In kakšna selitev je to!

Nevarno potovanje

Na začetku odhajajo postopoma. Gnuji so čredne živali; ko ena prične hoditi v določeno smer, se druge okoli nje nehajo pasti in ji skušajo slediti. Kmalu se vsa čreda požene v impresivno selitev. K temu jih silita žeja in lakota. Včasih dirjajo. Včasih pa si s trudom utirajo pot, ko hodijo ena za drugo in tako v prašni zemlji puščajo globoke sledi.

Potovanje je polno nevarnosti. Plenilci sledijo tem velikim čredam kopitarjev in prežijo na vse počasne, šepave ali bolne. Ko gnuji prodirajo naprej, pridejo na področje levjih krdel, ki čakajo v zasedi. Velike mačke, ki se skrivajo v visoki travi, se zaženejo v množico živali, ki se pasejo, in te se v paniki razkropijo. Leopardi, gepardi, hijenski psi in lisaste hijene se spravijo na katero koli žival, ki zaostaja ali pa se oddalji od glavne črede. Ko žival ubijejo, se pojavijo jastrebi. Kriče se borijo za ostanke, za sabo pa pustijo le okostje, ki se obeli na vročem afriškem soncu.

Hudourniške reke ustvarjajo ogromne pregrade, katere mora čreda prečkati. Prečkanje reke je spektakularen dogodek, saj tisoče živali z visokih bregov skače v globoko vodo. Večina jih varno prispe na drugo stran. Druge odnesejo vodni tokovi ali pa krokodili, ki čakajo tik pod vodno gladino. To je vsakoletno nevarno potovanje. Na koncu je lahko celotna pot dolga okoli 3000 kilometrov.

Človek – največji plenilec

Tisoče let človek ni imel posebnega vpliva na selitev črnorepih gnujev. Sedaj pa predstavlja največjo nevarnost temu spektaklu. Vladi Tanzanije in Kenije si v zadnjih desetletjih prizadevata zavarovati živali v Serengetiju. A čeprav večji del selitve gnujev poteka znotraj meja zavetišč divjih živali, divji lovci nezakonito ulovijo in ubijejo na tisoče živali. Oboroženi so z žičnatimi zankami, puščicami, na katerih je strup, in puškami ter tako pohlepnim kupcem priskrbijo živalsko meso in trofeje. Veliko lovskih čuvajev in paznikov zavetišč nadzira zavarovana področja, vendar ker je Serengeti tako velik, ga pravzaprav ni mogoče v celoti varovati. Z naraščanjem prebivalstva se povečuje tudi pritisk poseganja na te rodovitne pašnike. Velika področja za divje živali so sporna zadeva, o kateri se nenehno razpravlja.

Nekoč je bilo na planjavah Severne Amerike milijone bizonov. Sedaj jih ni več. Nekateri se bojijo, da enaka usoda čaka velike črede črnorepih gnujev vzhodne Afrike. Bilo bi zelo žalostno, če bi bili priče izumrtju tako veličastnega naravnega čudeža. Hrepenimo po dnevu, ko bodo pod Božjo pravično vlado človek in živali živeli v popolnem ravnovesju in sožitju. (Izaija 11:6–9) Medtem pa bomo še naprej prevzeti nad tem spektakularnim dogodkom – veliko selitvijo črnorepih gnujev.

[Slika na strani 18]

Črede morajo prečkati hudourniške reke