Nenavaden Yurumí

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ARGENTINE

V TEMI svojega podzemnega bunkerja se neka skupnost zaradi napada divje preriva. Vojaki hitijo na ogroženo območje s pripravljenim orožjem, ki pa je popolnoma neustrezno. Velik del obrambnega zidu se nenadoma poruši in ruševine pod sabo pokopljejo veliko prebivalcev. Skozi predrto obrambo ob slepeči svetlobi vstopi napadalec.

Ali je to opis napada na mesto v rimskem času? Ali pa prizor iz akcijskega filma? Sploh ne! To je, z gledišča žuželk, napad yurumíja. Za yurumíja oziroma velikega mravljinčarja pa je to le en termitnjak več na njegovem dnevnem obhodu.

Srečanje z yurumíjem

Čeprav obstajajo različne vrste mravljinčarjev, si bomo podrobneje ogledali velikega mravljinčarja. V nekaterih jezikih je znan tudi kot mravlji medved, morda zaradi svoje težke hoje in ker se pogosto postavi na zadnje noge, ko se mora braniti. Poleg tega s svojimi močnimi sprednjimi nogami »objame« napadalca, kakor to naredi medved.

V severovzhodni Argentini in deželah, ki mejijo na njo, velikega mravljinčarja imenujejo yurumí, zaradi njegovega guaranskega imena, ki pomeni »majhnih ust«. Ime je primerno, saj ima njegov gobec zelo majhno ustno odprtino, pa čeprav ima čeljust po vsej dolžini glave. Yurumíjev dolg cevast gobec je prva značilnost, ki pritegne opazovalčevo pozornost. Ima tudi dolg pahljačast rep, ki ga včasih drži skoraj navpično v zrak. Njegova gosta dlaka na repu je dolga in puhasta, zaradi česar je videti težji, kot je v resnici. Yurumí je kljub presenetljivemu videzu velik le kot nemški ovčar. Odrasel yurumí lahko tehta do 25 kilogramov. Od glave pa vse do konca repa pa lahko meri 180 centimetrov ali celo več.

Yurumí živi samotarsko, popotniško življenje, povečini v močvirnatih savanah Južne Amerike. Ko pomislite na ta kontinent, si morda pogosto predstavljate goste deževne gozdove in bujno vegetacijo. Vendar so tukaj tudi prostrana področja ravnih in pustih pašnikov, prekritih s palmovimi gozdički in bodičastim grmičevjem. Prst je v takšni pokrajini bogata z razkrojenimi rastlinskimi snovmi in je idealna za termite. Ti tukaj postavljajo svoje nebotičnike iz prsti in sline – kombinacija, ki se veže v zelo močno strukturo. Te monolitne strukture se lahko dvigajo več kot 1,8 metra visoko.

Med tem obiljem žuželk najdemo yurumíja, ki ima te žuželke še posebej rad. Zato njegovo znanstveno ime Myrmecophaga tridactyla najprej usmeri pozornost na njegove prehranjevalne navade (mravljinčar), nato pa na dejstvo, da imajo trije od njegovih štirih prstov na sprednjih nogah močne, kavljem podobne kremplje. V Enciclopedia Salvat de la fauna piše: »S kremplji si lovi hrano in se brani: ko je mravljinčar napaden, kremplje uporabi kot ostra bodala. Na zadnje noge se tako spretno dvigne, da lahko napadalca resno poškoduje in celo prežene jaguarje.«

Kako se yurumí prehranjuje?

Yurumí nima zob. Vendar ga to ne ovira, saj ima prav posebno sredstvo za to, da si priskrbi hrano. Kot prvo ima odličen čut za voh – 40-krat ostrejši kot ljudje – s katerim zavoha hrano. S prednjimi nogami, na katerih ima kremplje, ki so dolgi do deset  centimetrov, tudi koplje v podzemne rove in išče žuželke, ličinke ali jajčeca. Ko izkoplje rov, s svojim tankim 45 centimetrov dolgim jezikom seže v skrivne hodnike žuželk.

Yurumíjeve izredno velike žleze slinavke izločajo lepljivo slino, zaradi česar je njegov jezik vlažen in lepljiv. Nanj se prilepijo mravlje ali termiti, katere yurumí nato potegne v usta. A ni dovolj, da te živali samo pogoltne. Mora jih tudi prebaviti. Zanimivo je, da žuželke zmelje z močnimi želodčnimi mišicami.

Kakšna je yurumíjeva prihodnost?

Čeprav je yurumíje mogoče najti na širokem področju Srednje in Južne Amerike, jih nikoli ni bilo veliko. Najverjetneje niso nikoli bili preveč plodni. Samice yurumíja po 190-dnevni brejosti skotijo samo enega mladiča, ki ga v njegovem prvem letu prenašajo na hrbtu. Argentinski naravoslovec glede tega opisuje nekaj zanimivosti: »Srečal sem samico z mladičem, ki je bil star le nekaj dni. Na njenem hrbtu se to malo bitje zlahka spregleda. Zanimivo je bilo, da je mladič na njej prav posebej ležal, in sicer tako, da se je črna črta na njegovem hrbtu ujemala s samičjo črno črto, zaradi česar je bila kamuflaža popolna. Tako je bil manj viden za ptice roparice.«

Yurumí tudi pomenljivo vpliva na ekološko skupnost, v kateri prebiva. Samo ena žival dnevno poje na desettisoče mravelj ali termitov. Ali bi se lahko te žuželke razširile do uničujočih razsežnosti, če yurumí ne bi stalno pritiskal na njihovo populacijo? V vsakem primeru pa se to naravno ravnotežje spreminja. Zakaj?

Žal yurumí zaradi človeka počasi izumira. Nekateri jih lovijo za šport, drugi jih ubijajo, ker menijo, da so slabo znamenje. Zopet tretji pa jih prodajajo zbirateljem zooloških posebnosti, in ti mravljinčarji tako končajo v kletkah ali nagačeni v muzejih. Ali se bo yurumí pridružil drugim redkim vrstam, ki so pred izumrtjem? To bo pokazal čas. Veliko truda je vloženega v obvarovanje tega dragulja biološke raznolikosti.

[Slika na strani 15]

Mravljinčar išče svoj najljubši obrok hrane – termite

[Slika na strani 15]

Mlad yurumí, ki ga mama nosi na svojem hrbtu

[Slika na straneh 14, 15]

Yurumíjev impresivni, 45 centimetrov dolg jezik

[Vir slike]

Kenneth W. Fink/Bruce Coleman Inc.