Velika zmaga »ljubezenskega jabolka«

Od pisca za Prebudite se! iz Španije

PRED mnogo stoletji je bilo »ljubezensko jabolko« rastlina, ki se je bohotila na andskem področju Južne Amerike. Njeni plodovi so bili zelo okusni, vendar jih tamkajšnji Indijanci očitno niso gojili. Ta nenavadna rastlina je nekako našla pot v Mehiko. Tam so jo Azteki poimenovali xitomatl, kar pomeni velik tomatl. Izraz tomatl se je nanašal na mnoge podobne, predvsem sočne sadeže. Kmalu se je paradižnikova omaka ali salsa uveljavila v azteški kuhinji, paradižnik pa se je podal na dolgo pot do mednarodnega priznanja.

Tudi španskim osvajalcem je bila paradižnikova omaka zelo okusna. Jezuitski duhovnik, ki je večino življenja prebil v Mehiki, je leta 1590 dejal, da je paradižnik zelo zdrav, primeren za hrano in poln soka, ki omako naredi okusno. Španci so iz Mehike poslali paradižnikova semena v Španijo in v svoje kolonije na karibskih otokih in Filipinih. Toda kljub temu obetajočemu začetku je trajalo več kot tri stoletja, preden je paradižnik našel svoje primerno mesto v kuhinjah sveta.

Premagovanje slovesa neokusnosti

Kuharski predsodek, podobno kot kateri koli drug, je lahko zelo težko premagati. Čeprav je bil v Mehiki paradižnik zelo priljubljen, pa so v Evropi do njega kmalu postali nenaklonjeni. Težava je nastala, ko so ga evropski botaniki razvrstili v družino Solanaceae – družino, v kateri je strupena beladona oziroma volčja češnja. Poleg tega so njegovi listi oddajali močan vonj in ugotovili so, da so strupeni. Da bi se reči še bolj zapletle, so nekateri zeliščarji trdili, da ima paradižnik afrodiziakalno moč. Nekateri menijo, da so ga zato Francozi poimenovali pomme d’amour ali »ljubezensko jabolko«.

Paradižnikov sloves neokusnosti se je razširil tudi v Severno Ameriko. Še v 1820-ih letih je ameriški vrtnar iz Massachusettsa dejal: »[Paradižnik] je tako ogaben, in mislim, da ga bom jedel samo, če bom zelo lačen.« Do paradižnika pa ni bil skeptičen samo on. Neki Pensilvanec ga je imenoval »kisli odpadek«, neki takratni britanski vrtnar pa je sadež opisal kot »smrdljivo zlato jabolko«.

Na srečo so bili Italijani, ki so v 16. stoletju paradižnik poimenovali pomodoro (zlato jabolko), bolj praktični. * Že na začetku 17. stoletja je paradižnik postal priljubljena hrana v Italiji, kjer je tudi sončno podnebje ugodno  za njegovo gojenje. Vendar se vrtnarji v severni Evropi skoraj dve stoletji niso pustili prepričati, in so paradižnik gojili le kot okrasno ali zdravilno rastlino.

Od predsodkov do priljubljenosti

Ko so ljudje začeli pokušati paradižnik, so se jim nekdanji dvomi razblinili in gojenje paradižnika se je pričelo. Od 1870-ih let so v New Yorku prodajali sveže kalifornijske paradižnike, kar je omogočila nova čezcelinska železnica. Nekaj desetletij prej so v Neaplju v Italiji odprli prvo picerijo, s tem pa se je povečalo povpraševanje po paradižniku. V 20. stoletju je zaradi vse večjega povpraševanja po paradižnikovi juhi, soku, omaki in kečapu, ter vsekakor priljubljeni pici, prej zelo obrekovan paradižnik postal najbolj priljubljen sadež na zemlji. (Glej spremni okvir.) Paradižnik je uspel pri gojiteljih za prodajo, vzljubili pa so ga tudi vrtnarji od puščav Bližnjega vzhoda do vetrovnega Severnega morja.

Od Sinaja do vrtalne ploščadi

Za vrtalno ploščad sredi Severnega morja se morda ne zdi, da bi bila primeren kraj za gojenje sadja in zelenjave. Vendar paradižnik ni zahtevna rastlina. Če imajo paradižnikova semena dovolj vode in primerno plastično vrečo z vsemi potrebnimi hranili, lahko poganjajo celo brez zemlje. Tako je paradižnik zelo priljubljen med naftnimi delavci, ki med pustimi cevmi in stroji vrtalne ploščadi radi vidijo nekaj zelenja. Všeč pa jim je tudi to, da sami pridelajo paradižnik, s katerim si obogatijo jedilnik.

Z malo nege lahko paradižnik raste tudi na puščavskih tleh. Beduini Jabalijah so med sinajskim gorovjem v Egiptu naredili terasaste vrtove, ki jih namakajo vrelci, studenci in občasno deževje. Na svojih skrbno namočenih vrtovih imajo nenavadno bogat pridelek velikih paradižnikov. Te na soncu posušijo in jih lahko jedo vso zimo.

Paradižnikova skoraj svetovna priljubljenost pa ni odvisna le od njegove zmožnosti, da se prilagodi različni zemlji in podnebju. Večina paradižnikov se sama oprašuje, zato se za zadovoljitev najrazličnejših okusov zlahka pridobi različne vrste tega sadeža. Vrtnarji lahko sedaj izbirajo med približno 4000 različnimi sortami paradižnika. Majhen, sočen češnjev paradižnik solati doda barvo in okus, medtem ko sladek češpljev paradižnik pogosto konzervirajo. Velik paradižnik, volovsko srce, ki je glavna hrana španske kuhinje, je primeren tako za solate kot za kuho.

Seveda pa je bil okus tisti, zaradi katerega je paradižnik navsezadnje zmagal – prijeten okus, ki da pici piko na i, je dodatek solati, da naredi omako okusno ali obogati sok. Čeprav se je izkazalo, da paradižnik ni »ljubezensko jabolko«, pa ga ima sedaj rad ves svet.

[Podčrtna opomba]

 [Okvir/slike na strani 26]

Gazpacho – osvežilen okus paradižnika

Ali bi želeli pokusiti osvežilno hladno juho, ki je kot nalašč za vroče poletne dni? V andaluzijski pokrajini v Španiji skoraj vsak dan h glavni jedi ponudijo gazpacho. Enostavno ga je pripraviti, saj jed vsebuje preproste sestavine, za vašo družino pa bo zdrav in okusen pričetek obeda. Tukaj je značilen španski recept za pet ljudi.

Sestavine:

600 gramov zrelih paradižnikov

350 gramov kumar

250 gramov sladkih rdečih paprik

2 rezini suhega kruha (60 gramov)

2 veliki žlici kisa

2 veliki žlici olivnega olja

sol

1 strok česna

ščepec kumine

Priprava: Očistite papriko ter olupite kumarice in paradižnik. Potem to narežite na majhne kose. Vse skupaj dajte v posodo in prelijte z litrom vode (dovolj, da prekrije zelenjavo), dodajte še kruh, česen, začimbe, kis in olje. Juho pustite stati čez noč, naslednji dan pa vse zmešajte z ročnim mešalnikom in precedite. Po okusu lahko dodate še več začimb. Gazpacho naj bo v hladilniku, dokler ga ne postrežete. Ponudite ga lahko z narezanimi koščki paradižnika, kumaric in sladke paprike.

[Okvir na strani 27]

Dejstva in številke o paradižniku

Paradižnik je postal svetovno najbolj priljubljen sadež. Vsako leto ga pridelajo skoraj 100 milijonov ton, kar je precej več od drugih svetovnih pridelkov sadja (jabolk, banan, grozdja in pomaranč).

Čeprav paradižnik včasih uvrščajo med zelenjavo, botanično spada med sadje, zato ker so semena v užitnem delu rastline (užitni deli zelenjave so ponavadi steblo, listi in korenine).

Po Guinnessovi knjigi rekordov je največji paradižnik tehtal 3,5 kilograma, pridelali pa so ga v ameriški zvezni državi Oklahoma.

Kajenje tobaka v bližini sadik ali pred samim delom s to rastlino, ji lahko škodi. Tobak ima virus, za katerega je paradižnik dovzeten.

Paradižnik je poleg vitaminov A in C bogat še z antioksidantom likopenom. Nekatere raziskave namigujejo, da lahko prehrana, v kateri je veliko paradižnika, zmanjša tveganje za raka.